Glede na to, da je med nami vedno več posameznikov in družin, ki težko živijo, bodisi da imajo za plačevanje stroškov in hrano, ali pa so jim potrebni medicinski posegi, za katere nimajo sredstev, niti ne preseneča, da je vedno več organizacij in društev, ki skušajo z dobrodelnimi akcijami in prireditvami zbrati nekaj sredstev za tiste, ki jih najbolj potrebujejo. Žal je trenutno stanje s pandemijo korona virusa ponagajalo tudi številnim dobrodelnim organizacijam, ki imajo svoje tradicionalne dobrodelne prireditve. In med slednje sodi tudi Zveza kulturnih in turističnih društev (ZKTD) občine Puconci, ki že od leta 2005, vsako leto zapored organizira dobrodelno akcijo in koncert z naslovom »Pesem za svetli trenutek«. Doslej so skupaj zbrali nekje okoli 200.000 evrov in vse je transparentno šlo za potrebe tistim, za katere se je tudi zbiralo. Veseli so, da se je prireditev dobro sprejela med občani in gospodarski subjekti, vsako leto namenjajo pomoči potrebnemu občanu, občanki ali družini v stiski iz občine Puconci. Ob tem z akcijo spodbujajo solidarnost, spoštovanje in čutenje do nekoga, ki pomoč potrebuje. In čeprav jim ukrepi ne dovoljujejo pripravo tradicionalnega dobrodelnega koncerta, to ne pomeni, da tudi letos ne bodo skušali pomagati enemu izmed občanov, ki jih je usoda potisnila proti prepadu.

    „Tokrat bomo pomoč namenili 64-letnemu Janku Ficku iz Prosečke vasi, ki je invalidski upokojenec. Pri 42-tih letih je doživel možgansko kap, ki se je naslednje leto ponovila. Pred kratkim so mu amputirali nogo in je na invalidskem vozičku. Janko, ki živi sam, potrebuje priključek na mestni vodovod, še posebej urejen dostop v kopalnico in tuš kabino za invalida na vozičku. Letos koncerta zaradi koronavirusa, žal ne bo. Kljub temu lahko občani pomagajo z nakupom spominske vstopnice (cena 8,00 €), ki se dobijo pri predstavnikom posameznih vasi v občini. Zato naj bo dobrota naš notranji glasnik in svetovalec - če bomo poslušali njen nasvet, bomo imeli notranji mir in srečo. Dveh stvari ne odlagajmo na jutri, je zapisal A. M. Slomšek: poboljšanja in dobrega dejanja. Pomagajmo danes, ker nikoli ne vemo, kakšen bo jutrišnji dan…Naj bo srečen in zdrav za vse nas! Bodimo dobrotniki z velikim srcem!“ poudarja Uroš Kamenšek, predsednik ZKTD občine Puconci, v katero je prostovoljno, samostojno, nepridobitno združenih devet kulturnih in turističnih društev, ki se ukvarjajo s kulturno, turistično in okolju prijazno dejavnostjo: Kulturno turistično društvo Moščanci, Turistično društvo Vrtnica Beznovci, Turistično društvo Šalamenci, Kulturno turistično društvo Puconci, Turistično kulturno športno društvo Pečarovci, Društvo Ščipek Puconci, Kulturno turistično društvo Dolina, Kulturno turistično društvo Vaneča, Kulturno turistično društvo Lipa Vadarci.

    Na obisk nesrečnemu Janku Ficku v Prosečki vasi smo se odpravili skupaj s predsednikom Vaškega odbora Prosečka vas, ki je sestavni del Krajevne skupnosti Mačkovci, Francem Fujsom. Kljub vsem tegobam, ki ga pritiskajo še vrsto let, še zlasti v zadnjih mesecih odkar so mu amputirali desno nogo, je Janko možakar dobre volje, ki je vedno optimistično razpoložen in verjame v boljšo prihodnost. „Nikoli si nisem pričakoval, da me bo doletelo kaj takega. Najhuje v življenju mi je, da moram prositi in čakati podporo in pomoč drugih, a si žal drugače ne morem pomagati“, pravi Janko, ki je končal na vozičku, kar pomeni, da dejansko ničesar ne more delati, enako niti zase v celoti ne more skrbeti. Zato je poleg priklopa na mestni vodovod, saj njegova dosedanja oskrba s pitno vodi ni zanesljiva in tudi zdrava ne. Doslej je namreč imel tekočo vodo - prosti padec iz lastnega vrelca iz gozda, a so njegov dom sedaj morali priklopiti na mestni vodovod, kar je stalo okoli 2.500 evrov. Še bolj pomembna je kopalnica, saj sedanjo tuš kabino morajo zamenjati za banjo in ustrezno dvigalo za invalida, ki bi ga lahko z vozička „prenesel“ v banjo. Ob tem je potrebno vse skupaj tudi razširiti, da lahko v kopalnico sploh pride z vozičkom. Po skromnih ocenah naj bi vse to zneslo dodatnih več kot 10.000 evrov, sam pa bi težko plačal že omenjeni priklop na vodovod.

