Potem ko se je 94 – letni patriarh Pavle (Gojko Stojčević), zaradi zdravstvenih razlogov, odločil za umik, bo njegovega naslednika med seboj izbralo 40 episkopov, med njimi bo tudi metropolit zagrebško – ljubljanski in celotne Italije, Jovan. Kot kaže bo Srbska pravoslavna cerkev (SPC) kmalu dobila novega patriarha. Zaradi dolgotrajne bolezni se je namreč za umik odločil leta 1990 izvoljeni patriarh Pavle, katerega so sicer že večkrat silili na umik, saj njegova zamenjava ni možna dokler sami ne odstopijo. Novega prvega možna cerkve izbirajo episkopi na svojem Saboru. Teh je v Srbski pravoslavni cerkvi 40, in med njimi je tudi metropolit zagrebško-ljubljanski in celotne Italije, Jovan Pavlović. Tako se lahko zgodi, da bo tudi „ljubljanski“ metropolit nasledil trdoživega patriarha Pavla, saj volitve potekajo v večih krogih dokler v finale ne pridejo trije. In takrat poteka javno žrebanje tistega, ki bo potem patriarh SPC do konca svojega življenja ali do prostovoljnega odstopa. Kakorkoli že, vse bo znano po seji najvišjega organa SPC Sabora, ki bo 11. novembra, in ko bodo najprej razpravljali o pobudi patriarha Pavla za umik. Prisotni morata biti najmanj dve tretjihni vseh episkopov, torej najmanj 27. Večina v Saboru je sicer za to, da Pavle ostane patriarh do smrti, a kljub temu prevladuje mnenje, da je nujno upoštevati njegovo osebno željo. Ob tem je odločilno, da nekoliko podeljena SPC potrebuje zdravega vodjo, ki lahko prenese tudi vse telesne obremenitve. Glede zdravstvenega stanja patriarha Pavla pa je gotovo, da se bo težko izboljšalo do tem mere, da bi slednji ob svoji visoki starosti, lahko normalno delal.
Vsekakor ne gre prezreti, da je patriarh Pavle že večkrat v preteklosti, ko je bil boljšega zdravstvenega stanja, predlagal svoj umik, toda velika večina episkopov mu je to odsvetovala. Sedaj je Pavlovo zdravstveno stanje „vzdržljivo“. toda daleč od tistega, ki bi mu omogočilo normalno opravljanje svojega poslanstva. Patriarh se zaveda, s pomočjo drugih vstane iz postelje, se pogovarja oz. komunicira, toda to ni tisto kar bi moralo biti. Eden njegovih najbližjih sodelavcev, in kandidatov za njegovega naslednika, niški episkop Irinej je odločno zavrnil namige, da naj bi patriarh Pavle svojim episkopom sporočil, češ da „bo ostavko podal samo vsemogočemu bogu“. Dodal je, da tukaj gre samo za „novinarske race“, ker da je patriarh Pavle „časten človek, predvsem odgovoren, tako da mu niso pomembni osebni interesi, temveč interesi celotne SPC“. Patriarh Pavle je sicer že več kot leto dni v bolniški postelji, poleg v bolnišnicah je veliko tudi v srbskih zdraviliščih. Zanimivo je tudi, da se je prav tako njegov predhodnik, patriarh German, iz enakih, zdravstvenih razlogov, umaknil leta 1990. Na Pavla so sicer večkrat pritiskali, da se umakne sam in celo, da se ga odstrani. Med drugim je po podpisu Daytonske pogodbe za Bosno in Hercegovino, je prišel tudi navzkriž z režimom Slobodana Miloševića. Ker je nasprotoval ustanovitvi mednarodnega sodišča v Haagu je že leta 1995 kar osem episkopov predlagalo njegovo razrešitev...
Poleg omenjenega niškega episkopa Irineja Bulovića (1947) neuradno imata največ možnosti za Pavlovega naslednika, episkop črnogorski Amfilohije Radović (1938), ter episkop raško – prizrenski Artemije Radosavljević (1935). Vsekakor pa ni izključeno, da bo na to funkcijo prišel tudi kakšni še mlajši episkop, čeprav je dokaj mlad tudi Irinej Bulović. Mimogrede episkop Jovan Pavlović, metropolit zagrebško – ljubljanski in cele Italije je rojen leta 1936, in je eden redkih srbskih episkopov, ki se je večkrat srečal tudi s prejšnjim in sedanjim papežem, kar pomeni, da bi za približevanje cerkva najbolj koristila njegova izvolitev za poglavarja SPC... Toda lobiji že delujejo!
Patriarh srbski Pavle (krstno ime Gojko Stojčević) je bil rojen 11. septembra 1914. v vasi Kućanci pri Donjem Miholjcu na Hrvaškem (takrat Avstro ogrska), v kmečki družini. Gimnazijo je končal v Tuzli, šestletno šolo za duhovnika v Sarajevu, nato pa še Bogoslovno fakulteto v Beogradu. Ker je hitro ostal brez staršev, saj je oče umrl za TBC ko je Pavle bil star tri leta, malo zatem je umrla tudi mama, ga je vzgajala teta. Prav ona mu je omogočila šolanje, tako da „šibkemu otroku ni bilo treba opravljati kmečkih opravil“. Med šolanjem so mu najbolje šli: matematika, fizika in podobni „memorijski“ predmeti, iz verouka pa je imel slabe ocene. Po končani nižji gimnaziji v Tuzli (1925-1929) in teologiji v Sarajevu (1930-1936), se je v Beogradu vpisal na Bogoslovno fakulteto, vzporedno pa je študiral tudi na medicinski fakulteti, kjer je prišel do drugega letnika, ko se za začela 2. svetovna vojna. Ker je že takrat bil šibke postave in tudi zdravja in se ni mogel vzdrževati v Beogradu, je na povabilo šolskega prijatelja Jeliseja Popovića odšel v Ovčarsko – kablarske samostane, kjer je dočakal konec vojne. Zdravniki so mu napovedovali največ tri mesece življenja, potem ko je takoj po vojni hudo zbolel „na pljučih“, a se je izvlekel. Po vojni je bil duhovnik na različnih funkcijah, ob tem pa tudi učitelj mladih duhovnikov. Med leti 1955 in 1957 je bil na podiplomskem študiju na Teološki fakulteti v Atenah, že 21. 9.1957 pa je posvečen v episkopa raško – prizrenskega. Posvetil ga je takratni patriarh SPC Vikentije. Bil je visok cerkveni dostojanstvenik in ugledna osebnost ves ta čas, in 3. decembra 1990 je bil izbran za poglavarja SPC, s tega mesta pa se sedaj prostovoljno, oz. iz zdravstvenih razlogov umika. Šele sedaj, čeprav so mu zdravniki že pred 62 leti napovedovali samo še tri mesece življenja...