V galeriji Kulturnega doma v Gornji Radgoni so odprli nadvse zanimivo fotografsko razstavo znanega slovenskega fotografskega mojstra Dušana Gorasta Miška. Gre za izkušenega fotografa, ki se s fotografijo, najprej črno-belo, sedaj digitalno, ukvarja najmanj štiri desetletja. Razstavo z imenom „Plesna doživetja“, ki bo na ogled do 5. junija, je odprl predsednik Fotografske zveze Slovenije in Foto kluba Proportio divina Gornja Radgona, Ivo Borko, ki je tudi predstavil avtorja Miška. Njegova dela pa je strokovno ocenil mojster fotografije Rafael Podobnik, ki je maloštevilne obiskovalce otvoritve popeljal od Miškove fotografije do fotografije. Škoda je edino, da se v Gornji Radgoni istočasno odvija več kulturnih in podobnih dogodkov, tako da obiskovalci ne morejo hkrati biti na več mestih.

Miškovi fotografski začetku sežejo v čas, ko je okolje bilo črno belo. Taka sta bila tisk in televizija. Barvne posnetke smo gledali samo na filmskem platnu. Uporaba barvne fotografije v izrazne namene je predstavljala noviteto tudi za zahodni, tehnološko razvitejši svet. Vplivi novih fotografskih trendov, ki jih je zaznaval preko zahodne meje, so mu vzbudili negativni odnos do zapoznelega neorealizma, ki je prevladoval v takratni črno beli fotografski jugoslovanski fotografski stvarnosti. „Afiniteta do barv in navedeno izhodišče so bili glavni razlogi, da se je Miška v nasprotju s tedanjo prakso, ki je vodila v univerzalnost, odločil preizkusiti izključno v barvni fotografiji. Izkazal se je za nadarjenega fotografa. V letih 1976 do 1984 se je po evidencah Fotografske zveze Jugoslavije uvrščal med najuspešnejše jugoslovanske fotografe. Bil je aktivni borec za enako vrednotenje barvne in črno bele fotografije. S svojo aktivnostjo je pomembno prispeval k uveljavitvi novogoriške šole barvne fotografije. Zagovarjal je tezo, da dobra barvna fotografija ni črno bela fotografija posneta v barvni tehniki. Njegov moto je, da mora fotograf za dober posnetek izkoristiti tudi barvno kompozicijo. Prav barvitost posnetkov je bila izrazita značilnost fotografov novogoriške šole barvne fotografije“, je avtorja razstave predstavil Borko.

Dušan Miška je leta 1984 prvi v Jugoslaviji izpolnil kriterije za naziv KM FZJ s predložitvijo kolekcije barvnih diapozitivov. Priznanje je bilo tudi formalna potrditev njegove pionirske vloge pri uveljavljanju barvne fotografije na teritoriju bivše SFRJ. Naslednje leto je v takrat prestižni Galeriji Meblo v Novi Gorici postavil razstavo barvnih fotografij na temo beneškega karnevala. Z njo je slovenski javnosti kot prvi predstavil to, za fotografe zanimivo, prireditev. FZS mu je, po oživitvi delovanja, leta 1993 za razstavljalne dosežke podelila naziv Mojster fotografije. Za uspehe na mednarodnih razstavah je prejel priznanji Mednarodne zveze za fotografsko umetnost Artist FIAP (leta 1996) in Excelence FIAP (2000). Podobno, kot je za slovenske fotografe odkril beneški karneval, je leta 2002 z razstavo Toskana, postavljeno v Mercator centru v Novi Gorici, Dobrovem, Divači in KUD France Prešeren v Ljubljani, spodbudil zanimanje za lepote toskanske pokrajine. Da ne bi veljal samo za pokrajinskega fotografa in fotografa detajlov se je istega leta z razstavo aktov predstavil številnih domačih in tujih galerijah. Od leta 1972 aktivno sodeluje v klubskem življenju. Pri mentorskem delu je neusmiljen kritik in zagovornik visokih estetskih in izraznih kriterijev. Zagovarja stališče , da za kriterij dobrega fotografa ni dovolj obvladovanje tehnike, ampak sta pogoj tudi splošna razgledanost in estetska izobraženost. Za preizkus svojih sposobnosti občasno pripravi samostojno razstavo.

Sicer pa, že Božidar Jakac je bil neposreden: Če nimaš več načrtov, če nehaš ustvarjati, si mrtev. Ko dosežejo mojstrski naslov, se večina fotografov preneha ukvarjati z izrazno fotografijo. Ne oni sami ne mi ne bomo nikoli izvedeli, kaj vse bi še lahko dali slovenskemu avtorskemu svetlopisju. „Za razliko od njih Dušan Miška ostaja v središču dogajanja. Svetuje, študira, raziskuje, fotografira, snuje nove cikle. Med nami je novorojena razstava Plesna doživetja. Plesalce pogosto fotografirajo z dolgimi časi, tako da se figure spremenijo v megličaste zabrise. Izhodiščni motiv samo slutimo ali pa sploh ni več prepoznaven. Dušan Miška je stopil korak naprej. Z naknadno obdelavo posnetkov je poklical plesalce nazaj, vendar v spremenjeni, močno ekspresivni obliki. Figure izgubijo osebne lastnosti in postanejo univerzalne. Nimajo več obrazov ali so ti spremenjeni v nekakšne karikature. Prvo besedo dobijo gibanje, odnos med plesalci, napetost med skupinami, kontrastno in nekontrastno komponiranje barv“, je med drugim dejal Podobnik, ki je ločeno ocenil še kar nekaj izdelkov, fotografij plesalcev.

„...V ozadju stojijo neizprosne figure. Pred njimi je na tleh človeška gmota, ki bolj kot na plesalca spominja na Miheličevega mrtvega kurenta. Čeprav je razstava zamejena s plesno tematiko, preseneča raznolikost motivov. Domišljijski svet Dušana Miške budi v nas številne miselne in čustvene odzive. To ni poceni koketiranje s publiko, to ni lepotnost, to je lepota, to je življenje. Razstavo Plesna doživetja ocenjujemo kot enega izmed vrhuncev sodobne slovenske fotografske scene“, je dodal Rafael Podobnik, MF FZS, EFIAP/p.