V številnih državah sveta, enako v Sloveniji, 1. novembra obeležujejo dan spomina na mrtve. Dan spomina na mrtve ali dan mrtvih, v krščanstvu praznik imenujejo vsi sveti, praznujejo po vsem svetu. Ob tem se spominjamo umrlih, običaj pa narekuje, da na pokopališča odnesemo sveče in rože Po vsej Sloveniji tako od dnevu mrtvih potekajo žalne slovesnosti. Prvo pričevanje o obhajanju praznika vseh svetnikov sega v čas okrog leta 800. V slovenski ljudski kulturi je praznik znan kot vsi sveti. Prazniku so pripisovali velik pomen, kar dokazuje tudi post na predvečer praznika. Povezan pa je tudi z nekaterimi šegami, med drugim s pobiranjem obrednega kruha po hišah. Po nekaterih kmetijah so tako nekdaj napekli več sto hlebčkov in razdeliti je bilo treba vse, sicer bi bila po stari veri prihodnja letina v nevarnosti. Za vernike pa ni pomemben le 1. pač pa tudi 2. november, ki je posvečen spominu vseh vernih rajnih.
Vsako leto, ravno te dni, še zlasti 1. novembra, se še posebej spominjamo svojih dragih pokojnikov. Tudi prav je tako, kajti v tem turobnem novembrskem jutru se tihe misli boleče prepletajo z rahlo jutranjo meglico, ki nas te dni nenehno spremlja, kot bi čutila, da je v mnogi srcih trpek spomin na pokojne, s katerimi smo preživeli srečne koščke življenja. Odšli so potem z odra življenja, ker je tako hotela usoda, pravzaprav kot nam je narava pisala. Kajti ne usoda in ne narava se ne zmeni za goreče želje mnogih izmed nas, da bi naši dragi, sedaj pokojni, ostali z nami, prav takšni kot so bili, z dobrimi ali manj dobrimi lastnostmi. Nekaterim izmed njih je bila smrt tudi edina rešiteljica v bolečinah in trpljenju, drugim se je žal, mlada kri pomešala z asfaltom nekje na cesti, tretji so v trpljenju in valu nemoči, katere marsikdo izmed nas ne more dojeti, sami pretrgali svojo nit življenja…
Kakorkoli že, smrt vedno pride ob nepravem času, kajti od tukaj naprej nastane bolečina tistim, ki ostanejo in se jim z »odhodom« drage osebe nekako, vsaj za trenutek ali določen času, ustavi življenje. Zato je 1. november dan, ko so pokopališča ena sama pisana poljana cvetov, prepredena z drobnimi plamenčki sveč in grenko bolečino spominov v srcu, ki so jih prižgali v teh dneh. V teh dneh, tudi zaradi naših dragih pokojnih, pa ne bi smeli biti tudi mi v sebi površni. Smisel praznikov je v tem, da popustijo sovraštva, da se zmoremo opravičiti sočloveku, če smo ga nehote ali načrtno prizadeli. Dandanes sta sovraštvo in nespoštovanje med ljudmi kot vsakdanji kruh in to gotovo bremeni in greni življenje vsakemu, ki ga je deležen ali pa ga nosi v sebi, kar je slaba naložba za mirno življenje,ki si ga prav gotovo vsak od nas želi.
Tudi ko gre za dan mrtvih, 1. november smo si ljudje različni in imamo različne poglede na ta praznik. Žal marsikdo stopi do groba svojca samo ta dan, in to bolj zaradi živih, da bi ga tam videli in zgolj iz navade, kot zaradi samega pokojnega. Zato prižgana lučka na pozlačenem podstavku ni merilo bolečine, niti bohotni cvetovi krizantem in drugega cvetja, katerega število nikakor ne sme biti manjše od tistega na sosedovem grobu. Ne cvetni aranžmaji in ne količina sveč, temveč spoštljive bolečine se nahaja v naših srcih in v odgovorih, ali smo svojcem ali drugi dragi nam osebi (in celo morebitnem sovražniku) prisluhnili in pomagali že za časa njihovega življenja, v njihovih stiskah, bolečinah in iskanju naše pomoči, bi morale biti pravo merilo.
Ponekod praznik dan mrtvih traja kar dva dni. Tako je tudi v Mehiki, kjer se pokojnih spominjajo na vesel in sproščen način. V prestolnici Ciudad de Mexico glavno praznovanje poteka na osrednjem trgu, imenovanem Zocalo. Po tradiciji, ki izvira še iz časov pred špansko kolonizacijo, Mehičani na trgu priredijo ogromen daritveni obred. V spomin na mrtve in v čast življenju darujejo hrano, cvetje, slike, sveče, slaščice in osebne predmete pokojnikov. Tovrstna praznovanja pritegnejo tudi številne turiste. Podobno je tudi na Filipinih, kjer 1. novembra obeležujejo dan vseh svetih, 2. pa dan vseh duš. Takrat pokopališča oživijo in postanejo prizorišča za družinske piknike. Ob prazniku so na pokopališčih v državi s skoraj 90 odstotki katoličanov močno poostrili varnostne ukrepe. Kljub svetosti in pomembnosti praznika so namreč filipinski tatovi v teh dneh zelo aktivni.