V teh vročih poletnih dneh, ko močno sonce pripeka tudi prleške vinograde, se je v 88.letu starosti za zmeraj poslovil legendarni prleški in slovenski, a svetovno znani in priznani vinogradnik in vinar Stanko Čurin. Odšel je eden najbolj znanih Prlekov prehoda iz prejšnjega v tekoče tisočletje, ki je v vinarstvu dosegel vse, kar se je doseči dalo. Starosta ne le prleškega, ampak slovenskega vinarstva nasploh, se je rodil leta 1929 v Vodrancih pri Kogu in bil prvi zasebni pridelovalec vina v Sloveniji ter prvi zasebni pridelovalec v Jugoslaviji, nagrajen z zlato medaljo. Bilo je leta 1971, ko so Čurinovi kupili hidravlično stiskalnico in postali prvi zasebniki v Sloveniji Med prvimi je začrtal nove smeri, postavljal nove mejnike v slovenskem vinarstvu. Bil je prvi, ki je ustvarjal predikatna vina posebnih kakovosti: suhi jagodni izbori, ledena vina, izbori in pozne trgatve. Prvi v Sloveniji je pridelal tudi posebno vino iz naravno sušenega grozdja. Čurin je za svoja vina prejel vrsto uglednih priznanj, tako doma kot v tujini, njegova vina slovijo kot ena boljših pri nas. Med drugim je v Bruslju prejel najvišje priznanje za svoje vino, ki je bilo najbolje ocenjeno med več kot 4.700 vzorci.

Čurina se prijatelji in znanci spominjajo kot toplega, skromnega, odprtega in darežljivega človeka, ki je bil mentor številnim. Nad vhodom v njegovo klet na Kogu visi znana tabla, ki so jo Stanku podarili prijatelji: "Tukaj se začnejo nebesa! Hvala ti, Stanko!" Prav ta občutek, ki ga doživljaš kot nekaj nerealnega, nekaj izjemnega, nekaj večjega, nekaj kar je le redkim dano, je bil zmeraj ob srečanju z nesporno eminenco slovenskega vinogradništva in vinarstva Stankom Čurinom. „Ni bil le velik vinogradnik, ni bil le velik vinar z izjemnimi mednarodnimi uspehi, ni bil le skromen mož v belem plašču, z iskrivim pogledom in neizmerno energijo ter željo. Stanko je velik gospod, strokovnjak, garač, mnogim vzornik, mentor, živa legenda in zaveden mož z jasnimi stališči ter pokončno držo! Eden redkih, ki ni menjaval barve, ni spreminjal stališč, niti nikoli ni menjal sloga njegovih velikih vin. Tega ni storil niti, ko je zgledalo, da je v modi vse drugo kot to v kar je on verjel. In njegova vina so prav zaradi njegovih prepričanj največja umetnina. In vsako povabilo »pridi boma malo kušala« je bila velika učna ura. Ne le vinska. Temveč neprecenljiva, življenska.,“ je Čurinu v slovo zapisal Dejan Baier, sommelier in direktor Zavoda za razvoj ter raziskovanje gostinskih in kmetijskih dejavnosti SloVino.

Bil je učitelj. Učitelj, ki je vinarje in vinogradnike usmerjal s svojimi zgledi. Takšen, ki ga je zmeraj ne le zanimalo mnenje mlajših, temveč je nasvete, ki so se mu zdeli koristni tudi z veseljem uporabljal v praksi in na glas povedal od katerega »sodelavca« se je tega ali onega »navčija«. Neizmerno iskriv sogovornik. Odličen poslušalec. Znal je ločiti zrno od plevela. Bil je gospod v najbolj žlahtnem pomenu. Zmeraj je iskal nekaj več. V dodani vrednosti je užival, zmeraj je strmel k temu, da jo je dodajal svojim vinom. Veselil ga je napredek in neizmerno je spoštoval naravo. Bil si misija. Kazal si pot. Nisi odobraval vsega. Kdaj pa kdaj si se jezil zaradi »ljudske« ali »vinske« politike. Nikoli nisi razumel, da lahko gre v mlin grozdje, po tvojih merilih še nezrelo, takšno, ki še »ruži«.

Ob Stankovem 80.rojstnem dnevu je ugledna pedagoginja in pisateljica, mag. Irena Kandrič Kaval izdala monografijo o tem enkratnem slovenskem vinogradniku in vinarju. Ta gotovo zanamcem zagotavlja spoznanje o enemu največjih i najpomembnejših slovenskih vinogradnikov in vinarjev prejšnjega stoletja. „Pridelaj in pij vino, ki gre v srce in ne v glavo“, je namreč zadnja, deseta njegova zapoved. Vinogradnik, ki si je prvi v Sloveniji v prejšnjem sistemu kot zasebnik upal napolniti steklenice z vinom, jih nesti na ocenjevanje, osvojiti z njimi prve medalje, pridelati ledeno vino, vino iz naravno sušenega grozdja in nato še posebno penino iz vina ledene trgatve, je svojo življenjsko pot in odlične dosežke na vinogradniškem področju zaupal Ormožanki, mag. Ireni Kandrič Koval, ki je na več kot 120 straneh v slovenskem in angleškem jeziku skupaj s številnimi soavtorji podrobno opisala Čurinovo prehojeno pot.

