V naslednjih dneh bomo v Sloveniji obeležili 20 – letnico osamosvojitve; Med mesti, ki so najbolj občutili osamosvojitveno vojno je gotovo Gornja Radgona, saj se ni vdala močnejšemu nasprotniku Veliki mislec, filozof in teolog, akademik Anton Trstenjak iz okolice Gornje Radgone, je nekoč poudaril: Slovenci, držimo skupaj! In to se je zgodilo pred dvajsetimi leti, ko v Sloveniji in med Slovenci ni bilo alternative. S skupnimi močmi smo dosegli tisto, kar so predniki tisočletja samo sanjali, dobili smo svojo samostojno in neodvisno državo. Žal do tega se ni prišlo mirno in brez orožja, enako je žalostno, da omenjena sloga med Slovenci, iz let 1990 in 1991 ni trajala dolgo. Kljub vsemu je tudi akademik Anton Trstenjak, bil srečen, da so tudi njegovi Radgončani, ko je to bilo najbolj potrebno, bili nadvse enotni. S skupnimi močmi so se: teritorialci, miličniki, delavci, kmetje, lokalni oblastniki in vsi drugi, uprli močnejši armadi, in nikakor se niso vdali. Zato bi Gornja Radgona, kot vzor obrambe, lahko postala „mesto heroj“. Sploh pa Gornji Radgoni pripada eno častnih mest mest pri osamosvajanju države Slovenije, saj so vojaki JLA imeli nekako najbližjo pot iz hrvaških vojašnic priti do mesta na reki Muri. Do tam so sicer prišli, pozneje pa je praktično vse potekalo po domačih notah, razen brezumnega uničevanja s strani takratne ljudske armade.
Res, Gornja Radgona je 4. julija 1991, ko je območje zapustil še zadnji pripadnik JLA, bila hudo in grdo razdejana. Po ulicah uničeni tovornjaki, avtobusi in druga vozila, ki so se našla na poti tankov, katere smo pred tem plačevali tudi slovenski davkoplačevalci, porušene in zgorele hiše in celi bloki, trgovine in drugi lokali. Mnogi so ostali brez vsega, predvsem brez strehe nad glavo, celo je cerkveni zvonik bil uničen. „Celotno mesto je dejansko dajalo videz in vtis kake kulise za snemanje vojaškega filma iz časov proti koncu 2. svetovne vojne“, je po obisku Gornje Radgone, skupaj s članoma predsedstva SFRJ iz BiH in Makedonije, Bogič Bogičevićem in Vasilom Tupurkovskim, menil takratni minister za informiranje Jelko Kacin.
Tako je bilo na koncu tedenske vojne, in novem začetku v samostojni državi, ko so Radgončani s skupnimi močmi, brez podtikanj hitro vse obnovili, do danes pa mesto še dodatno uredili v lep prag Slovenije. Nikoli pa ne bi bilo tako, če bi se uresničili načrti, ki so jih skovali v Beogradu, in ki so jih generali JLA, preko polkovnika Berislava Popova, skušali uresničiti po razglasitvi samostojne države. Že pred svitom prvega dne po razglasitvi samostojne Slovenije je JLA začela splošen oboroženi napad na Slovenijo. Poveljujoči JLA so dobili ukaz, da naj ob morebitnem slovenskem odporu delujejo po vseh pravilih bojnega delovanja, kar so tudi storili in česar se prebivalci pokrajine na desni strani reke Mure še dobro spomnijo. Le dobrih 24 ur potem ko je v Ljubljani bila razglašena nova država, 27.junija 1991 je v prisiljeno vojno vstopil severovzhod države, zlasti območje od hrvaške do avstrijske meje, torej do Gornje Radgone. Tega dne, bil je četrtek, je motorizirana in do zob oborožena kolona JLA iz Varaždina, navsezgodaj zjutraj začela prodirati proti Radgoni. Na svoji poti je naletela na številne ovire, barikade in cestne zapore iz tovornjakov, delovnih strojev in železniških vagonov. Prvi boji so bili kmalu po štartu, v Ormožu, ter tudi pri Gibini in Kogu, ko so barikade prebili, še v Radencih. V petek sta v Radencih in v Gornji Radgoni v streljanju padli dve civilni žrtvi. V Radencih Alojz Gaube, ki je zaradi ran umrl nekaj dni kasneje v bolnišnici, in v strogem centru Gornje Radgone še svetovni popotnik z Bleda Janez Svetina. Slednji je skušal fotografirati oklepnik, pa ga je en sam strel pokosil in je bil na mestu mrtev. Pripadniki Teritorialne obrambe, policija in prostovoljci so pred Radgono in v mestu samem postavili več cestnih ovir, ki so jih tudi branili, toda oklepna sila JLA je bila vendarle močnejša. Najbolj spektakularno je izzvenel požig tovornjakov JA v središču mesta, pri Starem Špitalu. Kolono kakšnih desetih vojaških tovornjakov, ki so med drugim prevažali vojake, orožje, municijo, hrano, vodo, gorivo itd., med njimi pa sta bila tudi dva džipa, z molotov koktajli požgali prostovoljci. V požgani koloni je bil eden najbolj groznih prizorov, zoglenelo truplo vojaka v eni od kabin požganih vozil. Šele takrat so mladi vojaki JA slišali resnico, da ni Avstrija napadla SFRJ, temveč, je JA napadla Slovenijo.
