Državljani so zadovoljni z delovanjem radgonske upravne enote Podobno kot že vrsto let, načelnik upravne enote Gornja Radgona, ki pokriva občine: Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, Marjan Potisk nadaljuje s koristno prakso, ko na tiskovnih konferencah sproti predstavlja dejavnosti in dosežke. In tako je bilo tudi pred dnevi, ko je poleg poročila o delu in zadovoljstvu strank, kjer je izrazil predvsem zadovoljstvo, spregovoril tudi poteku reševanja denacionalizacijskih zahtevkov, kjer ni preveč zadovoljen, saj bi zadevo lahko že zaključili, toda ne po njihovi krivdi tega ne morejo. Čeprav na to ne morejo vplivati, bi Potisk bil posebej srečen, če bi jim letos končno uspelo rešiti še zadnjih osem nerešenih denacionalizacijskih zahtevkov, ki so predvsem prekinjeni zaradi neurejenega državljanstva domnevnih upravičencev. V sedmih primerih na ustreznih ministrstvih preverjajo kako je z državljanstvi, v enem primeru pa je zadeva na Vrhunskem sodišču RS.
Največji denacionalizacijski upravičenci na tem območju, katerih zahtevki še niso rešeni, so dediči Juliusa Meinla, Clotarja Bouvierja in družine Šarić. Dediči dunajskega trgovca Meinla zahtevajo vrnitev več kot 300 hektarjev zemljišč na Apaškem polju, Bouvierju je bilo podržavljenih sto stavbišč in 250 hektarjev zemljišč, medtem ko družina Šarič zahteva vrnitev deleža v Radenski in najmanj sto hektarjev zemlje. Po podatkih načelnika UE Gornja Radgona, bi trem domnevnim upravičencem (Wiljemina Šarić Höhn, Theresia Wresing in Anna Reich) morali vrniti podjetja ali dele podjetij, štirim (Wiljemina Šarić Höhn, Clotilde Schweitzer – Konrad Clotar Bouvier, Julijos Herman Meinl in Bernhard & Berta Hotzl) pa kmetijske površine. Ob tem je na Vrhovnem sodišču pritožba v kateri gre za zahtevo domnevne denacionalizacijske upravičenke Marije Kovačec po vrnitvi stavbenih zemljišč.
Sicer pa je bilo na upravni enoti Gornja Radgona pravočasno in pravilno vloženih kar 768 denacionalizacijskih zahtevkov, omenjenih osem je menda najtrših in še niso rešena. Njihovo rešitev pa nestrpno čakajo tudi nekatera podjetja na radgonskem območju, predvsem: Radgonske gorice d.d.; Kmetijstvo Črnci, Radenska d.d. in Zdravilišče Radenci, saj ne vedo kaj se bo zgodilo in zato ne morejo niti vzdrževati nekaterih objektov in površin, da o investicijah niti ne govorimo...