Izgnanci z radgonskega območja obeležili 70-letnico izgona Letos mineva 70 let od fašistične okupacije in genocida, ki ga je okupator izvajal nad slovenskim življem, in tako hkrati mineva natanko 70 let, odkar so maja 1941, z radgonskega območja v izgnanstvo proti Srbiji, Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Nemčiji, Madžarski... pognali prve nedolžne in miroljubne domačine. Slovenski izgnanci praznujejo svoj dan 7. junija, kot spomin in opomin na izgon Slovencev med 2. svetovno vojno. Leta 1941 so okupatorske države razkosale Slovenijo in v okviru programa raznarodovalne in genocidne politike izgnale na tisoče Slovencev, na njihov domove pa naselile Nemce, Avstrijce, Italijane in Madžare. Po podatkih iz leta 1981 so nacisti v omenjene države izgnali ali pregnale kar 79.000 ljudi ali več kot devet odstotkov slovenskega življa. Mnogi izgnanci in pregnani vrnitve na svoje ognjišče sploh niso dočakali. Zaradi tega in zaradi vsega kar so v izgnanstvu doživeli, so preživeli izgnanci, ki so organizirani v območnih društvih izgnancev po vsej državi, razočarani in ogorčeni nad nekaterimi „zgodovinarji, ki skušajo preobračati resnico o 2. svetovni vojni“. In čeprav se z grenkobo spominjajo dogajanja izpred sedem desetletij, ko so še bili otroci in mladostniki, se še živeče izgnane in pregnane osebe, ob različnih srečanjih in druženjih, radi pogovarjajo in izmenjujejo izkušnje o doživetjih med leti 1941/45, ko so končno dočakali dan, da se vrnejo na domače ognjišče.
Sedemdeseto obletnico izgona in 66 – letnico vrnitve domov, ter svoj praznik, so s tradicionalnim izletom obeležili tudi člani Območnega društva izgnancev Gornja Radgona. Kakšna polovica, izmed 97 članov in članic, se jih je namreč potepalo po Slovenskih goricah in Prlekiji, kjer so se prepričali, da je tudi v bližini doma veliko lepega in zanimivega, a vse to premalo poznamo. Tokrat so se iz Apaške doline, Gornje Radgone, Radencev, čez Kapelo in Sveti Jurij ob Ščavnici, popeljali proti Juršincem, kjer so jih s tradicionalnim kmečkim zajtrkom pogostili na Turizmu na kmetiji Moj dom, pri Marti in Simonu Toplaku. Izjemno lepo je bilo tudi v Biotermah v Moravcih v Slovenskih goricah. Od tam se je avtobus zapeljal do Svetega tomaža, pa čez Kamenščak in Ljutomer do Radencev. Popoldanski čas je minil v druženju na Vinotoču Belak na Radenskem Vrhu, kjer so udeležence izleta pričakali pevci in pevke MePZ Radenska iz Radencev. Skupaj so zapeli številne domoljubne in ljudske pesmice, ki so že med izgnanstvom bile edina vez z domačim krajem.
„Tovrstna druženje organizirano na prav gotovo enega izmed najlepših mesecev v našem življenju, torej maju, ko je pred 66 leti prišlo do osvoboditve. Mi, ki smo bili pregnani z domov, odpeljani v živinskih vagonih ali tovornjakih, oropani, s prepovedjo vrnitve na svoje domove, smo po štirih letih vojne le doživeli zmago nad fašizmom, tako da se je naše upanje v vrnitev na domače ognjišče, le uresničilo. Štiri leta smo hrepeneli po tem dnevu, saj nismo zatisnili očesa, da se ne bi spomnili rodnega doma. Koliko presanjanih noči je minilo, preden je napočil ta veliki dan. In zato bomo tudi naše druženje preživeli ob slovenski pesmi, ki nam je tudi v najtežjih trenutkih bila redka vez z domovino in rojstnim krajem«, je med drugim povedal predsednik ODI Gornja Radgona Drago Mastinšek, ki dodaja, da nikakor in nihče ne sme pozabiti na strahote druge svetovne vojne.
