Očitno je, da so v Gornji Radgoni, ob letošnjem prvomajskem praznovanju prevladali ozki interesi, in namesto znamenitega kresovanja na radgonskem grajskem bregu, ki ga je vsako leto obiskalo več tisoč ljudi iz cele regije in tudi iz tujine, sta letos hkrati, na dobrem kilometru razdalje potekali dve kresovanji. Na predvečer prvega maja se je naprej na grajskem bregu kresovanje, ki ga je skupaj z gostinci, pripravil najemnik radgonskega gradu - graščak Milan Herzog. Za prijetno vzdušje je skrbela glasbena skupina „Mladih 5“, velika večina obiskovalcev pa je namesto „grajskega“ (kjer je bilo le nekaj deset obiskovalcev) izbrala tisto drugo kresovanje, ki je potekalo v nižini, neposredno ob reki Muri.
Eno uro po začetku prireditve na gradu, se je pred prodajalno „Marjanca“ v središču Gornje Radgone, začela baklada, kjer so otroci s prižganimi baklami, v spremstvu Pihalnega orkestra Gornja Radgona, po Mladinski ulici krenili proti ŠRC Trate. Na omenjenem centru, v neposredni bližini Pomurskega sejmišča, je namreč prvič pripravil kresovanje Zavod za turizem, kulturo in promocijo Gornja Radgona, v sodelovanju s PGD Gornja Radgona, Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije ter gospodarskimi družbami Saubermacher Slovenija in Transport, gostinstvo, turizem Felkar. Po prihodu na prireditveni prostor so mladi z baklami (ob 20,45) kar prižgali kres. In čeprav so nekateri bili skeptični glede spremembe lokacije, ter tudi zaradi dokaj slabega, predvsem vetrovnega in tudi mrzlega, vremena, se je na Tratah zbralo več kot 3000 ljudi, ki so tako obdržali tradicijo odličnih „kres prireditev“ v Gornji Radgoni. Na sami prireditve se je po pozdravnem nagovoru radgonskih župana in podžupana Antona Kampuša in Dušana Zagorca, ter sekretarja OO ZSSS Pavla Vrhovnika, začel Euromayday 2008 – performans: Od proletariata do proletariata, v izvedbi skupine Ars Altera Pars. Kljub dejstvu, da naj tovrstni dogodki ne bi sodili na kresovanja pa je množica nekoliko nepričakovano zadevo odlično sprejela. Med 21,30 in 3,00 uro naslednje jutro pa je še sladilo še zabavno druženje ob zvokih glasbene skupine „Toti štirje“.
V svojem nagovoru je župan Anton Kampuš, ki je v kratkih črticah orisal dogajanje v radgonski občini, posebej poudaril pomen zaposlovanja ter pravic delavcev. Strinjal se je, da prav slednji morajo biti deležni nagrad za svoje delo, predvsem pa da jim pripada del dobička, ki ga zlasti oni ustvarjajo. „Danes je predvečer 1. maja, mednarodnega praznika dela, ki velja za simbol solidarnosti delavskega razreda, zahtevamo vrednote, ki jih je vse premalo, in ki si jih vsi želijo – normalno in varno delo, dostojno plačilo in tedenski počitek. Spominjamo se dogodkov leta 1886, ko so v Chicagu delavci stavkali za 8 urni delavnik, policija pa je med njimi povzročila pravi pokol. Zato je bilo leta 1889 na prvem kongresu II. Internacionale sklenjeno, da bo 1. maj posvečen spominu tem delavcem, in zato je rdeči nagelj simbol tega praznika. To ni praznik, ki bi ga morali pomesti na pokopališče zgodovine, ampak praznik, ki ga vedno bolj občutimo za svojega. Nekateri se še spominjajo, da smo ob 1. maju vedno pozdravljali delovne uspehe in s katerim so bile povezane dobre želje za prihodnost – kaj pa danes? Ali bodo naše želje samo spomini na preteklost ali pa tudi upanje na lepši jutri? Vsako leto ugotavljamo, da so naše želje in upanje večje od tistega, kar dobimo“, je med drugim dejal Pavel Vrhovnik, ki je dodal, da se letošnje geslo v ZSSS, s katerim obeležujejo praznovanje praznika dela 1.maja glasi: Ideologije odhajajo, naš boj ostaja!
