Murska Sobota – Že v preteklosti so tudi v Sloveniji gojili sviloprejke, predvsem kmetje in revni meščani. Trgovali so s kokoni, iz katerih nastane svilena nit. A s prihodom industrije, ki je zatrla marsikatero obrt, je odšla tudi predilnica oziroma svilogojnica. Sčasoma so opustili tudi nasade murv, edinega sadnega drevesa, ki ima liste, s katerimi se sme prehranjevati gosenica sviloprejka. Da bi obudili tradicijo, predvsem pa, da bi na naraven okolju prijazen način ustvarili svilo, morda s tem vnesli v naše okolje zopet zasaditev nasadov murve, je Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede, v sodelovanju s posamezniki iz različnih delov Slovenije, začela s preprostim poskusom - gojenjem sviloprejk. Tako se je preizkusu pridružil tudi Janez Škalič iz Sela na Goričkem, kjer je že iz preteklosti ostalo nekaj dreves murv. Škaliča sicer poznajo mnogi Slovenci, saj je med drugim bil tudi pobudnik prvega srečanja prebivalcev vseh slovenskih krajev, ki se imenujejo Sela, Selo ipd. „Najprej smo razmišljali o srečanjih vseh gasilskih društev iz sel, a jih vsa sela nimajo, zato smo na mojo pobudo nato organizirali srečanje vasi. Prvo je bilo leta 1997 pri nas, zdaj pa je interesentov za organizacijo že zelo veliko, tako da na podlagi različnih meril določimo, kje bo naslednje srečanje. Sicer pa se pred srečanjem vsako leto dobimo predstavniki vasi in se pogovorimo o naših pričakovanjih,“ nam je dejal Škalič.

Prav Janez Škalič nam je tudi pokazal zanimivo pripravo - ježke kot pravi, na katerih je te dni živahno. Osem centimetrov dolge gosenice lezejo, pletejo in si z usti ustvarjajo majhna gnezdeca. »Gosenice začnejo delati vato in potem znotraj začnejo delati kokon. Vsaka gosenica sviloprejka naredi svoj kokon, ki je ključen, da dobimo svilo. Iz kokona lahko dobimo največ 900 metrov svilene niti, da bi dobili svileno ruto potrebujemo več kilometrov niti, seveda pa tudi ogromno časa in potrpežljivosti,« vneto pojasnjuje Škalič, ki v pridelavi svile vidi novo tržno nišo v Sloveniji. Pove nam tudi, da več dni traja, da iz ličinke zraste gosenica, pod pogojem, da se prehranjuje z listi murve. Teh dreves je danes za obsežno gojenje sviloprejk v Sloveniji premalo. Bi pa dejavnost lahko postala tržna niša za ruralna območja in potrpežljive posameznike.

»Ljudje morajo imeti čas, morajo biti pedantni, pazljivi tiste tri tedne. In enostavno zdržati pač. Tudi neki zaslužek je vseeno v bodočnosti. Dolgoročno in potrpežljivo bi se dalo razmišljati o tej dejavnosti« pojasnjuje Škalič, ki ima za zdaj 600 kokonov, veseli pa ga, da sodeluje pri poskusu z mariborsko biotehniško fakulteto, ki vodi Slovensko-Madžarski bilateralni projekt. »Zaradi tega ker bi želeli na bio način oziroma pridelovati naravno svilo na okolju prijazen način, ker te svile pravzaprav v Evropi ni, tisto kar je svile prihaja zgolj iz Kitajske.« pravi naš sogovornik in dodaja, kako bi za kilogram svile potrebovali 55 tisoč zapredkov, medtem ko kilogram kokonov stane skoraj tri evre.

Torej, naravno svilo proizvajajo ličinke sviloprejk. Za proizvodnjo svile se po celem svetu goji na milijone sviloprejk, da zadostujejo potrebam ljudi po tej dragoceni tkanini. Bolezni sviloprejke zmanjšujejo produkcijo svile. Gre za bakterijske okužbe, o katerih pa zaenkrat še ni veliko znanega. Sviloprejke se hranijo z listi belih murv. Murve so genotipsko zelo raznolike, kar se kaže tudi v variabilnih hranilnih vrednostih njihovih listov. Kakovost listov vpliva na razvoj, imunske in protibakterijske odzive sviloprejk. Namen raziskovalnega projekta je prepoznati, katere bakterije sodelujejo pri boleznih sviloprejk in natančno opisati znake bolezni in lezij. Na območju Slovenije in Madžarske je bilo svilogojstvo prisotno več stoletij, a je pred nekaj desetletij panoga zamrla in vse, kar je ostalo od nekoč pestre preteklosti je nekaj starih dreves. Namen projekta je najti in ohraniti ta drevesa ter tudi raziskati prehrambeno vrednost njihovih listov. Sviloprejke bodo izpostavili bakterijam in jih hranili z listi različnih murv. Tako bodo dobili podatke o učinku prehrane na razvoj ličink in na odpornost proti bakterijskim okužbam. Rezultati študije bodo dali nova znanja o razvoju bakterijskih bolezni sviloprejk in hranilnih vrednostih listov lokalnih starih murv, ki pa bi jih lahko uporabili za ponovno vzpostavitev svilogojstva kot kmetijske panoge v srednji Evropi.