„Pred 66 leti smo končno dočakali dan, ko smo se vrnili na svoja ognjišča. Kar nekaj nas je tako živih tudi po 70 letih od izgona. Žal mnogi niso dočakali niti dneva vrnitve. Letos bomo praznovali 20 let samostojne države. ponosni smo na njo, toda z bolečino v srcih sprejemamo dogajanje pri nas, in kar verjeti ne moremo kako malo mar je nekaterim do naše preteklosti. Človeka mora biti sram koliko sprenevedanj, podtikanj in laži slišimo v našem parlamentu...“, je žalostno ugotavljal predsednik radgonskih izgnancev Mastinšek, ki se kljub vsemu, skupaj s sotovariši že 66-tič veselijo konca svoje golgote. Sam pa nadaljuje: „Slovenci smo bili obsojeni na izginotje. Nacizem in fašizem sta povzročila neizmerno trpljenje našim ljudem, bodisi med prisilnimi delom ali v zloglasnih taboriščih po vsej Evropi. Ves čas izgona pa so naši starši verjeli v vrnitev. Spomnim se tistega majskega dne, ko so ljudje jokali od veselja, ko so izvedeli, da je vojna končana. Vest se je hitro širila od ust do ust in to je bil edini način komuniciranja, radio je bil prepovedan, časopisov, razen režimskih ni bilo. Čeprav sestradani in izmučeni smo se odpravili na domove, od koder so nas tako kruto pregnali. Vrnili smo se v prazne domove toda z velikim elanom smo se pridružili množicam pri obnovi naše dežele. Mnogi težko razumejo, da smo občutljivi na nekatere pojave, predvsem na oživljanje ultra nacionalizma in neofašizma. Ne želimo, da bi nove generacije doživljale našo usodo“.
Mnogi izgnani in pregnani so prepričani, da nikoli ne bodo pozabili tistih dni v mesecu maju, ko se je med njimi širila vest o svobodi, o koncu gorja, o dneh, ko ni več sramota biti Slovenec. Tako težko pričakovani dan je prišel tistega maja 1945, ki je večno zapisan v njihovih srcih in zato ga še posebej proslavljajo, tudi v imenu tistih, ki jih ni več med nami. „V življenju je veliko pomembnih dni, toda 9.maj 1945 je v naših srcih še posebej zapisan. In zato bomo ob tej obletnici vedno organizirali srečanje izgnancev, kjer bomo med drugim tudi mlade seznanjali z zgodovino izgnanstva z željo, da česa podobnega ne bi nikoli doživeli«, pravi predsednik Mastinšek, ki je dodal, da mladi morajo vedeti pravo resnico o vsem kar se je dogajalo v letih med 1941/45. In temu služijo tudi druženja in srečanja, kot je obeleževanje dneva zmage.
Z grozo se je Mastinšek spomnil tudi Hitlerjevih usodnih besed iz aprila 1941, ko je v Mariboru dejal: »Naredite mi to deželo spet nemško«, s tem pa se je začela tudi gonja proti Slovencem, ki so bili krivi samo tega, da so pač Slovenci... „Vse manj nas je, ki smo čutili nasilje okupatorja, bili izgnani in oropani človeških pravic, dostojanstva in svobode. Še pomnimo, kdo je bil okupator, kdo so bili izdajalci in Hitlerjevi podaniki. Ne gre za pogrevanje in oživljanje neke mračne preteklosti. Gre za zgodovinska dejstva, ki se upirajo pozabi, in so spominski zapis, ki ostaja v zavesti slehernega, ki je moral ponoči ali ob jutranjem svitanju tistega davnega leta 1941 zapustiti dom... Menim, da grozot, ki jih doživiš, ne moreš nikoli pozabiti. Gre za emocije, vezane na osebno naravnanost in presojo. Vsiljena ali prisiljena sprava spominskega zapisa ne more spremeniti ali izbrisati. Rane celi čas! To velja tudi za storjene krivice in nasilje vseh oblik in v vseh časih. Tudi za spravo“, je med drugim prepričana ena izmed štajerskih izgnank Berta Čobal Javornik.