FRANC SIMONIČ V RADGONSKI „ALEJI VELIKIH“
- 10.10.2009
Ob letošnjem, 14. občinskem prazniku občine Gornja Radgona in ob njegovem 162. rojstnem dnevu, so v Aleji velikih v Gornji Radgoni, odkrili doprsni kip še enega radgonskega velikana, dr. Franca Simoniča. Tako se je utemeljitelj slovenske ...
Utemeljitelju slovenske bibliografije so odkrili doprsni kip med ostalimi radgonskimi velikani
Ob letošnjem, 14. občinskem prazniku občine Gornja Radgona in ob njegovem 162. rojstnem dnevu, so v Aleji velikih v Gornji Radgoni, odkrili doprsni kip še enega radgonskega velikana, dr. Franca Simoniča. Tako se je utemeljitelj slovenske bibliografije, rojen 2.10.1847 v Ivanjkovcih pri Ormožu, umrl pa 14.7.1919 v Gornji Radgoni, v lepem parku Aleji velikih v Gornji Radgoni, pridružil drugim radgonskim velikanom, kot so: Anton Trstenjak (avtor kipa: Mirko Bratuša), Peter Dajnko (avtor: Lujo Vodopivec), Anton Krempl (avtor: Mirsad Begić). Manko Golar (avtor: Drago Tršar), Jože Veršič (avtor: Matjaž Počivavšek), Avtor kipa dr. Franca Simoniča je akademski kipar Mirsad Begič, podstavek pa je enako kot za vse druge velikane prispeval domači akademski kipar Mirko Bratuša.
Na posebni slovesnosti, kjer so ob kulturnem programu učiteljev glasbene in osnovne šole Gornja Radgona, številne prisotne pozdravili, Simoničeva pravnukinja, prof. dr. Barica Marentič Požarnik, avtor kipa, akademski kipar Mirsad Begič, radgonski župan in poslanec DZ, Anton Kampuš, ter državni sekretar na ministrstvu za kulturo, Silvester Gaberšček, je slavnostna govornica bila Simoničeva prapravnukinja. Maja Gombač, dipl. sociologinja kulture in profesorica zgodovine, zaposlena kot arhivistka v Arhivu RS. Sploh pa je o bibliotekarju in bibliografu dr. Francu Simoniču bilo precej povedanega. O njem so pisali sodelavci, prijatelji, sorodniki in študentje, vsak s svojega zornega kota ter s področja svoje discipline. Leta 1963 so njemu in bibliotekarju dr. Janku Šlebingerju v Gornji Radgoni, kjer je preživel zadnja leta življenja in kjer je tudi pokopan, slovenski knjižničarji odkrili spominsko ploščo. Leta 1997, ob 150. obletnici njegovega rojstva, je v Ivanjkovcih, Simoničevem rojstnem kraju, potekal mednarodni simpozij njemu v čast. Istega leta je za to priložnost Breda Ilich Klančnik, kustosinja Moderne galerije v Ljubljani, Simoničeva pravnukinja, pripravila razstavo v prostorih radgonskega Špitala.
Več kot stoletje in pol je minilo od Simoničevega rojstva. Ozemlje današnje slovenske države je bilo takrat del Avstro-Ogrske. To multietnično cesarstvo, ki je pokrivalo področje, katerega dandanes imenujemo srednja in delno tudi Jugovzhodna Evropa, je štelo več milijonov ljudi, med njimi pa so bili tudi Slovenci. Na svoj položaj so gledali kot na ne najbolj ugodnega, predvsem zaradi maloštevilnosti in slabše družbene, gospodarske in kulturne razvitosti. To je bila predvsem posledica dejstva, da Slovenci nismo imeli plemstva in močnega meščanstva, še posebej gospodarskega meščanstva. Tisto maloštevilno narodno zavedno izobraženstvo je po večini izšlo iz kmečkega sloja. Tudi Simonič je izhajal iz kmečkega okolja. Rodil se je v Ivanjkovncih pri Svetinjah ter odraščal v petčlanski družini skupaj z materjo Marijo, očetom Francem, bratom Jožefom in sestro Ano. Po kočanih dveh razredih osnovne šole se je najprej odpravil v Radgono. Stanoval je v Gornji Radgoni pri družini Mauko, v hiši svoje bodoče žene Roze Mauko. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru, da pa bi si pridobil višjo izobrazbo, je moral oditi v svet“, je med drugim dejala Maja Gombač.
