Na poroki oče Geza, sin Geza in škof Geza
- 20.04.2014
Zlato poroko sta obhajala Jolanka in Geza Grabar iz Tešanovcev...
V teh toplih in sončnih pomladnih dneh je veliko priložnosti tudi za slavja in praznovanja. In tako sta tudi Jolanka in Geza Grabar iz panonske vasi Tešanovci, dober streljaj od Moravskih Toplic, v družbi svojcev, prijateljev in sosedov, obeležila visok jubilej skupnega življenja – zlato poroko. Zanimivo je, da so na zlati poroki, med drugimi, bili najmanj tri osebe z imenom Geza, slavljenec, njegov sin in še evangeličanski škof, Geza Erniša. Jolanka in Geza sta se poročila pomladi leta 1964, na matičnem uradu v Martjancih in v evangeličanski cerkvi v tedanjih Moravcih. Leta 1965 se jima je rodila hčerka Gizela, naslednje leto še sin Geza, ki je mimogrede dolga leta bil odličen slovenski tekač na daljše proge.
Kljub pridnemu delu na kmetiji, ali pa predvsem zato, sta jima omogočila vse potrebno za šolanje in druge aktivnosti. Čeprav bi bilo marsikatero delo ob pomoči otrok hitreje opravljeno, teh nista obremenjevala. Še danes jih ne bi, toda leta niso prizanešena tudi njima. Čeprav je zlasti Geza trdil, da se nikoli ne bo dočakal vnukov, ga od leta 2005 razveseljuje, pa tudi nagaja vnukinja Valentina in od leta 2008 še vnuk Luka Valentin. Neverjetna složnost in še večja navezanost drug na drugega, ki že vse od prvih njunih skupnih dni poteka po točno ustaljenem in vsakdanjem ritmu, je verjetno ob veri, da se dobro na koncu vendarle poplača z dobrim, formula, da sta dočaka zlati skupni jubilej, 50 let poroke. Od ponedeljka do sobote je zanj vedno veljal enak dnevni ritem, po jutranjem opravilu pa v nedeljo čisto drugi: nedeljski. Zelo pogostokrat z dopoldanskim obiskom nedeljske božje službe.
Čeprav so danes drugačni pogoji za kmetovanje, tudi ekonomika kmetovanja se je s samostojnostjo Slovenije obrnila na glavo, je težko verjeti, kaj vse je nastalo z njunim pridnim delom na kmetiji. Če so za gradnjo hiše sredi 50. let minulega stoletja – nadomestila je cimpračo, zaslužni še starši oz. tast in tašča, je vse ostalo, ker danes stoji na naslovu Tešanovci 113 – in vse je novejšega datuma, zasluga njunega dela. Predvsem varčevanja in odpovedovanja. Čeprav je pridno, vztrajno in ko še ni bilo ustrezne mehanizacije, ki sta jo od traktorja naprej prav tako kupila, tudi težko delo, pustilo posledice, ostajata vse od začetka skupnih dni zvesta ustaljenemu življenjskemu ritmu zvesta. To je njun način življenja, in če bi odšla živina ali skrb za zemljo, njive, bi odšlo tudi del njiju. Tega pa si hčerka, s katero živita v skupnem gospodinjstvu, ter sin z družino, nikakor ne želijo.
