Zavod za gozdove Slovenije in Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano sta ob dnevu gozdarjev na 47. mednarodnem kmetijsko – živilskem sejmu AGRA v Gornji Radgoni pripravila tudi okroglo mizo na temo Varnost in zdravje pri delu v zasebnih gozdovih. Problem je namreč kar pereč, saj v zadnjih letih v slovenskih gozdovih zaradi nesreč pri delu povprečno umre kakšnih devet zasebnih lastnikov gozdov.
Darko Pristovnik z Zavoda za gozdove Slovenije je na okrogli mizi predstavil statistične podatke, ki jih spremljajo že od leta 1995. V tem času je pri delu v gozdu res povprečno umrlo med 8 in 9 lastnikov letno, vendar so statistični podatki zelo nezanesljivi. Letos je izjemno tragično leto, saj je do konca julija v slovenskih gozdovih umrlo že sedem lastnikov, pretežno v severovzhodni Sloveniji. Letošnji podatki se nasploh razlikujejo od običajnih, saj sedaj med ponesrečenimi prevladujejo nekmetje, po mnenju Pristovnika zato, ker so bili lastniki manjših gozdnih posesti, ki redko ali nikoli sami ne delajo v gozdu, po lanskih in letošnjih ujmah prisiljeni gozdove očistiti polomljenega drevja. „Značilen pa je podatek, da kar dve tretjini tistih, ki so se pri delu v gozdu poškodovali, ni opravilo nikakršnega tečaja za varno delo v gozdu, od devetdesetih smrtno ponesrečenih v zadnjih štirinajstih letih pa tečaja ni imel nihče“, je dejal Pristovnik.
Dr. Mirko Medved z Gozdarskega inštituta RS je povedal, koliko je po različnih merilih statistično vredno človeško življenje: po različnih metodah vrednotenja stane družbo en smrtno ponesrečeni od 5000 do 7500 delovnih dni ali od 750.000 do 1.000.000 evrov. Družba pa ima precej stroškov tudi s poškodovanimi. Dolgoletno povprečje kaže, da je na eno smrtno žrtev okrog 120 nezgod s poškodbami. Slovenija se danes po številu smrtnih delovnih nezgod v gozdu na količino spravljenega lesa uvršča na neslavno prvo mesto med bolj gozdnatimi evropskimi državami. „Pred dvema desetletjema je bilo stanje pri nas podobno tistemu v Švici, na Švedskem, v Avstriji ali Nemčiji, v tem času pa je varnost v ostalih državah močno napredovala, pri nas pa le za malenkost. V Avstriji predvsem po zaslugi dobro razvitega sistema zavarovanja in preventivnega delovanja med lastniki gozdov – tam imajo kar nekaj izobraževalnih središč za poklicno in nepoklicno usposabljanje za delo v gozdu. Podoben sistem so potem, ko so ugotovili, da v njihovih gozdovih umira preveč ljudi, uvedli tudi v Švici in hitro zmanjšali število smrtnih žrtev“, je dejal Mirko Medved.
Marjan Dolenšek, novinar revije Kmetovalec pa je zagovornik prisile oziroma zakonskega urejanja uporabe varnostne opreme in upoštevanja načel varnega dela. Po njegovem je to podobno kot z varnostnimi pasovi v avtomobilih – ko je njihova uporaba postala obvezna, je bilo veliko negodovanja, sedaj pa se že ne počutimo več dobro, če nismo pripeti. Robert Režonja s kmetijskega ministrstva je priznal, da so številke res zastrašujoče, in dodal, da država skrbi za večjo varnost pri delu v gozdovih tudi s tem, da omogoča preko razpisov sredstev programa razvoja podeželja tudi sofinanciranje nakupa zaščitne opreme in da sofinancira tečaje varnega dela v gozdu. Po njegovem je pomemben vzrok za tolikšno število nesreč podcenjevanje nevarnosti in premalo zavedanje, da je bolje delo, ki ga sami ne obvladamo, zaupati tistim, ki se s tem ukvarjajo poklicno. Marjan Vadnu s srednje gozdarske in lesarske šole Postojna pa je predstavil programe pridobivanja nacionalne poklicne kvalifikacije v gozdarskih poklicih.
Sklepi okrogle mize so tako bili, da je treba poskrbeti tako za korenček kot za palico, torej je treba okrog 100.000 slovenskim zasebnim lastnikom gozdov, kolikor se jih letno loti dela v svojem gozdu, ponuditi čim več možnosti izobraževanja, obenem pa jih tudi zakonsko zavezati k upoštevanju varnostnih ukrepov.