Učitelji – profesorji Glasbene šole Gornja Radgona znova navdušili publiko Obeleževanje letošnjega kulturnega praznika na območju Gornje Radgone so tradicionalno popestrili tudi na Glasbeni šoli Gornja Radgona. In spet je ob tradicionalnem koncertu učiteljev – profesorjev omenjene javne glasbeno izobraževalne ustanove, ki je potekal v Kulturnem domu Gornja Radgona, uživalo najmanj 200 ljubiteljev prave glasbe. Množica učiteljev in profesorjev je na številnih glasbenih inštrumentih, tako kot vedno dodobra ogrelo dlani tako mladih, kot malo manj mladi, med katerimi so se pri nastopajočih učili glasbe. Bil je to prav poseben večer, ko so se učitelji Glasbene šole Gornja Radgona, na poseben način spomnili našega največjega kulturnega praznika, Prešernovega dneva. Pripravili so skrbno izbran in pester repertoar.
In tudi uvodničar v prijeten večer, tudi sam učitelj na omenjeni šoli, ki je lani obeležila 60 - letnico obstoja in uspešnega delovanja, Andrej Tibaut, je poskrbel, da je koncert bil nekaj posebnega, ko je prisotne pozdravil v dvojini. „Dvojina? Tako redka, saj jo poleg našega besedišča pozna le še nekaj redkih jezikov. Najverjetneje pa se sprašujete tudi, kdo je tisti, ki vas bo poleg mene z besedo popeljal skozi program, ki smo ga pripravili učitelji GŠ Gornja Radgona. To je sam gospod France Prešeren. Prav je, da mu namenimo nekaj pozornosti. Ko sem se pripravljal na današnjo prireditev, sem imel vedno v mislih njegova dela, tako je v bistvo on navdih tega kar pripovedujem, celo tako, da je nastal sonet z naslovom Sonet kulture: Pravšnji čas je, da prisluhnemo kulture glas; vrsto teh reči, ki pričajo resnico dneva. Prešernih stihov naužijmo se naglas, rešimo dušo gostega se gneva. Naj poje glasba, glas igra, vzdrhtimo v zvenu pristne nam besede. Srce Slovenca več ne trepeta, z besedo moč rešiti naroda je bede. Kulturno sva prihranila ta čas, ko berem misli v stilu vam Prešernem. Storila to v stiski ure sva za vas. Minljivost skrb je zdaj človeka ni moč kupiti večnosti je z d«narjem; čeprav umrje pevec, čas njegov se ne izteka...“, je dejal Andrej.
Nato pa so se zvrstili pravi umetniki, katere publika ni zlahka puščala z odra. Najprej so Doris Šegula-violina, Samo Ismajlovič-kitara in Viktor Malec-akordeon, zaigrali Gymnopedic No. I (E. Satic), na kar sta Andrej Rebernik- trobenta in Predrag Bjelajac-klavir, odigrala Koncert za trobento in klavir (B. Marcello). Tudi v nadaljevanju so se zvrstila izvrstna dela v izvedbi odličnih glasbenikov, kot so: H.V. Lobos: Gavotta-Choro, št. 4 iz brazilske suite (Klavdija Kovič – kitara); J. ter Velduis: The Gorden of Love (Rok Volk – saksofon); Camilla Saint-Saens (živalski karneval): Umirajoči labod-koreografija: M. Fokine, ples: A.T.Petkovišek; R. Schumann: Phantasie stücke, Kaja Smogavec.klarinet, Predag Bjelajac-klavir; A. Vivaldi: koncert za kitaro v C-duru (Allegro), Klavdija kovič-kitara, Barbara Markoli-klavir; S. Ismajlovič: Vražja igrivost, „Bosa nouga trio“ v sestavi: Doris Šegula.violina, Marija Đurić-flavta in Samo Ismajlovič-kitara; A.L Webwr: Don«t cry for me Argentina (E.Vita)-sopran; Lehar: Vesena vdova-duet, Hanne in Danila (Lipon schweigwn)-sopran. bariton; De Curtis: O sole mio-bariton, Urška Orešič-sopran, klavir, Jaki Jurgec-baritno, Predrag Bjelajac-klavir; G.Abrev: Tico Tico, Dimitrij Averianov: vibrafon, Grega Gorenšek-marimba; Bruno Domiter-bobni, Andrej Tibaut-bas kitara.
In dejansko so vsi navdušili, nemogoče pa jih je vse podrobno predstaviti vse nastopajoče, razgrniti na plan vse njihove dosežke in umetniške kvalitete, ki jih skrivajo v sebi. Prav gotovo pa so s svojim poustvarjanjem dokazali, da služijo temu, kar jih v življenju izpopolnjuje, torej glasbi. Ob koncu se je vsem nastopajočim umetnikom, ob čestitkah voditelja Tibauta, zahvalil tudi ravnatelj GŠ Gornja Radgona, ki je le lahko ponosen na svoje sodelavce. Z darilci jim je zahvalil in čestital za vrhunski koncert in nepozaben večer, ki so ga obarvali s svojimi mojstrskimi izvedbami. Oba govorca sta v slogu, »Vsak bi rad dolgo živel, a nihče ne bi rad bil star«, vsem prisotnim zaželela, da žive večno – vsak na svoj ustvarjalen način, čisto ob koncu pa smo slišali še en zabavljiv in zbadljiv Prešernov napis z naslovom: »Preblečen sem menišič bil. In rad sem pel, še rajši pil«.