V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota so predstavili nadvse zanimivo knjigo Prosi, pa dobiš!, v kateri se nahaja 40 molitev in 40 pesmi v prekmurščini. Skupaj z gostoma, mag. Francem Kuzmičem in Avgustom Ošlajem, je svoje novo knjižno delo predstavil avtor, dr. Bojan Zadravec. Skupaj smo prisluhnili zgodbi iz naše kulturne dediščine in poslušali poetično govorico arhaičnih prekmurskih molitev ter nabožnih pesmi za otroke. O zgodovinskih dejstvih glede prekmurskih prevodov znamenitih del, kot so Katekizem, in umestil prekmursko besedo v zgodovinski prostor, je spregovoril dr. Franc Kuzmič, ki se je dotaknil tudi molitev, ki jih je razvrstil na tri stopnje. Prva stopnja so proste. Druga stopnja so molitveniki, ki predstavljajo duševne, čustvene izlive, medtem ko so tretje osebne, spontane iz srca. Prvi molitvenik se je imenoval Molitve iz leta 1798, molitve so zaznamovali protestantsko gibanje v Prekmurju. Kuzmič je tudi dodal, da smo v Prlekiji imeli zapisano prvo umetno molitev, ki jo je spisal Edvard Kocbek z naslovom Molitev.

Avgust Ošlaj je spregovoril o prekmurskem jeziku kot duši, ki potuje mimo nas. Med drugim je povedal, da je prekmurščina v tem časovnem obdobju spada med praslovanske jezike. Med drugim je govoril o povezovanju duše in devetih stopnjah, ki jih molitev izraža v prekmurskem jeziku. Akoš Dončec, porabski Slovenec je govoril o stanju prekmurske besede v Porabju. Kot pravi, žal beseda vedno bolj izginja, saj se prebivalstvo stara, medtem ko se mladi množično izseljujejo. Svoj kulturni prispevek na dogodku so dodali še pevski zbor Lipa, medtem ko je Gorazd Žilavec poskrbel za recital nekaterih odlomkov iz Zadravčeve knjige. Prav avtor knjige dr. Bojan Zadravec je govoril o svojih občutkih, zakaj se je projekta sploh lotil. Tematiko, ki jo je obdelal, opisuje z besedami, da gre za globlja čustva, čisto dušo, ki predstavlja otroškost. Težava, ki jo opazuje v Prekmurju, da se ne zavedamo identitete, saj naš prekmurski jezik predstavlja globji pomen. Prekmurščina spada med stare jezike, podobno kot indijski, saj vsebuje mnogo posebnosti. Avtor knjige pa se je tudi odločno zavzel, da se končno ustanovi Inštitut za prekmurska vprašanja, saj je tematik, ki jih je potrebno raziskovati, še ogromno.

Po besedah Bojana Zadravca, Slovenci, živeči na ozemlju med Muro in Rabo, so v ogrski monarhiji razvili svoj knjižni jezik, ki temelji na prekmurskih govorih. Za jezik in kulturo tega območja je bila značilna močna izoliranost od osrednjeslovenskega ozemlja, hkrati pa nadaljevanje Cirilo-Metodijske tradicije, zato tudi paralele z zahodnoslovanskimi jeziki in kajkavščino. Ogrski Slovenci so se zatekali pod Marijin plašč in vedno iskali Božjo pomoč. Vedeli so, da je Bog Stvarnik vseh živih bitij in njihova življenja so sad njegovega diha ali rečeno tudi duha, düha, diha, dia. Vemo, da je največja potreba v življenju dihanje. V bistvu je prekmurski jezik ostanek praslovanščine, ki izhaja iz indo-evropskega prajezika. „Tu mislim na sanskrt, ki pozna tri besede, ki se nanašajo na dihanje: reč-aka je izraz za dih. Iz te je izpeljana prekmurska beseda reč, ki pomeni: beseda; vdih je pur-aka; zadrževanje vdiha je kumb-aka. Tako sklad vdiha in izdiha prinese telesno umiritev, na duševnem nivoju pa notranji mir. Glavno je delovanje med izdihom: govor, petje in molitev. Te tri so najmočnejše človekovo orodje za spreminjanje duha in telesa. Za dosego cilja z molitvijo pa človek potrebuje verovanje. Vero pa ojačujejo obredi, molitve, Božja beseda, romanja, pesmi,…Posebno pa pesmi, ki zrcalijo Božja dela. Torej človekovo in duševno zdravje sta izraz njegovega delovanja, katerega cilj je dobra molitev, dobra pesem, če pa je v maternem jeziku, pa seže do dna srca. Na to je potrebno navaditi že naše najmlajše, zato tudi ta knjiga v prekmurskem jeziku, temu fosilu med jeziki. Zato vsi, ki govorite prekmurski jezik, čuvajte ga, bodite na to ponosni, ker imate nekaj kar drugi narodi nimajo. Ta govorica je ostanek govorice naših prednikov, ki so tu živeli pred letom 900. Negovanje svojega jezika je negovanje svojih korenin in narodne zavesti“, je med drugim v uvodniku z naslovom Na hasek naroda Slovenske okrogline, zapisal dr. Bojan Zadravec.

Po njegovem prepričanju je Jezus sam veliko pozornosti namenil otrokom in skrbi zanje. Kljub temu, da se prekmurski jezik še danes uporablja, so knjige ali ponatisi starih knjig prava redkost, s čem se je strinjal tudi msgr. dr. Jožef Smej, mariborski pomožni škof, ki omenja draginjo in krasoto starega prelepega jezika. „Vsi ljubitelji stare prekmurščine, posebej slavisti in njeni raziskovalci, prof. dr. Zinka Zorko, prof. dr. Marko Jesenšek, prof. dr. Martina Oražen, prof. dr. Marija Stanonik, vsi Neprekmurci in drugi: je pač tako, da lepote svojega vrta, ki ga vsak dan vidiš, ne znaš občudovati; to storijo drugi. Prekmurci, ki govorimo prekmurščino, ne znamo dojeti lepote tega jezika. Tudi iz pričujoče knjige: »se more starega prelepega jezika (stare prekmurščine) učiti ter njegovo draginjo in krasoto spoznati učenjak, ki ni imel prilike občiti s tem narodičem«. Božidar Raič (1827-1886). Zahvala in priznanje gre dr. Bojanu Zadravcu, da se je opogumil izdati knjigo z molitvami in pesmimi v prekmurščini v letu škofijskega misijona v murskosoboški škofiji. Slovenski človek, tako otroci in starši! Tudi za to kakor za druge knjige, ki niso »enodnevnice«, ampak presežejo čas, velja: »Veliko knjig kupiti, a nobene brati«, to je slabo, »nobene knjige kupiti, a le malo jih brati«, to je slabše; »nobene knjige kupiti, nobene brati«, to je najslabše. – »Malo knjig kupiti, a mnoge brati«, to je dobro, »mnoge knjige kupiti in mnogo jih brati«, to je boljše. In najboljše? Odgovor na to si daj sam!“ poudarja msgr. dr. Jožef Smej.