Oče Geza je rojen 18.4.1934 (torej te dni slavi okroglih 80 let) v Tešanovcih kot drugi otrok v družini mame Terezije in očeta Jožefa. Odraščal s sestro Gizelo (1927). Po končani osnovni šoli v domačem kraju je ostal na kmetiji, kjer je pomagal staršem in počasi prevzel manjšo kmetijo. Zlasti v mlajših letih (do vojaščine in po njej, ki je trajala polni dve leti) je bil zelo aktiven v mladinski organizaciji v vasi, saj je bil kot dober igralec nepogrešljiv pri realizaciji številnih dramskih iger, ki so jih prirejali na pobudo vaške učiteljice Tončke Recek. V času vojaščine se navduši za radioamaterstvo, konjiček, ki mu je z ustrezno opremo v vaško-gasilskem domu v Tešanovcih, ostal zvest več kot 20 let. Zveze s praktično vsemi celinami na zemeljski obli pa je vzpostavljal tudi preko Radio-kluba v Murski Soboti. Kot 16-letnik vstopil tudi v gasilske vrste domačega društva (1950), kjer je bil v 60. in 70. letih kot strojnik z opravljenim izpitom v Medvodah član desetine, ki je kar 11-krat zapored zmagala na sektorskih tekmovanjih. Med leti 1960 in 1964 je bil tudi tajnik gasilskega društva. Dolga leta pa je bil tudi član vaškega odbora, več desetletij član vaškega pogrebnega pevskega zbora, pa porotnik sodnik, najdlje pa je bil (in je še danes) član sveta Cerkvene občine Moravske Toplice. Kljub številnim aktivnostim pa je bil – in je še danes, kmet. Delo na polju in v hlevu mu pomeni največ: to nje njegovo življenjsko vodilo in teh načel se noče odreči. Četudi korak ni več tako uren, četudi ga izdajajo moči.
Mama Jolanka, rojena Horvat, se je rodila 12.7.1937 v Čikečki vasi na Goričkem kot najmlajša od četrtih otrok mame Gizele in očeta Štefana. Hiša je bila bolj poznana kot Kakaševa, saj je bil dedek po mamini strani poznani lončar. Z dvema sestrama – Miciko (1925) in Ilonko (1929) ter bratom Imretom (1927) je ob pridnem učenju v osnovni šoli v Motvarjevcih odraščala na manjši kmetiji. Očeta je hitro pot zanesla na delo v Francijo, in zatem v Avstirjo, izgubili so vse stike za njim. Tudi otroci so se zaradi revščine kmalu razkropili po svetu: najstarejša je odšla v Ameriko, Ilonka na Hrvaško, brat pa je hitro prevzel kmetijo, saj mama vsega bremena ni zmogla. Ker doma ni bilo veliko zaslužka, je tudi Jolanka vrsti let pridno pomagala pri delu pri okoliških kmetih; da bi si ustvarila nekaj več, pa je leta 1963 od marca do novembra pomagala na eni od kmetij v okolici Dunaja v Avstriji. Kot šoloobvezna je tudi sama veliko sodelovala v vaški dramski skupini. Čeprav so ji učitelji v osnovni šoli svetovali, naj zaradi dobrega učnega uspeha nadaljuje s šolanjem, si tega doma niso mogli privoščiti...
Kljub pridnemu delu na kmetiji, ali pa predvsem zato, sta jima omogočila vse potrebno za šolanje in druge aktivnosti. Čeprav bi bilo marsikatero delo ob pomoči otrok hitreje opravljeno, teh nista obremenjevala. Še danes jih ne bi, toda leta niso prizanešena tudi njima. Čeprav je zlasti Geza trdil, da se nikoli ne bo dočakal vnukov, ga od leta 2005 razveseljuje, pa tudi nagaja vnukinja Valentina in od leta 2008 še vnuk Luka Valentin. Neverjetna složnost in še večja navezanost drug na drugega, ki že vse od prvih njunih skupnih dni poteka po točno ustaljenem in vsakdanjem ritmu, je verjetno ob veri, da se dobro na koncu vendarle poplača z dobrim, formula, da sta dočaka zlati skupni jubilej, 50 let poroke. Od ponedeljka do sobote je zanj vedno veljal enak dnevni ritem, po jutranjem opravilu pa v nedeljo čisto drugi: nedeljski. Zelo pogostokrat z dopoldanskim obiskom nedeljske božje službe.