Tudi pozneje, ko so bila v veljavi krhka premirja, se je v mestu razvnelo več krajših ali daljših ostrih spopadov. Po vsakem streljanju in pokanju granat je bilo mesta manj. In več ranjenih na obeh straneh, morda tudi mrtvih, saj podatki o smrtnih žrtvah na strani armade nikoli niso bili z gotovostjo predstavljeni. Po sporazumnem odhodu vojaške kolone iz mesta, do sporazuma je prišlo na višjih ravneh nove slovenske države in nekdanje skupne JA, se je proti Varaždinu odpeljalo le še 17 vozil, pretežno tankov in drugih oklepnikov. V mestu je ostalo na desetine porušenih ali požganih stanovanj in stanovanjskih hiš, lokalov, poškodovanih tovarn, uničena infrastruktura. A vse to se je pozneje s skupnimi močmi saniralo, in se sedaj ob različnih obletnicah spominjamo tistih časov. Pogosta praznovanja pa so potrebna, da bi se mladim pokazalo kako je nastajala domovina, da bi jo vedeli ceniti in spoštovati.
„Nemalokrat se nekateri sprašujejo ali je potrebno pripravljati toliko in taka praznovanja. V imenu vseh veteranskih organizacij na tem območju lahko zatrdim, da jih je potrebno še več. In to ne samo zaradi tega, da se družimo vsi tisti, ki smo pred 20 leti sooblikovali rojevanje nove države, vsak na svoj način, ampak in predvsem zaradi tega, ker gredo dogodki prehitro v pozabo. Smo v obdobju, ko mlada Slovenska država ponovno piše svojo zgodovino in na tej osnovi pripravlja učbenike za mlade generacije , ki prihajajo. Dogaja se namreč, da se namenoma ali ne, pozablja na civilne žrtve spopadov, na ogromno materialno škodo, ki je bila povzročena, pozablja se na junaški odpor prebivalstva in posameznih oboroženih struktur in struktur civilne oblasti na tem območju. In prav tega ne smemo dovoliti. Ne želimo si nobenih privilegijev, protestiramo pa proti načinu, kako se skušajo svari potisniti v pozabo“, pravi Stanko Sakovič, ki je v času vojne bil komandir PP Gornja Radgona, ter je neposredno poveljeval pri obrambi mesta in celega območja.
Razložil nam je tudi, da so se policisti na zaostrene razmere pripravljali že vse od preprečitve mitinga resnice, se pozneje kalili skozi aktivnosti manevrske strukture narodne zaščite, predvsem pa pred vojno nismo izvajali nobenih reorganizacij. Imeli so tudi dobro usposobljeno posebno enoto in usposobljene rezervne policiste. „Nismo pa imeli orožja za boj z oklepniki in to je bila naša največja pomanjkljivost. Imeli smo dobra sredstva zvez ter odličen sistem komuniciranja. Občutki na prvih pogajanjih so bili mešani, predvsem zaradi opozoril našega operativnega štaba, da nama grozi ugrabitev, nastop polkovnika Popova je bil zvišan in aroganten, a se je kljub vsemu vse dobro končalo. Česa sem se najbolj bal. Tega da bi bil v bojih ubit moj policist in da bo o tem potrebno obveščati družino in da pa, da bo maščevanje JLA zaradi poraza v Gornji Radgoni še bolj silovito“, je strnil vtise Sakovič, ki je med drugim bil na pogajanjih s Popovim, in ki je ponosen nad skupno delovanje vseh: TO, CZ, gasilcev, zdravstvenega osebja, civilnih občinskih oblasti, prostovoljcev in vseh občanov, ki so bili zraven. Pomembna je bila tudi pripravljenost organov oblasti Avstrije za neposredno pomoč med vojno.
