Spomnili so se mučeniškega uboja Marije Rožman; Borci in šolniki pripravili slovesnost ob 65 – letnici konca II. svetovne vojne in uboja mladinske sekretarke Bilo je 20. februarja 1945, ko so nemški „sateliti“ – domači izdajalci Vlasovci in Kozaki odvedli od doma tedaj 23 - letno mladinsko sekretarko Marijo Rožman iz Polic ter jo po mučenju v gozdu, nekaj kilometrov stran ubili. Govori se celo, da so jo zavezali za konje ter raztrgali. In na kraju zločina, ob gozdičku na robu vasi Črešnjevci, kjer danes stoji kamniti spomenik, so borci z gornjeradgonskega območja ter domači šolniki pripravili slovesnost ob 65 – letnici njenega uboja ter ter zmagovitega konca druge svetovne vojne in štiriletnega narodno osvobodilnega boja slovenskega naroda, ki je bil sestavni del velike zavezniške antihitlerjevske koalicije. Podobno kot pred 65 leti je tudi tokrat bilo sila turobno vreme, spodaj blato in sneg, od zgoraj močen dež. Še nebo se je jokalo za mlado sekretarko, ki ji ni bilo dano, da bi se tudi sama danes spominjala konca 2. svetovne morije. Kljub nevzdržnem vremenu pa so borci, šolniki, veterani vojne za Slovenijo, slovenski častniki, domačini..., skupaj jih je bilo za več kot dve stotniji, ponosno stali ob spominskem obeležju, z eno samo mislijo, da naj se nikoli več ne ponovi. Velika večina slednjih je na prizorišče prišla peš izpred OŠ Gornja Radgona, kjer se je pod vodstvom radgonskega podžupana in ravnatelja omenjene šole, začel spominski pohod.
Pod dežniki in provizoričnim nadstreškom so šolniki, pod vodstvom glasbenice Nataše Zemljič, in literatke Nade Žitek, pripravili priložnostni kulturni program, s katerim so opozorili, da se mladim nikoli ne sme zamolčati prava resnica o dogajanju med leti 1941/45. Podobno je v svojem nagovoru poudaril tudi slavnostni govornik, predsednik Sveta KS Črešnjevci/Zbigovci, kjer je Marija Rožman rojena in umorjena, ki je hkrati tudi član radgonskega občinskega sveta. Cvetje na mladinkino spominsko obeležje so položili učenka OŠ Gornja Radgona, Tina Horvat, krajanka Črešnjevcev, Stanka Kralj, in predsednik Krajevne organizacije Združenja borcev za vrednote NOB Gornja Radgona, Jože Kos.
„Pred nami je nemi kamniti spomenik, ki nas z vsebino zapisa spominja na dogodek z dne, 20.2.1945, ko se je tu zgodil zločin. Na tem kraju je bila po mučenju ubita 23. letna mladinska sekretarka Marija Rožman iz Polic“, je uvodoma dejal slavnostni govornik Janko Kralj, ki je hkrati orisal zgodovinska dogajanja vse od cvetne nedelje, 6. aprila 1941, ko je v zgodnjih jutranjih urah nemška vojska, brez predhodne vojne napovedi, napadla Jugoslavijo in jo v nekaj dneh okupirala. Ob napadu je na radgonskem območju padlo več jugoslovanskih vojakov, prav tako so bile žrtve tudi civilisti, med njimi takratni župnik Martin Gabrc. „Napad na Jugoslavijo, ter našo Slovenijo so tedaj z zadovoljstvom sprejeli takratni prebivalci Apaške doline, kjer je prevladovala nemška manjšina, ki je bila že pred napadom zelo agresivna, in katera je pripravljala teren in vse drugo potrebno za agresorja oz. okupatorja“, je nadaljeval Kralj, ki je spregovoril tudi o izseljevanju Slovencev, koleboraciji, ter aktivnostih, ki so se na pobudo Komunistične partije Slovenije začele že 27. aprila 1941, ko je v Vidmarjevi hiši v Ljubljani bila ustanovljena OF. „Pri ustanavljanju se tedaj niso razlikovali oz. preštevali kam kdo spada, v katero stranko, kakor je to danes skorajda moderno. Med ustanovitelji so bili tedaj maloštevilni komunisti, tudi predstavniki krščanskih socialistov, demokratičnega sokola, ter kulturni delavci. V glavnem štiri skupine, katerim se je pridružilo do 18 različnih skupin.
