Z Dunaja je prišlo veliko darilo za Glasbeno šolo Gornja Radgona V dvorani Glasbene šole (GŠ) Gornja Radgona, ki je v letu 2010 obeležila visok jubilej, 60. letnico obstoja in uspešnega delovanja, potekala kratka, a izjemno odmevna slovesnost. Ustanoviteljica omenjene javne glasbeno izobraževalne ustanove, njena prva ravnateljica in učiteljica klavirja, 88 – letna Nežika Wolf, ki živi na Dunaju je namreč sedanjemu ravnatelju GŠ Gornja Radgona, Tomažu Polaku, izročila pomembno kulturno – zgodovinsko nagrado, kar 70 let staro knjigo 1. sonat od Beethovna. Na prireditvi, katere so se poleg zaposlenih na GŠ Gornja Radgona, udeležili tudi nekateri gostje, je Nežiki Wolf, za lepo darilo, zahvalil ravnatelj Polak, prisotne pa je pozdravil tudi radgonski podžupan Vinko Rous. Že pred tem je nekaj not iz Beethovnove 1. sonate, zaigrala mlada pianistka, učenka GŠ Gornja Radgona, Tanja Hojc. „V ponos in čast nam je, da ste nam izročili svoje najvrednejše note. Knjiga, ki je stara več kot 70 let je ohranjena kot da bi bila nova, in kot takšna bo našla častno mesto v naši ustanovi“, je med drugim dejal Polak.
Darovalka, ki že desetletja živi na Dunaju, in ki je rojena Nemka, Nežka Wlof, pa je v čisti slovenščini razložila kako je prišla do knjige sonat, ki jo je sedaj podarila radgonski šoli, in zakaj se je to sploh zgodilo. „Ko smo preživeli bombardiranje Hamburga (27. in 28. julija 1943), in se v novembru istega leta zopet znašli v konzervatoriju, sem spoznala, da imam pri sebi samo mali del not, ki bi jih rabila za izpit. Ostalo je vse zgorelo. V krogu učencev sem povedala, da sedaj nimam več sonat od Beethovna, ki bi jih rabila za izpit. En fant mi je ponudil svoje. Čudila sem se, ampak vesela sem bila. On ni bil študent za klavir. Zopet sem vadila svojo sonato. Ne dolgo od tega sem imela možnost kupit tako knjigo. Sedaj sta ležali vedno skupaj. Čas je šel naprej, on je bil vojak in ko je bilo konec vojne, sem vprašala kje bi našla Wolfgang Friedricha. Padel je in od družine nihče nič ni vedel. Tako sem to knjigo podedovala. Bila je skoraj nova. Od tistega časa sta bili kot dvojčka. Dolgo nisem razumela, da ta prijazen lastnik ne živi več. Izpit sem naredila 30.1.1945, poročila sem se s Friderikom Wolf in sva se v aprilu 1947 preselila v Gornjo Radgono, od koder je bil moj mož doma, seveda skupaj z notami“, je razlagala Nežika, ki je 1. 9.1950, skupaj z možem Friderikom ustanovila Glasbeno šolo v Gornji Radgoni. Slednja je imela sedež in učilnico v današnjem kulturnem domu.
Pozneje je Nežika spoznala Friedrich Eischerja in se leta 1966 preselila na Dunaj, kjer živi tudi danes. „V novem stanovanju sem imela poleg klavirja, omaro, kjer je bilo dovolj prostora za moja dvojčka. Učencev sem imela veliko, samo niso tako hitro prišli do sonat od Beethovna. Enkrat sem že mislila to knjigo prodati. Bilo mi je žal, ker nisem vedela kaj bo z njo. Poznam antikvariat in videla sem kako tam delajo z notami. Sedaj po proslavi 60. letnice Glasbene šole Gornja Radgona, ki sva jo leta 1950 ustanovila in tam je tudi bila prva postaja not iz Hamburga, sem si mislila; 88 let sem stara, stanujem v lepi Seniorenrezidenci s swimmingpoolom, moj mož je že umrl in ne potrebujem ničesar več. Tako bi rada prepustila to lepo knjigo, na pravo in zadnje mesto, Glasbeni šoli Gornja Radgona“, je dodala Nežika Wolf.