Danes prvi mož Slovenske vojske, generalmajor Alojz Šteiner, domačin z radgonskega območja, je tudi bil neposredno udeležen v vojnem dogajanju v Gornji Radgoni, saj je bil med najpomembnejšimi vodji obrambe, pravi da je bila vojna v Sloveniji poleti 1991 za Slovence prelomno dejanje, ob katerem se zaradi jasnosti cilja in trdne volje ni nikoli postavilo vprašanje, ali se je bilo res treba izpostavljati tveganju in posledicam, ki jih prinese vsaka vojna. „Potrebno je bilo in prav tukaj v Gornji Radgoni se je to najbolj občutilo. Naj me ne bo zamerjeno, če uporabim stavek: Mi Radgončani vemo, kaj pomeni vojna“, pravi Šteiner in dodaja, da ima v slovenski osamosvojitveni vojni Gornja Radgona posebno mesto, saj je mesto, ki je bilo zasedeno, in ki se ni vdalo, kljub brezobzirnemu nasilju in rušilnemu delovanju JA, ki sta se pozneje pokazala na območju nekdanje skupne države.
„Ko govorimo o Gornji Radgoni v vojni za samostojno Slovenijo kot posebnosti, to ni zato, da bi se tisti, ki smo pri tem sodelovali, posebej izpostavljali ali si pripisovali izjemne zasluge, ampak zaradi posebnosti, spomina in opomina, ki je zelo nazoren tudi tukaj v spominskem parku Nikoli več. Vdor enote JA polkovnika Popova iz Varaždinske oklepno-mehanizirane brigade na mejni prehod v Gornji Radgoni je imel več ciljev. To je bil poskus takratne jugoslovanske politike, da Slovencem prepreči samostojno pot v evropsko prihodnost in nas na silo zadrži v okviru razpadajoče države. Na slovenskih mejnih prehodih se je poleti 1991 v zadnjem obupnem poskusu dokončno poslavljala tudi ideologija, ki je ohranjala oblast z iskanjem in ustvarjanjem sovražnika. In ker ni bilo zunanjega sovražnika, ga je iskala med lastnimi državljani. V Gornji Radgoni se je Jugoslovanska armada obrnila proti slovenskim teritorialcem in miličnikom, proti slovenskim ljudem, in s tem razkrila svoj pravi obraz. Zato za Slovence poti nazaj ni bilo več. Po dvajsetih letih samostojnosti smo toliko zreli, da nam ni potrebno bolestno zavračati vse dediščine bivše skupne države. Objektivno moramo obravnavati tisto, kar je bilo v njej pozitivnega in se v državi, ki smo jo izgradili varovati pred pojavi, ki smo jih izkusili kot negativne“, je poudaril načelnik generalštaba SV.
Po njegovem prepričanju je „Gornja Radgona kot uporno mesto zgodba o skupnem delovanju teritorialcev, miličnikov, reševalcev, gasilcev, prostovoljcev in hrabrih prebivalcev mesta. Vsi, ki smo sodelovali v bojnih aktivnostih v Radgoni, lahko tudi v prihodnje prispevamo k osvetlitvi dogodkov in vseh vidikov dogodkov iz teh dni. Z ohranjanjem spomina na osamosvojitev Slovenije izkazujemo spoštovanje rodovom naših prednikov, ki so s svojimi dejanji, pokončnostjo in upornostjo omogočili nam, da smo izpeljali to odločilno dejanje v slovenski zgodovini. Zdaj ko državo imamo, se moramo zavedati, da je imeti svojo lastno državo velika odgovornost, v njej živeti svobodno pa nekaj, kar je treba ceniti. Sedanji čas prinaša s sabo drugačne izzive, ki zahtevajo, da si priznamo, da domoljubje lahko izražamo na različne načine. Vsak, ki si svoje življenje ustvarja v domovini ali s seboj v tujino v svojem srcu nosi ljubezen do Slovenije, je domoljub. Vsak, ki ob iskanju lastne sreče in dobrobiti pomisli tudi na blagostanje drugih, je domoljub. Vsak, ki neguje zaupanje med ljudmi in zaupanje v institucije slovenske države, je domoljub. V nas bo vedno živ spomin na tisti čas. Želim si, da bi ta spomin prenesli tudi na mlajše rodove in da bi nam bil v oporo pri sprejemanju odločitev za prihodnost Slovenije“, nam je povedal Šteiner.