Dodala je kako se danes Slovenci lahko pohvalimo s štirimi univerzami, kjer lahko poslušamo predavanja v slovenščini, v Simoničevem času pa temu ni bilo tako. Takrat so nadarjeni študentje odhajali na študij v Trst, Gradec, Dunaj in Prago. Simonič pri tem ni bil nobena izjema. V Gradcu je študiral slavistiko in zgodovino ter študij leta 1876 uspešno zaključil z zagovorom doktorata o zgodovini rodbine Babenberžanov. V Gradcu je opravil tudi prve poklicne korake. Naslednja postaja je bil cesarski Dunaj. Tam se je ustalil in preživel večino svojega ustvarjalnega življenja. Na Dunaju se je poročil, ustvaril družino in 31 let služboval v tamkajšnji univerzitetni knjižnici (1877–1906). „Dunajska knjižnica je bila največja knjižnica v habsburški monarhiji in je imela do njenega razpada vlogo centralne državne knjižnice. Skoraj vse slovanske in slovenske knjige, ki so izšle v monarhiji, so se slej ko prej znašle tam. Simonič, ki je bil od leta 1891 referent za celotno slovansko filologijo, je tam začel sistematično zbirati slovansko literaturo, skrbel za njeno dobavo, popis itd. Pri svojem delu je uvidel, da je urejena bibliografija nepogrešljiva osnova za znanstveno delo nekega naroda. Takoj, ko mu je v knjižnici prišla v roke slovenska knjiga, jo je popisal, ali pa je to storil s pomočjo zanesljivih virov. Med počitnicami je odhajal v Maribor, Ljubljano, Radgono, kjer je popisoval knjige, ki jih na Dunaju ni bilo. Polnih 25 let se je posvečal temu delu in rezultat je bila Slovenska bibliografija, sodobna retrospektivna bibliografija, prva v slovenščini, ki je še danes dragocen vir informacij. V njej je zajel 75 odstotkov knjižne produkcije za obdobje 350 let , od izida prve Trubarjeve knjige leta 1550 pa vse do leta 1900. Bibliografija je izšla v treh delih v letih 1903–1905“, je dejala Gombačeva.
Simonič danes upravičeno velja za utemeljitelja slovenske bibliografije. Njegovo delo na različnih področjih, ne samo bibliografskem, je imelo širši pomen za slovenski narod, njegovo samozavest in nastajajočo samopodobo. Da bi bil na tekočem z aktualnimi političnimi in kulturnimi dogodki doma, si je dopisoval z različnimi izobraženci tistega časa, recimo z dr. Gregorjem Krekom, jezikoslovcem dr. Vatroslavom Oblakom, takratnim urednikom Ljubljanskega zvona Franom Levcem, zgodovinarjem Matejem Slekovcem, duhovnikom Davorinom Trstenjakom, bibliotekarjem dr. Karlom Glaserjem, Matijem Murkom ter tudi z Jankom Šlebingerjem. Zaradi svoje široke razgledanosti in prijetnega značaja je bil priljubljen, njegov dom na Dunaju pa pravo zbirališče slovenskih študentov. Simonič se je leta 1906 upokojil in preselil na Štajersko, v Gornjo Radgono. Tukaj je skupaj s stricem Jožefom že leta 1886 kupil hišo, kjer sta z družinama preživljala počitnice. V hiši si je zadnja leta življenja ustvaril bogato zasebno knjižnico, polno slavističnih, zgodovinskih in drugih strokovnih ter leposlovnih knjig in časopisov. Sedaj je imel čas za branje, dopisovanje in za družino. Tu je preživel tudi prvo svetovno vojno, doživel razpad Avstro-Ogrske ter nastanek Države Slovencev, Hrvatov in Srbov oz. Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Umrl je 14. julija 1919, čez dva dni so ga pokopali na pokopališču v Gornji Radgoni.