Čeprav so danes drugačni pogoji za kmetovanje, tudi ekonomika kmetovanja se je s samostojnostjo Slovenije obrnila na glavo, je težko verjeti, kaj vse je nastalo z njunim pridnim delom na kmetiji. Če so za gradnjo hiše sredi 50. let minulega stoletja – nadomestila je cimpračo, zaslužni še starši oz. tast in tašča, je vse ostalo, ker danes stoji na naslovu Tešanovci 113 – in vse je novejšega datuma, zasluga njunega dela. Predvsem varčevanja in odpovedovanja. Čeprav je pridno, vztrajno in ko še ni bilo ustrezne mehanizacije, ki sta jo od traktorja naprej prav tako kupila, tudi težko delo, pustilo posledice, ostajata vse od začetka skupnih dni zvesta ustaljenemu življenjskemu ritmu zvesta. To je njun način življenja, in če bi odšla živina ali skrb za zemljo, njive, bi odšlo tudi del njiju. Tega pa si hčerka, s katero živita v skupnem gospodinjstvu, ter sin z družino, nikakor ne želijo.
Oče Geza je rojen 18.4.1934 (torej te dni slavi okroglih 80 let) v Tešanovcih kot drugi otrok v družini mame Terezije in očeta Jožefa. Odraščal s sestro Gizelo (1927). Po končani osnovni šoli v domačem kraju je ostal na kmetiji, kjer je pomagal staršem in počasi prevzel manjšo kmetijo. Zlasti v mlajših letih (do vojaščine in po njej, ki je trajala polni dve leti) je bil zelo aktiven v mladinski organizaciji v vasi, saj je bil kot dober igralec nepogrešljiv pri realizaciji številnih dramskih iger, ki so jih prirejali na pobudo vaške učiteljice Tončke Recek. V času vojaščine se navduši za radioamaterstvo, konjiček, ki mu je z ustrezno opremo v vaško-gasilskem domu v Tešanovcih, ostal zvest več kot 20 let. Zveze s praktično vsemi celinami na zemeljski obli pa je vzpostavljal tudi preko Radio-kluba v Murski Soboti. Kot 16-letnik vstopil tudi v gasilske vrste domačega društva (1950), kjer je bil v 60. in 70. letih kot strojnik z opravljenim izpitom v Medvodah član desetine, ki je kar 11-krat zapored zmagala na sektorskih tekmovanjih. Med leti 1960 in 1964 je bil tudi tajnik gasilskega društva. Dolga leta pa je bil tudi član vaškega odbora, več desetletij član vaškega pogrebnega pevskega zbora, pa porotnik sodnik, najdlje pa je bil (in je še danes) član sveta Cerkvene občine Moravske Toplice. Kljub številnim aktivnostim pa je bil – in je še danes, kmet. Delo na polju in v hlevu mu pomeni največ: to nje njegovo življenjsko vodilo in teh načel se noče odreči. Četudi korak ni več tako uren, četudi ga izdajajo moči.
Mama Jolanka, rojena Horvat, se je rodila 12.7.1937 v Čikečki vasi na Goričkem kot najmlajša od četrtih otrok mame Gizele in očeta Štefana. Hiša je bila bolj poznana kot Kakaševa, saj je bil dedek po mamini strani poznani lončar. Z dvema sestrama – Miciko (1925) in Ilonko (1929) ter bratom Imretom (1927) je ob pridnem učenju v osnovni šoli v Motvarjevcih odraščala na manjši kmetiji. Očeta je hitro pot zanesla na delo v Francijo, in zatem v Avstirjo, izgubili so vse stike za njim. Tudi otroci so se zaradi revščine kmalu razkropili po svetu: najstarejša je odšla v Ameriko, Ilonka na Hrvaško, brat pa je hitro prevzel kmetijo, saj mama vsega bremena ni zmogla. Ker doma ni bilo veliko zaslužka, je tudi Jolanka vrsti let pridno pomagala pri delu pri okoliških kmetih; da bi si ustvarila nekaj več, pa je leta 1963 od marca do novembra pomagala na eni od kmetij v okolici Dunaja v Avstriji. Kot šoloobvezna je tudi sama veliko sodelovala v vaški dramski skupini. Čeprav so ji učitelji v osnovni šoli svetovali, naj zaradi dobrega učnega uspeha nadaljuje s šolanjem, si tega doma niso mogli privoščiti...
Zadnje novice
