Obiskati Kristino Krušec, ki vse življenje živi v Segovcih, je prijetno doživetje. Obiskali smo jo skupaj s predsednico KORK-a Apače Olgo Edšid ter poverjenicama Marinko Trost in Andrejo Somer. Mimogrede naj povemo, da je tudi njena hčerka Ivanka Krušec poverjenica Rdečega križa. Po čestitkah in predaji priložnostnih daril, smo sedli za obloženo mizo in si imeli kaj povedati. Moramo omeniti, da ji je ob njenem 80 letnem jubileju, na srečanju starejših v Apačah, čestital in izročil darilo občine tudi župan Franc Pižmoht. Darila župana in obiska delegacije Rdečega križa je bila nadvse vesela.
Kristina Krušec, rojena Čerpnjak, se je rodila 14. novembra 1931. leta v Segovcih, v družini štirih otrok, matere Terezije in očeta Alojza, ki sta leta 1928 prodala posest v Vadarcih na Goričkem v Prekmurju in v Segovcih kupila 4 ha posest. Tu se jima je rodila hčerka Kristina, ki je po njuni smrti z možem Ivanom Krušecom prevzela posest. Bili so srečna družina, a je srečo skalila druga svetovna vojna. »Prišla je druga svetovna vojna, ki je zasejala nemir med slovenskimi in nemškimi prebivalci. Družina je bila pri zajtrku, ko je pred hišo ustavil kamion, na katerega so nas na silo naložili kot živino in nas odpeljali v neznano. Nihče nam ni povedal, zakaj moramo od hiše. Vse smo morali zapustiti. Ne morem vam opisati te žalosti. Po našem imetju so planili Nemci, ki so odpeljali tudi živino. Imeli smo krave s katerimi smo tudi orali in vozili. Izseljeni smo bili na hrvaško. Prva postaja je bil Ogulin, nato Slunj. Bilo hudo, saj smo živeli v pomanjkanju. Delali smo pri kmetih, da smo preživeli. Po štirih letih izgnanstva smo se, junija 1945. leta, vrnili na svoj dom v Segovce. A doma praktično ni bilo več. Hiša in gospodarska poslopja so bila v ruševinah. Kdo jih je porušil nismo izvedeli. Za to nismo prejeli nobene odškodnine. Za silo smo se nastanili pri dobrih sosedih in začeli obnavljati hišo in gospodarsko poslopje. Pri tem smo bili deležni pomoči, tistih, ki so ostali doma. Podarili so nam les za ostrešje, tudi brezplačno tesali in postavili ostrešje. Počasi smo se pobirali. Ker smo se vrnili v juniju smo na hitro posadili 100 dnevno koruzo in krompir, da bi tako imeli v jeseni nekaj pridelka za preživetje. Oče je šel prosit Nemca, ki je, ko so nas izselili, odpeljal živino, da bi nam jo vrnil. Bil je dober in nam je dal brejo telico in tele. Za to so mu bili straši nadvse hvaležni. Ker imamo dom sredi polja, nas je želela tedanja oblast preseliti in poslopja odstraniti. Ponujali so nam zemljo drugod, a se starša nista dala. Mati je rekla: »Enkrat so nas na silo odpeljali, sedaj nas pa ne boste prisili, da se umaknemo.« Tako nam je uspelo, da smo ostali izven zadruge in naprej gospodarili po svoje.
Ker smo živeli tako rekoč pri meji, nedaleč od hiše je stala stražarnica, rekli so ji karavla, so ponoči vozili kamini in druga vozila, ki so stražili mejo. Spominjam se, ko so nekega dne prišli "graničarski" vojaki in nas hoteli peljati na ogled treh ubitih moških, ki so hoteli prečkati Muro. Četrti pa je bil močno ranjen in verjetno ni preživel. Sama nisem hotela iti gledat, je pa šla starejša sestra Marija, ki pa tudi ni prepoznala žrtev. Moram reči, da se na srečo pri nas niso zadrževali ubežniki. Rada bi povedala, da smo z jugoslovanskimi vojaki imeli dobre odnose. Sami so se nam ponujali in nam pomagali pri spravilu pridelkov.«
Kristina se je leta 1956, poročila z Ivanom Krušecom, in je že pokojni. Po poklicu je bil čevljar in je bil najprej zaposlen kot čevljar pri privatnikih, nato pa se je zaposlil v KZ Apače, kot skladiščni delavec, pokoj pa je pričakal v podjetju Elrad v Gornji Radgoni. Vseskozi je ob službi ženi pomagal pri obdelovanju posesti, na kateri so redili krave in prašiče. Danes ji družbo delajo 4 kokoši, te ji je za 80 letnico podarila hčerka Ivanka, in dve muci. V zakonu sta se jima rodila sin Marjan in hčerka Ivanka, ki sta ju obdarila s 4 vnuki in 4 pravnuki. Vesela je, da jo otroka redno obiskujeta, Ivanka skoraj vsak dan, ter, da jo imajo radi tudi vnuki in pravnuki. Ne samo da jo obiskujejo, ji tudi pomagajo, ko potrebuje pomoč. Pripravijo ji drva, da je pozimi na tople. Poleti je rada na vrtu, ima pa rada tudi rože. Sedaj si krajša dneve z branjem Slovenskih novic in drugih časopisov. Čeprav živi sama, ni nikoli sama, saj ima številne obiske njenih najbližjih. Včasih je rada hodila v cerkev, sedaj pa jo noge ne nesejo več. Vesela, je, da ji kruh pripeljejo na dam. Še bi imelo kaj pisati, a smo zabeležili le tisto, ki je najbolj zaznamovalo njeno življenje.