    „Zato sem hvaležen, vsem ki so se me spomnili, da bi ravno meni pomagali na ta način, čeprav vem, da je še veliko ljudi, ki potrebujejo pomoč. Hvala zlasti predsedniku KS Mačkovci Jožetu Rituperju in predsedniku VO Prosečka vas Francu Fujsu ter seveda vsem, ki so mi pripravljeni pomagati. Sam si namreč nikakor ne morem privoščiti takšno naložbo, saj prejemam le 312 evrov invalidske pokojnine, čeprav so mi priznali nekaj mesecev manj kot 20 let delovne dobe“, pravi skromni Janko in nadaljuje: „Prva možganska kap, ki je do vsega tega pripeljala, me je zadela prav na delovnem mestu, med tovornim vagonom in tovornjakom, ko sem prelagal 50 kilogramske vreče“. Sedaj prejema še minimalen dodatek, ker si je priskrbel „hišno pomočnico“, pravzaprav skrbnico Narijo, ki mu vse pospravlja, ga pelje do zdravnika ali v trgovino, mu večinoma kuha, skrbi za perilo in posodo ipd.

    Sam Janko se nikoli ni poročil, niti otrok nima, spregovoril pa nam je tudi o tem, kako se je, mami Gizeli in očetu Janezu, kot edinec rodil 3.4.1956. Po osemletki, katero je obiskoval v bližnjih Mačkovcih, si je želel nadaljevati šolanje v srednji kmetijski šoli, a ni bilo možnosti. Zato se je ob delu na kmetiji zaposlil v transportu na železnici, kjer je opravljal najtežja dela, razlaganje tovorov, tako vreč kot razsipnih materialov, največ premoga, žit ipd. Vmes je v Našicah na Hrvaškem služil še JLA. Nič mu ni bilo težko niti ko se je vrnil na železnico. Ko je leta 1982 ostal brez očeta je bilo še težje, saj je poleg v službi, še več moral delati doma, a se ni vdal in je še več garal. Kot rečeno, hitro po osamosvojitvi Slovenije, leta 1992 ga je na železniški postaji v Murski Soboti, kjer je delal zadela možganska kap. „Sam se ničesar ne spomnim, a so me le nekako rešili, a hude in trajne posledice so ostale. Pet let pozneje, ko so me z reševalnim vozilom od doma peljali proti bolnišnici v Murski Soboti, me je znova zadela možganska kap. Mogoče me je že prej doma, a so menili, da se je zgodilo v reševalnem vozilu. Ko so nekoliko sanirali vse zdravstvene probleme in težave, so me leta 2009 upokojili, a so mi določili le skromno pokojnino, čeprav je vsakomur bilo jasno, da sem trajni invalid“, nam pove Janko, kateremu je hitro zatem, leta 2011, umrla še mama in je ostal povsem sam. „Torej usoda mi je popolnoma obrnila hrbet in žal tudi tukaj se ni končalo, kajti bolezen je bila prisotna naprej. Poseben problem je bil hud diabetes, ki je pripeljal do tega, da so mi pred časom morali amputirati palec na desni nogo. To ni bilo dovolj, saj so mi 22. julija letos, pod kolenom, morali amputirati desno nogo, podobna amputacija pa čaka tudi drugo nogo, kar pomeni, da se mi ne piše nič dobrega. Potrebno bo samo obiskovanje zdravnikov in čakanje na boljši jutri“, skromno pove naš sogovornik, kateremu je gotovo potrebna širša družbena podpora in pomoč.

Svojo dobroto lahko izkažete tako, da prostovoljni denarni prispevek nakažete na račun: SI56 0249 6009 0158 604, odprt pri Novi ljubljanski banki, d.d., s pripisom »JANKU ZA UREDITEV KOPALNICE«., ali z nakupom SPOMINSKE VSTOPNICE po ceni 8,00 EUR.