Po Vrhovnikovem naj bi bil praznik dela praznik delovnih ljudi, žal pa je vedno več tistih, ki so ostali brez službe in se proti svoji volji znašli na zavodu za zaposlovanje, tisti, ki še imajo delo, pa so v strahu za delovno mesto in socialno varnost. Danes je delo zelo cenjeno, saj so zahteve do delavcev iz dneva v dan večje, delavec pa je vedno manj vreden. Pravice iz dela so vedno manjše, kršitve zakonskih pravic in pravic iz kolektivnih pogodb pa vedno večje. Živimo v času, ko si morajo delavci svoje pravice izboriti, zato v ZSSS nenehno opozarjajo na nepravilnosti in se zavzemamo za spoštovanje in izvajanje zakonov in kolektivnih pogodb. Tudi letošnje praznovanje 1. maja je zato namenjeno problemom, upanju in boju za delovna mesta, za boljše plače, za varovanje zdravja delavcev, za spoštovanje kolektivnih pogodb in zakonov, za odnose, kjer se spoštuje delavčevo in človeško dostojanstvo. Vedno več je tistih delavcev, ki so ostali brez zaposlitve ne po svoji krivdi ampak zaradi stečajev, prisilnih poravnav in likvidacij podjetij. „Vsi ugotavljajo, da imamo pravno državo, v kateri ima vsakdo pravico do dela – to je res, vendar pa se morajo delavci velikokrat boriti za svoje osnovne pravice: za redno plačo, za dodatke, za pogoje dela, za regres in za vse tisto, kar naj bi delavcu pripadalo po zakonu. Najpogostejši problemi, ki se pojavljajo v družbah so: zaposlovanje za določen čas; neredno izplačevanje plač; neizplačevanje dodatkov; neizplačevanje nadur; delo preko rednega fonda ur; neizplačevanje regresa za letni dopust; neizplačevanje jubilejnih nagrad; nepravilno izplačevanje stroškov prevoza na delo. Čeprav imajo delavci vse pravice po zakonu, pa je strah delavcev pred izgubo zaposlitve (grožnje z delovno knjižico) takšen, da se velikokrat ne upajo pooblastiti sindikat za zastopanje pri varovanju njihovih pravic.Današnja realnost je kruta - dobički podjetij rastejo, plače realno padajo zaradi inflacije, cene se zvišujejo, razmere se slabšajo. Država je spremenila način obračuna dohodnine in razlagala, da večini ne bo potrebno plačati več kot prej, vendar so že informativni izračuni pokazali, da to ni res, saj so se znižale predvsem najvišje stopnje, istočasno pa ukinili vse olajšave. Država bi morala razmisliti tudi o možnosti, da delavci, ki prejemajo minimalno plačo, ne bi plačevali dohodnine“, je dodal Vrhovnik, ki je spomnil, da okoli 12 % Slovencev živi pod pragom revščine, ki je določena pri 466 evrih. Lani je skoraj 350.000 zaposlenih prejemalo neto plačo nižjo od 640 evrov, minimalno plačo pa je prejemalo okoli 23.000 delavcev. Nič boljše se ne godi upokojencem, saj kar štiri petine prejema pokojnino, ki je nižja od 700 evrov.
Sindikati zahtevajo povečanje osnovnih plač vseh delavk in delavcev ter dvig osnovnih plač na podlagi dosežene produktivnosti, da bi s tem vsaj deloma omilili posledice inflacije in ohranili realno vrednost plač. Delavci si želijo pošteno plačilo za pošteno delo, ne pa miloščino, s katero se ne more živeti ampak životariti. „To ni prav in se s tem ne bomo sprijaznili! Če bo potrebno, se bomo zopet borili za pravice, ki so si jih naši predniki že izborili pred 100 in več leti, tudi s protestnimi shodi in stavkami. Ko smo pred štirimi leti vstopili v EU, so bila pričakovanja velika, saj je marsikdo upal tudi na primerljive plače z delavci v EU, vendar kot kažejo razmere v državi, bo na to potrebno še počakati“, je dodal Vrhovnik.
Sicer pa, kljub uspešnem kresovanju na ŠRC Trate, po prespani noči in še kakšnem dnevu, se je (bo) v veliko govorilo o tem zakaj se organizatorji obeh kresovanj niso dogovorili za skupno prireditev na gradu, ki je vedno bila nekaj posebnega za širše območje.
Kljub vsemu pa ne smemo pozabiti, da poleg na radgonskem hribu in ŠTC Trate, se obetajo tudi kresi v številnih drugih krajih radgonskega območja (Podgrad, Radvenci, Šratovci, Črešnjevci, Boračeva, Lomanoše…), na prvomajsko tradicionalno budnico po Gornji Radgoni, Apačah in še kje...