„Težko je na kratko strniti življenje in delo bibliotekarja in bibliografa dr. Franca Simoniča in njegov pomen za Slovence. Res je, da je s pomočjo zgodovinske distance lažje oblikovati mnenje o njegovih dejanjih, res pa je tudi, da je čas, ko je živel in deloval – to je druga polovica 19. stoletja in prvi dve desetletji 20. stoletja – vsem nam v marsičem nepredstavljiv. Prizorišče, v katerem je Simonič odraščal, študiral, bral, pisal, potoval, se zaljubil, poročil, vzgajal otroke, ustvarjal... se je do danes zelo spremenilo spremenilo. Prav zato ima njegovo delo, kot tudi delo ostalih slovenskih intelektualcev tistega časa posebno vrednost. Postavljali so namreč temelje slovenske države, kar je zahtevalo ogromno dela in požrtvovalnosti. Z današnjega zornega kota je Simonič potreboval ogromno časa, potrpljenja, drznosti ter razumevanja najbližjih. Potrebno je bilo ogromno truda, saj informacije niso potovale tako hitro kot dandanes. Predpogoj za takšno delo je bil odličen spomin in fizična kondicija ter vztrajna in obsežna korespondenca z vsemi vpletenimi akterji, ki so dobavljali informacije, besedila, članke, knjige. Kresala so se mnenja, preko kritike so se oblikovali kriteriji. Včasih se je bilo treba boriti tudi z mlini na veter. In poleg tega je bila tu še skrb za družino, bolezni, vojne, ločitve od ljubljenih oseb, smrt, a tudi ljubezen, spoštovanje, nesebična podpora, razumevanje…“, je še dejala njegova prapravnukinja Nina Gombač.
Doprsni kip so odkrili: Simoničeva pravnukinja, prof. dr. Barica Marentič Požarnik, radgonski župan in poslanec DZ, Anton Kampuš, ter državni sekretar na ministrstvu za kulturo, Silvester Gaberšček. Naslednji doprsni kip v radgonski aleji velikih bodo odkrili prihodnje leto, in sicer dr. Janku Šlebingerju, sicer Simoničevem zetu, pozneje pa so predvideni še drugi doprsni kipi zaslužnim Radgončanom.
Na posebni slovesnosti, kjer so ob kulturnem programu učiteljev glasbene in osnovne šole Gornja Radgona, številne prisotne pozdravili, Simoničeva pravnukinja, prof. dr. Barica Marentič Požarnik, avtor kipa, akademski kipar Mirsad Begič, radgonski župan in poslanec DZ, Anton Kampuš, ter državni sekretar na ministrstvu za kulturo, Silvester Gaberšček, je slavnostna govornica bila Simoničeva prapravnukinja. Maja Gombač, dipl. sociologinja kulture in profesorica zgodovine, zaposlena kot arhivistka v Arhivu RS. Sploh pa je o bibliotekarju in bibliografu dr. Francu Simoniču bilo precej povedanega. O njem so pisali sodelavci, prijatelji, sorodniki in študentje, vsak s svojega zornega kota ter s področja svoje discipline. Leta 1963 so njemu in bibliotekarju dr. Janku Šlebingerju v Gornji Radgoni, kjer je preživel zadnja leta življenja in kjer je tudi pokopan, slovenski knjižničarji odkrili spominsko ploščo. Leta 1997, ob 150. obletnici njegovega rojstva, je v Ivanjkovcih, Simoničevem rojstnem kraju, potekal mednarodni simpozij njemu v čast. Istega leta je za to priložnost Breda Ilich Klančnik, kustosinja Moderne galerije v Ljubljani, Simoničeva pravnukinja, pripravila razstavo v prostorih radgonskega Špitala.