Posebej zanimive in poučne pa so njegove nekatere misli, ki so jih slišali njegovi prijatelji, zapisne pa so tudi v monografiji: Vsi odvečni listi so samo breme kvaliteti. Eden več kot 14 dni star list v senci potrebuje za vzdrževanje tri liste na soncu. Sami smo prišli do prepričanja, da mora biti grozd vse leto na soncu. Odprt mora biti, da ga lahko poškropiš in da na njem predolgo na ostaja preveliko vlage; Če želiš dočakati v pozni jeseni prezrelo zdravo grozdje za vrhunsko vino, je bolje, da je trta malo podhranjena kot preveč prehranjena; Dobra ledena trgatev je lahko šele decembra, prej ne, ker je prej lahko zmrznjeno, a ne bo pravo, ne bo dovolj botritisa, rozin, ki dajejo vinu poleg prijetnega okusa tudi pravo barvo; Veliko zlo je, da so nekateri začeli strojno trgati. Nezaposlenih je toliko, da bi lahko pobirali jagodo za jagodo; Prihodnost je le v posebnostih, Evropa in svet se utapljata v vinih, kakršna prideluje večina. Mi imamo danosti za kaj več, in to velja izkoristiti... (iz knjige Stanko Čurin – Legenda slovenskega vinogradništva in vinarstva).

Stanku Čurinu je sicer življenje krojilo prav vino, saj je po končani osnovni šoli in služenju vojaškega roka priložnost za zaslužek in preživljanje mlade družine najprej poiskal na različnih delovnih mestih zunaj kmetijstva. Sam je velikokrat poudaril, da je bilo za njegovo sožitje z vinogradništvom, ki se je začelo ob koncu petdesetih let, usodno veselje do dela v očetovem vinogradu na Kogu. Prva trgatev mu je ostala v spominu kot prva ljubezen. Potem so prišle še boljše, večje, odmevnejše. V naslednjih letih je uspešno vzpostavljal razvojne temelje družinske vinogradniške kmetije s premišljenimi investicijami. Leta 1971 je kot prvi zasebni vinogradnik v Sloveniji ustvaril prvo lastno stekleničenje vina. Temu pionirskemu koraku osamljenega vrhunskega vinarja so počasi sledili tudi drugi slovenski vinogradniki. Že naslednje leto je ponovno napolnil lastne steklenice vina, jih razstavil na ljubljanskem vinskem ocenjevanju ter odnesel zlato in srebrno medaljo. Stanko Čurin in njegova vina so že v tistem času postala pojem slovenske vrhunske kakovosti. Prvi v Sloveniji je pridelal tudi ledeno vino – laški rizling, letnik 1985, in prvemu na svetu je uspelo donegovati penino iz ledenega vina sorte šipon (letnik 2003). Mnoga najvišja priznanja na elitnih ocenjevanjih doma in v svetu, ki so se drugo za drugim vrstila vsa ta leta, so ga povzdignila med legende vinarstva. V letu 2007 je bil Stanko Čurin za uspehe v vinogradništvu in vinarstvu ter za uveljavljanje Slovenije in slovenskih vin doma in v svetu odlikovan z redom za zasluge. Stanko je veliko časa namenil tudi sodelovanju z drugimi vinarji v Sloveniji in po svetu. Leta 1996 je bil med pobudniki za ustanovitev in član prvega upravnega odbora Zveze društev vinogradnikov Slovenije. Družinska vinogradniška kmetija z zaščiteno blagovno znamko vin, ki jo je pred več kot štiridesetimi leti zasnoval Stanko, se je pred dvajsetimi leti, ko je za delo poprijela tudi druga generacija, preimenovala v »Vinogradništvo in kletarstvo Čurin - Prapotnik«. V zadnjem času pa Stankov izjemen prispevek na področju pridelave izvirne posebnosti predikatnih vin zelo uspešno nadaljuje tudi že tretja generacija, ki jo pooseblja vnuk Borut.

Znana je Čurinova izjava: »V steklenicah so skrivnosti narave, ki jo je oplemenitil vinogradnik in kletar. Vsako vino je dobro, nekatera pa so malo boljša. Moj stric zdravnik, je večkrat rekel: »Pijmo takšno vino, ki gre v srce in ne takšnega, ki gre v glavo«... Verjetno bi Stanku za slovo najbolj odgovarjalo, če z najboljšimi prijatelji, tistimi ki razumejo, odpremo eno njegovo malo stekleničko, spoštljivo natočimo v kozarce, na krožnik damo malo kruha in sira (tako je zmeraj naredil on, ter ob tem povedal, da to more biti zraven, da se tak boljše kuša), preberemo, kaj piše na etiketi ter brez veliko besed iskreno nazdravimo v čast Stanku Čurinu in vsem tvojim velikim življenjskim dosežkom.