Tudi njegov sedanji namestnik na čelu SV, generalmajor Alan Geder izvira z radgonskega območja in je neposredno vezan za dogajanje izpred dvajsetih let. Sam se danes še posebej zavzema za domoljubno vzgojo, ker da nam slednja danes pogosto manjka, predvsem mladim, ki prihajajo in morajo vedeti, da nam država ni bila dana, ampak je slovenski narod zanjo trpel in hrepenel tisoč let, bil zanjo marsikatero vojni, pod različnimi zastavami. „Samo osveščen narod bo znal ceniti to kar ima in je verjetnost, da bi to še kdaj izgubil bistveno manjša“, je drugim dejal general major Alan Geder, ki je podrobno orisal tudi potek dogodkov ob osamosvojitvi na radgonskem območju, ki se je začela že v začetku leta 1990 in končala omenjenega 3. julija 1991. S ponosom je Geder omenil začetek leta 1991, ko so akcije SV in policije postajale vse bolj javne, odpor in odločnost pa bolj vidni, saj se je bilo potrebno zoperstaviti grožnjam, predvsem JLA, ki so sledile po plebiscitu.
„Intenzivirali smo usposabljanja, zaščitili smo naše nabornike, varovali pomembne inštitucije in objekte. Na vpoklice so se nam javljali skoraj vsi vpoklicani, omahljivcev ni bilo. Ko je bila Slovenija po razglasitvi samostojnosti, napadena, je TO imela nekaj krat več prostovoljcev kot orožja, vsi Slovenci so hoteli braniti svojo komaj rojeno državo, ne glede na to, da je bila napadena od tehnično in številčno mnogo močnejše vojske. Vsaki vojaški priročnik bi TO Slovenije predlagal predajo ali vsaj častni umik, pogajanja, karkoli, le spopada ne. Priročniki seveda upoštevajo matematične izračune in teoretično enako usposobljenost. Ne upoštevajo pa srčnost in drugih kvalitet, ki smo jih takrat na eni strani imeli, na drugi pač ne. Zmagali smo, to je dejstvo, ki ga ne more izpodbiti nihče, za nagrado smo dobili svojo neodvisno državo. Zmagali smo vsi Slovenci, kajti nobena vojska ne more zmagovati brez podpore lastnega ljudstva“, meni generalmajor Geder.
In če smo že začeli s še enim Radgončanom, z velikim mislecem, akademikom Antonom Trstenjakom, z njegovo mislijo tudi končajmo: „Strpnost odpira eno najlepših poti do človeka. Če pomeni opazovanje drugih široko cesto od človeka do človeka, potem se obzirnost vije od enega do drugega skrbno in natančno kakor s peskom posute sprehodne stezice v vrtu. Sreča je človekova notranja lastnost, notranje doživetje tiho in skrito pred svetom, sreča ni v velikem dogodku zunaj – ne hodi ven - v tebi prebiva. Sreča je srečanje s samim seboj“. TRIFUNOVIĆ IN POPOV PRED SODNIKI Po dobrih 20 letih po dogajanju v Gornji Radgoni bodo 25. in 26. avgusta letos v Murski Soboti začeli soditi zloglasnemu polkovniku Berislavu Popovu ter njegovemu nadrejenemu general – majorju Vladimirju Trifunoviću, poveljniku varaždinskega korpusa JLA. Mnogi so prepričani, da gre tukaj zgolj za nepotrebno zapravljanje davkoplačevalskega denarja, a kljub temu je najboljše, da sodišče pove zadnje. Res je sicer, da nobenega izmed obtoženih, ne bo na sojenje v Murski Soboti, a jima lahko sodišče, v odsotnosti, ne glede na odmaknjenost dogodka (zadeva nikoli ne more zastarati), njuni starosti ter drugim olajševalnim okoliščinam, kjer je v ospredju izpolnjevanje ukazov nadrejenih, po 142/II-I čl. KZ SFRJ v zvezi s čl. 4 Ustavnega zakona in v zvezi s čl. 3 KZ RS (vojno hudodelstvo zoper civilno prebivalstvo), izreče visoko zaporno kazen. Za omenjeno kaznivo dejanje je vsakemu izmed obtoženih zagroženo najmanj 10, ali pa tudi 30 let zapora. Vse je odvisno od tega, kaj bodo povedale številne priče in ali bo senat pod vodstvom sodnika – svetnika Branka Palatina, bolje prepričal okrožni državni tožilec – svetnik Žarko Bejek, ali pa zagovornika obtoženih – odvetnika Danilo Hari in Dejan Rituper.