Več kot stoletje in pol je minilo od Simoničevega rojstva. Ozemlje današnje slovenske države je bilo takrat del Avstro-Ogrske. To multietnično cesarstvo, ki je pokrivalo področje, katerega dandanes imenujemo srednja in delno tudi Jugovzhodna Evropa, je štelo več milijonov ljudi, med njimi pa so bili tudi Slovenci. Na svoj položaj so gledali kot na ne najbolj ugodnega, predvsem zaradi maloštevilnosti in slabše družbene, gospodarske in kulturne razvitosti. To je bila predvsem posledica dejstva, da Slovenci nismo imeli plemstva in močnega meščanstva, še posebej gospodarskega meščanstva. Tisto maloštevilno narodno zavedno izobraženstvo je po večini izšlo iz kmečkega sloja. Tudi Simonič je izhajal iz kmečkega okolja. Rodil se je v Ivanjkovncih pri Svetinjah ter odraščal v petčlanski družini skupaj z materjo Marijo, očetom Francem, bratom Jožefom in sestro Ano. Po kočanih dveh razredih osnovne šole se je najprej odpravil v Radgono. Stanoval je v Gornji Radgoni pri družini Mauko, v hiši svoje bodoče žene Roze Mauko. Gimnazijo je obiskoval v Mariboru, da pa bi si pridobil višjo izobrazbo, je moral oditi v svet“, je med drugim dejala Maja Gombač.
Dodala je kako se danes Slovenci lahko pohvalimo s štirimi univerzami, kjer lahko poslušamo predavanja v slovenščini, v Simoničevem času pa temu ni bilo tako. Takrat so nadarjeni študentje odhajali na študij v Trst, Gradec, Dunaj in Prago. Simonič pri tem ni bil nobena izjema. V Gradcu je študiral slavistiko in zgodovino ter študij leta 1876 uspešno zaključil z zagovorom doktorata o zgodovini rodbine Babenberžanov. V Gradcu je opravil tudi prve poklicne korake. Naslednja postaja je bil cesarski Dunaj. Tam se je ustalil in preživel večino svojega ustvarjalnega življenja. Na Dunaju se je poročil, ustvaril družino in 31 let služboval v tamkajšnji univerzitetni knjižnici (1877–1906). „Dunajska knjižnica je bila največja knjižnica v habsburški monarhiji in je imela do njenega razpada vlogo centralne državne knjižnice. Skoraj vse slovanske in slovenske knjige, ki so izšle v monarhiji, so se slej ko prej znašle tam. Simonič, ki je bil od leta 1891 referent za celotno slovansko filologijo, je tam začel sistematično zbirati slovansko literaturo, skrbel za njeno dobavo, popis itd. Pri svojem delu je uvidel, da je urejena bibliografija nepogrešljiva osnova za znanstveno delo nekega naroda. Takoj, ko mu je v knjižnici prišla v roke slovenska knjiga, jo je popisal, ali pa je to storil s pomočjo zanesljivih virov. Med počitnicami je odhajal v Maribor, Ljubljano, Radgono, kjer je popisoval knjige, ki jih na Dunaju ni bilo. Polnih 25 let se je posvečal temu delu in rezultat je bila Slovenska bibliografija, sodobna retrospektivna bibliografija, prva v slovenščini, ki je še danes dragocen vir informacij. V njej je zajel 75 odstotkov knjižne produkcije za obdobje 350 let , od izida prve Trubarjeve knjige leta 1550 pa vse do leta 1900. Bibliografija je izšla v treh delih v letih 1903–1905“, je dejala Gombačeva.
