V organizaciji občine Gornja Radgona in Združenje borcev za vrednote NOB Gornja Radgona, so se Radgončani tudi letos zbrali na komemorativni slovesnosti ob dnevu mrtvih, in sicer pred spomenikom žrtev vojne NOB na Partizanski ulici. Skromno in dostojanstveno so se desetine zbranih spomnili vseh umrlih, tako v borbah za Severno mejo, v času I. in II. svetovne vojne, po vojni in tudi v vojni za Slovenijo leta 1991. Delegacije udeležencev, predstavnikov vseh veteranskih združenj ter drugih organizacij, pa so hkrati položili vence in prižgali sveče na mnogih spominskih obeležjih in grobovih v mestu in okolici, in sicer na: spomeniku NOB; spominski plošči Janezu Svetini na Partizanski ulici, nagrobni spomenik Maistrovim borcem na pokopališču, spominska plošča pri Admondu, nagrobni spomenik jugoslovanskim vojakom, nagrobni spomenik Alojza Gaubeta na pokopališču, nagrobni spomenik dr. Antona Trstenjaka na pokopališču, ter grobnica msgn. Franca Puncerja v kapelici na pokopališču.
Pred tem so v priložnostnem programu, ki ga je povezoval sam slavnostni govorec, ravnatelj OŠ Gornja Radgona, Dušan Zagorc, so nastopili: recitatorji iz radgonske OŠ (Kaja Blažka Žnuderl, Tjaša Gaševič, Žiga Holc, Laura Čeh, Niko Potočnik, Ana Mojca Kranjc, Veronika Poštrak in Sara Baghrizabehi) ter mladi glasbeniki iz Zasebne glasbene šole Maestro (Vita Senčar, Urban Pfeiler, Aneja Kralj, Nuša Wolf). Zagorc je v svojem govoru spomnil na krvavo polpreteklo zgodovino in ob njej pozval k enotnosti ter medgeneracijskemu združenju. „Prižgimo iskrico upanja v očeh mnogih in ustvarjajmo pogoje za srečno mladost ter lepo starost, z upanjem na lepšo prihodnost“. Slavnostni govornik je opozoril na vse nesmiselne vojne, pa tudi na žrtve prometnih in drugih nesreč, samomorov ipd. Spomnil se je Zagorc tudi velikega generacijskega razkola. „Vsi se moramo vprašati kakšna je prihodnost mladih, ki nimajo služb in s tem nimajo niti prihodnosti. Nismo izkoristili priložnosti, ki se nam je ponudila v zadnjem desetletju prejšnjega tisočletja, in pred tem ne smemo zapirati oči“, je opomnil Dušan Zagorc.
Ob položitvi cvetja in prižigu sveč namenjenih nam najdražjih in drugih, ki so tako ali drugače zapustili ta svet, se vedno znova in znova poraja vprašanje, ki ga je že pred leti izrekla znana radgonska kulturnica, pedagoginja in pisateljica, častna občanka Cilka Dimec Žerdin; Kaj žene ljudi k ubijanjem, k grozodejstvom? Ne le stihi nastali ob izteku 2. svetovne vojne, leta 1944: „In reke slovenske so rdeče krvi presekanih žil domovine; po zemlji oskrunjeni bele kosti žena, mož, uporne mladine. Neznani grobovi ob gozdnih poteh, po jamah gramoznih junaki leže, po ječah in logorjih z grozo v očeh se tisoči s smrtjo in gladom bore. A narod junakov, prodan in teptan gre v borbo za čast domovine, da sleherni da v njeno žuljavo dlan s krvjo pisan list zgodovine!“, temveč mnogi drugi dogodki in nesmiselne vojne pri nas, in zlasti po svetu, opozarjajo na grozodejstva, ki jih povzročamo prav ljudje. Kdo tako veselo in zadovoljno gleda pretresljive podobe palestinskih in drugih otrok, starih od 6 do 15 let brez rok, nog, prizadetih tudi po duševnih travmah nikdar končanih vojn. Žal pa, kljub temu ne mine dan, da ne bi poslušali in brali o grozotah vojn po vsem svetu. Poslušamo o umiranju otrok in ljudi v Afganistanu, o nezaslišanem nasilju v Siriji, Libiji, Iraku, Iranu, lakoti in umiranju ljudi v Darfurju, Pakistanu, množični moriji v Somaliji, Čečeniji in še in še. Pred poldrugim desetletjem smo imeli najhujšo bratomorno vojno na našem Balkanu, genocid, kot ga menda v zgodovini ni bilo. Še danes so domovi porušeni, družine razdejane, otroci sirote brez staršev, polja posejana z minami, cele pokrajine označene z belimi križi padlih, da ne govorimo o množičnih grobiščih, ki ne bodo nikdar dobila imena vseh, ki so našli v njih prerani mučeniški grob. In rablji teh pokolov še vedno hodijo nekaznovani po svetu.
Torej, Kaj žene ljudi v taka grozodejstva? Je to res pohlep po tujih ozemljih in materialnih dobrinah? Verska nestrpnost, nacionalistične težnje? S čim se opraviči milijone prizadetih ljudi pregnanih s svojih domov, milijoni življenj mladih očetov, mater, nedolžnih otrok? „Zaradi tega trpi posledično ves miroljuben svet. Zato naš najostrejši protest proti vsem oblikam svetovne morije na vseh kontinentih sveta. Vendar žrtve vojne niso edine žrtve sodobnega sveta. Tu je narava, ki nam grozi v vsej svoji strahotni sili. Preveč mačehovsko smo se obnašali do nje in se še obnašamo. Začela nam je vračati v vsej svoji nadzemeljski sili. Žrtve teh sil so neopisljive. Naj citiram le nekaj misli velikana duha, pregnanega tibetanskega duhovnega voditelja in dobitnika Nobelove nagrade za mir Dalajlame: Skrb za naš planet je podobna skrbi za naše domove. Ljudje izhajamo iz narave zato ni smiselno, da bi se ji zoperstavljali. Skrb za okolje ni stvar religije ali etike ali morale“, je dejala Cilka Dimec Žerdin.