Velika avla in galerija Doma kulture v Gornji Radgoni sta bili skorajda premajhni, da bi sprejeli vse tiste, ki so si želeli ogledati odprtje prve samostojne razstave fotografij člana domačega fotokluba Proportio divina, Andreja Slogoviča. Odlična razstava, poimenovana „Slike“, ki bo na ogled do začetka prihodnjega meseca, je razdeljena na tri sklope, in sicer: portrete ljudi (predvsem otrok), črno-beli pejsaže in ledene impresije-abstraktne podobe detajlov ledenikov, ki jih je kot izvrsten opazovalec in zaljubljenec v naravo našel na Novi Zelandiji. Razstavljene fotografije so sicer sploh nastale na potovanjih po svetu, od Nove Zelandije, do Afrike in Azije, ter v domačih krajih. Avtor razstave Andrej Slogovič se je rodil leta 1975 v Mariboru. Po poklicu je univ. dipl. ing. agronomije. Od malih nog je ljubitelj narave, s fotografijo pa se je začel resneje ukvarjati leta 2007, in še resneje leta 2010, ko je postal član FK Proportio divina. Od takrat naprej pošilja svoje fotografije na mednarodne razstave in natečaje, kjer dosega zelo lepe rezultate. Sploh najbližje so mu motivi pokrajin in ljudi katere največkrat išče na raznih potovanjih doma in po svetu ter tako skuša ujeti nepozabne trenutke v naravi in edinstvene izraze ljudi.
Ob otvoritvi razstave, na kateri sta, ob avtorju Slogoviču, prisotne pozdravila tudi direktorica Zavoda za kulturo, promocijo in turizem Kultprotur Gornja Radgona, Norma Bale, in v imenu radgonske občine Milan Nekrep, je o avtorju in njegovih fotografijah spregovoril predsednik Fotokluba Proportio divina Ivo Borko. Posebej so ga impresionirale nenavadne oblike večnega ledu, ki s pomočjo svetlobne abstraktne forme, tvorijo cvetove, metulje, liste... Za razliko od večine drugih fotografov, ki podležejo čarobnosti barv eksotičnih dežel (Namibija, Nova Zelandija, Zahodna Samoa, Kraljevina Tango, Tajska, Slovenija...), se je Slogovič odločil, da nam jih predstavi v črno beli tehniki, pri čemer je opaziti močno prevlado temnih, senčnih tonov, ki dajejo fotografijam izrazito dramatičnost, pa naj si gre tukaj za portrete ali pejsaže.
„Portreti so narejeni v velikem planu, ki emocije portretirancev še poudarja. Med portreti izstopata portret starčka iz Tajske, ki počiva in uživa v omamnih substancah cigarete, narejen v dosti svetlejših in bolj optimističnih tonih, ki dajejo občutek, kot da je ta že vse preživel, in doživel celo nirvano na tem svetu, ter na drugi strani portret punčke, ki na nek način komunicira s še nerojenim bratcem, narejen v izrazito temnih pesimističnih tonih, Mu želi kaj sporočiti? Kot da nam Andrej želi sporočiti, da svet odraslih ni narejen po meri otrok. Tudi pri pejsažih je opaziti določeno samosvojost, saj je nekaj fotografij uokvirjenih v kvadratni okvir, ki je za krajinsko fotografijo precej nenavaden, sploh pa v današnjih časih, ko mnogo fotografov koristi možnost digitalne obdelave in sestavlja posnetke v priljubljene panorame. Težavnost kvadratnega formata, ki ne omogoča poravnave glavne osi prizora z daljšo stranjo pravokotnega okvirja fotografije in nima nikakršne usmerjenosti, ker njegove enake stranice podajajo zelo natančne in stabilne izseke prostora, vešče rešuje z dovršeno kompozicijo in uporabo drugih likovnih elementov. Avtor nam ne privošči pogleda na celo krajino, ki jo je sam občudoval, ampak nas usmerjeno vodi v izseke, ki jih je sam izbral. Izbral pa je predvsem motive samotnih poti in osamljenih dreves. Če velja za drevesa, da simbolizirajo razmerje med zemljo in nebom, povezujejo poti med sabo oddaljene kraje in dežele ter simbolizirajo potovanja, tudi k iskanju resnice, miru pa tudi nesmrtnost v raziskovanju in odrivanju duhovnega...“, je med drugim dejal Borko, ki je ob prvi Andrejevi samostojni razstavi, avtorju zaželel ustvarjalno in uspešno potovanje naprej.