Simonič danes upravičeno velja za utemeljitelja slovenske bibliografije. Njegovo delo na različnih področjih, ne samo bibliografskem, je imelo širši pomen za slovenski narod, njegovo samozavest in nastajajočo samopodobo. Da bi bil na tekočem z aktualnimi političnimi in kulturnimi dogodki doma, si je dopisoval z različnimi izobraženci tistega časa, recimo z dr. Gregorjem Krekom, jezikoslovcem dr. Vatroslavom Oblakom, takratnim urednikom Ljubljanskega zvona Franom Levcem, zgodovinarjem Matejem Slekovcem, duhovnikom Davorinom Trstenjakom, bibliotekarjem dr. Karlom Glaserjem, Matijem Murkom ter tudi z Jankom Šlebingerjem. Zaradi svoje široke razgledanosti in prijetnega značaja je bil priljubljen, njegov dom na Dunaju pa pravo zbirališče slovenskih študentov. Simonič se je leta 1906 upokojil in preselil na Štajersko, v Gornjo Radgono. Tukaj je skupaj s stricem Jožefom že leta 1886 kupil hišo, kjer sta z družinama preživljala počitnice. V hiši si je zadnja leta življenja ustvaril bogato zasebno knjižnico, polno slavističnih, zgodovinskih in drugih strokovnih ter leposlovnih knjig in časopisov. Sedaj je imel čas za branje, dopisovanje in za družino. Tu je preživel tudi prvo svetovno vojno, doživel razpad Avstro-Ogrske ter nastanek Države Slovencev, Hrvatov in Srbov oz. Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Umrl je 14. julija 1919, čez dva dni so ga pokopali na pokopališču v Gornji Radgoni.
„Težko je na kratko strniti življenje in delo bibliotekarja in bibliografa dr. Franca Simoniča in njegov pomen za Slovence. Res je, da je s pomočjo zgodovinske distance lažje oblikovati mnenje o njegovih dejanjih, res pa je tudi, da je čas, ko je živel in deloval – to je druga polovica 19. stoletja in prvi dve desetletji 20. stoletja – vsem nam v marsičem nepredstavljiv. Prizorišče, v katerem je Simonič odraščal, študiral, bral, pisal, potoval, se zaljubil, poročil, vzgajal otroke, ustvarjal... se je do danes zelo spremenilo spremenilo. Prav zato ima njegovo delo, kot tudi delo ostalih slovenskih intelektualcev tistega časa posebno vrednost. Postavljali so namreč temelje slovenske države, kar je zahtevalo ogromno dela in požrtvovalnosti. Z današnjega zornega kota je Simonič potreboval ogromno časa, potrpljenja, drznosti ter razumevanja najbližjih. Potrebno je bilo ogromno truda, saj informacije niso potovale tako hitro kot dandanes. Predpogoj za takšno delo je bil odličen spomin in fizična kondicija ter vztrajna in obsežna korespondenca z vsemi vpletenimi akterji, ki so dobavljali informacije, besedila, članke, knjige. Kresala so se mnenja, preko kritike so se oblikovali kriteriji. Včasih se je bilo treba boriti tudi z mlini na veter. In poleg tega je bila tu še skrb za družino, bolezni, vojne, ločitve od ljubljenih oseb, smrt, a tudi ljubezen, spoštovanje, nesebična podpora, razumevanje…“, je še dejala njegova prapravnukinja Nina Gombač.
Doprsni kip so odkrili: Simoničeva pravnukinja, prof. dr. Barica Marentič Požarnik, radgonski župan in poslanec DZ, Anton Kampuš, ter državni sekretar na ministrstvu za kulturo, Silvester Gaberšček. Naslednji doprsni kip v radgonski aleji velikih bodo odkrili prihodnje leto, in sicer dr. Janku Šlebingerju, sicer Simoničevem zetu, pozneje pa so predvideni še drugi doprsni kipi zaslužnim Radgončanom.
Zadnje novice