KRATKI KRONOLOŠKI PREGLED „RADGONA 91“ 27.06.1991 Ob 20.09 uri: V Radencih aretiran pp. Jovanovič in dva vojaka JA 28.06.1991 03.15 Na MMP poškodovan policist (zdrs) 07.32 Odprt ogenj na barikade v Hrastji Moti 08.40 Izvedena popolna blokada stražnice v Gornji Radgoni 09.08 Prebita blokada na mostu v Radencih 09.36 Občana v Radencih odvzameta cisterno in kamion 09.46 v Radencih ranjen Gaube 11.23 Granata iz tanka pri železnici – zadane hiše v Gornji Radgoni 11.25 Prebita barikada na železnici 11.35 Spomeničar NOB pred tanke položi odlikovanja 11.38 V mestu ubit Svetina 12.00 MMP umik zadnjih policistov 16.45 Helikopter JLA pristal pri Osnovni šoli 18.00 Aretacija polkovnika JLA Đuroviča 20.10 Prvi kontakt Popova s CZ 29.06.1991 02.30 Sestanek v zvezi v pogajanji pri Cvetkoviču 05.55 Transporter JLA kroži po mestu 08.00 Prva pogajanja Popov – TO – policija 11.08 Začetek ogleda uničenih vozil JLA 12.56 Akcija »Skala« – prevoz poslancev 30.06.1991 04.00 Izvedena naloga aretacij 08.00 Tovorna vozila zapeljala na mino pri Špitalu 11.20 Popolna blokada Popova na MP 13.14 Helikopter JLA z oznakami RK poleti na MP 13.49 Premik tankov do barikad 16.50 Pogajanja Popov – TO 21.16 Popov sporoči, da ob 21.00 ne bo pogajanj 01.07.1991 obisk Miloševiča v Gornji Radgoni 02.07.1991 09.20 Starša dveh vojakov Slovencev se pogajata z vojakoma (Ajlec, Kogovšek) 14.22 Začetek pogajanj o predaji karavle Konjišče 16.15 Topovski strel na zvonik cerkve 16.25 Predala se je karavla Konjišče 16.30 Začetek napada na karavlo v Gonji Radgoni 17.45 Predajo se vojaki karavle v Gornji Radgoni 18.36 Napad letal na Avtoradgono 22.45 Prekinitev vseh aktivnosti – premirje 23.20 Gorita hiši na Jurkovičevi ulici 03.07.1991 08.22 Kolona tankov v Hrastje Moti 08.44 Gaube umrl v bolnici 10.20 Tanki v Radencih 11.17 Barikada v Radencih vzdržala 13.36 Štajner predal 4 oficirje Flisarju 13.00 Premirje 15.06 Poveljstvo iz Zagreba sporoča svojim – »Pripravite se , krenili bomo po posebnem planu, vračamo se v kasarne.« 15.42 Poleti helikopterja JLA na MP 15.49 Helikopter – poškodovan pristal v Hraste Moti 18.52 Začetek umika Popova iz MP 19.26 Na MP Gornja Radgona ponovno slovenska zastava 04.07.1991 00.12 Zadnji tank Popova zapustil mejo RS 07.32 KRIM ogledi 10.09 Petanjski most odprt za promet 13.25 MMP spet dela 06.07.1991 Obisk delegacije skupščine RS in EU. 09.07.1991 Delegacija predsedstva SFRJ (Tupolkovski, Bogičevič, Ćužič) - Kacin 13.07.1991 11.40 Kučan in Bavčar v Gornji Radgoni 15.07.1991 Obisk delegacije policije.