Naslov Madžarsko-slovenskega bilateralnega projekta je Vpliv hranjenja ličink hibridov sviloprejke (Bombyx mori L.) z listi starih lokalnih madžarskih in slovenskih genotipov murv (Morus alba L.) na razvoj in zdravstveni status ličink Trajanje projekta, katerega nosilni raziskovalni organizaciji sta Univerza v Mariboru, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede ter Veterinarska univerza Budimpešta, je med 1.1.2016 – 31.12.2018. Projekt, katerega vodita, dr. Rebeka Berčič in dr. Andreja Urbanek Krajnc, financirata Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in madžarski Nacionalni raziskovalni razvoj in Urad za inovacije (Nemzeti kutatási fejlesztési és innovációs hivatal).

Svila, ki se pridobiva iz zapredka murvine sviloprejke, je od nekdaj cenjeno naravno vlakno. Ličinke sviloprejke so monofagi, ki se hranijo z listi murve. Poznamo več kot 68 vrst murv, med katerimi je bela murva najprimernejša za hranjenje gosenic murvine sviloprejke. Murva se je skozi tisočletja razširila na široko območje tropskih, subtropskih in zmernih območjih. O nekdanjem svilogojstvu pričajo preostala murvina drevesa v naseljih in pokrajini. Ker se madžarska in slovenska kulturna krajina, posebno v obdobju po drugi svetovni vojni, ni tako korenito spremenila, so se tod ohranile številne večstoletne murve, katerih genotipi so za evropski prostor izjemni, saj odražajo družbeno-ekonomsko in politično zgodovino nekdanje avstro-ogrske monarhije. Hkrati predstavljajo dragocen genetski vir, saj so se skozi stoletja prilagodili tukajšnjim podnebnim razmeram. Vzpostavitev kolekcije in molekulsko vrednotenje teh genotipov bi lahko pomembno prispevalo k trajnostnemu gojenju murv za potrebe naraščajočega povpraševanja po svili, še posebej ekološko pridelani. Podatki o številu starodavnih murv so na Madžarskem in v Sloveniji nepopolni, saj njihova genetska struktura še ni bila predmet raziskav. Določevanje starih lokalnih murv na podlagi morfološko-fenoloških lastnosti je težavno in nezanesljivo. Na genetsko raznolikost vpliva njihov izvor in med drugim tudi različno izražanje spolov med vrstami in sortami, saj so murve enodomne ali dvodomne rastline. Večina danes gojenih murv v Evropi (Italija, Francija, Bolgarija in Poljska) izvira iz azijskih držav, pretežno iz Indije, Kitajske, Tajske in Japonske. Molekulske analize s pomočjo AFLP markerjev so nekoliko osvetlile njihov izvor. Navedbe o številčnosti starodavnih lokalnih murv v posameznih regijah Madžarske in Slovenije so nepopolne in njihova sistematska pripadnost še nejasna.

Glavne prednostne naloge slovenskega dela predlaganega projekta so vzorčenje, molekulska karakterizacija, ohranjanje in razmnoževanje starih lokalnih genotipov murv iz različnih eko-geografskih regij Madžarske in Slovenije, ki sovpadajo z razvojem svilogojstva v preteklosti. Predhodne molekulske raziskave številnih avtorjev nakazujejo, da bomo s pomočjo molekulski markerjev, AFLP in SSR, potencialno najbolje opredelili genetsko raznolikost murv na Madžarskem in v Sloveniji. V pet tisoč letih selekcije sviloprejke za proizvodnjo večjih in kvalitetnejših svilenih zapredkov je le ta postala glede preživetja, hranjenja in razmnoževanja popolnoma odvisna od ljudi. Ob tem so ličinke postale zelo občutljive na številne dejavnike okolja in dovzetne za mnoge vrste bolezni, zlasti v povezavi s kakovostjo hrane sviloprejk....