Bralci so tisti, ki nas obveščajo o nenavadnih dogodkih. Zato smo jim hvaležni. Hvaležni smo tudi našemu sogovorniku 61 letnemu Francu Prajndlu iz Črešnjevec pri Gornji Radgoni, da smo lahko ovekovečili njegovo življenjsko gobarsko trofejo. O njej nas je pravzaprav obvestila njegova hčerka Angela. »Veste jaz nisem ravno zato, da bi me po »vlačli cajtnagah«, kot rečemo. Lahko pa vam povem, da še v življenju nisem našel tako velike in popolnoma zdrave gobe. Ko smo očiščeno dali na tehtnico, se je kazalec ustavil na 1,10 kg. Našel sem jo v Policah, kamor najraje hodim po gobe. Točne lokacije vam ne izdam. Saj vam jih drugi gobarji tudi ne bi izdali. Včasih, ko sem bil otrok, sem hodil po gobe zato, da sem si kaj zaslužil za zvezke, svinčnike in radirko. Danes, ko sem upokojenec, grem zato, da se v naravi spornostim in nadiham svežega zraka. Za gobarjenje me je navdušila moja botra in teta Rupnik, ko sem kot otrok bil pri njej na šolskih počitnicah v Trotkovi pri Benediktu. Tam sem po gobe hodil tudi s sestrično Terezijo. Prodajala pa sva jih na Zadrugi v Benediktu. Sedaj, ko je jesen, ob gobarjenju nabiram tudi kostanje. Tega je družina vesela, saj jih lahko pečemo na domačem dvorišču in jih zalijemo z moštom, « je povedal naš sogovornik Franc Prajndl.