Osnovno načelo vseh je bilo, da je potrebna enotnost vseh Slovencev in neodložljiv takojšen oborožen upor proti okupatorjem. Danes se ocenjuje, da takšnega upora v tem času ni bilo organiziranega na vseh območjih tedanje okupirane Jugoslavije, kakor tudi ne v drugih okupiranih državah Evrope. Z delovanjem OF, kot tudi NOB, so bili tedaj položeni temelji slovenske državnosti, ki smo jo 50 let pozneje, se pravi leta 1991, kronali z državno osamosvojitvijo“, je dejal Kralj.
Tudi na radgonskem območju se je že 1. oktobra 1941 ustanovil odbor OF v znani stavbi Murske regulacije na Tratah. Odbori so se širili tudi v drugih krajih. Vse to je bila osnova, da sta že v oktobru 1941 odšla v partizane, Franc Pintarič iz Spodnje Ščavnice in Jakob Vreča iz Črešnjevec. Žal se jima je življenjska pot hitro končala. Prvi je bil ubit že julija, drugi pa ustreljen v novembru 1942 v Mariboru. Ko se je nemški okupatorski podvig že ohlajal, z zgubljenimi bitkami po Evropi, so se v jeseni 1944 na območju Pomurja, predvsem pa v Prlekiji pojavili bojeviti nemški sateliti, imenovani vlasovci oziroma kozaki. Na tem območju jih je bilo okrog 350. S svojimi divjimi konji so zastraševali prebivalstvo, saj so imeli neomejena pooblastila Nemcev. Svojo agresivnost so izvajali že proti koncu 1944, predvsem pa so svojo krutost izvajali v začetku leta 1945 in vse do konca vojne. Pri tem so se posluževali podatkov slovenskih izdajalcev, med katerimi je bil zvani »SINE«, ki. je do 10.1. 1945 sodeloval z OF, nato pa postal glavni izdajalec.
„Bilo je v torek, 20.2.1945, ko so kozaški konjeniki obkolili hišo Ivana Rožmana v Policah. S seboj so imeli že nekaj oseb, ki so jim odvzeli svobodo. Med skupino pa je bil viden tudi omenjeni izdajalec. Gospodarja in polnoletne člane so odvedli v zapore, v razna taborišča, od koder se gospodar ni vrnil. Umrl je v Dachau. Doma so pustili le 14. letnega sina, ko so hčerko Marijo Rožman, staro 23 let, prav tako odvedli, ločeno od ostalih. Pot z njo so nadaljevali proti Radgoni, jo med potjo mučilo ter se nad njo izživljali. Še preden so prišli do svoje baze v Kunejevi hiši, so zavili proti temu kraju, kjer so jo po mučenju tudi ubili. Truplo je bilo odpeljano najprej na pokopališče v Radkersburg in šele po treh dneh na radgonsko pokopališče, kjer je pokopana. Od ožjih sorodnikov je na pogrebu bil le mladoletni brat“, je nadaljeval Kralj, ki je dodal, da mu ni namen naštevati vsa grozodejstva, ki so jih povzročali okupatorji ali njihovi domači izdajalci, toda resnico morajo izvedeti tudi vsi mladi.
Kralj je izrazil ogorčenje, da je nova oblast po osamosvojitvi začela ukinjati imena šol ali ulic po borcih NOB, s čem so potrjeni pritiski zaničevanja pridobitve NOB. „Še več, nekatere politične opcije oz. posamezniki želijo celo izničiti NOB in celotno štiriletno borbo proti okupatorjem na Slovenskem, želijo jih izenačiti z vsemi tistimi silami, ki so bile trdno povezane z okupatorjem oz. so na veliko in s ponosom za prisegali pod agresorsko zastavo na stadionu v Ljubljani“, je nadaljeval slavnostni govornik, ki je priznal, da je med vojno 1941 – 1945 lahko bilo kaj narobe, toda katera vojna pa je poštena, se je spraševal Kralj, ki je nadaljeval: „Prav tako smo priznali napake po vojni, vendar tudi danes je marsikaj narobe, tudi danes se kršijo človekove pravice pa živimo v demokratični skupnosti. Kdaj bomo obsojali te primere“?
Kralj je tudi povedal, da „smo Slovenci lahko ponosni, ker smo bili na pravi strani, saj smo že v času NOB bili priznani kot del velike zavezniške antihitlerjevske koalicije. Prav zato nas naša domoljubna zavest obvezuje, da odvračamo vse napade, s katerimi hočejo nekateri prikazovati le negativna dejanja tistega časa. Nočejo verjeti, da so prav z NOB bili postavljeni temelji današnje države. Znano je načelo, da manjši narod »kot manjšina«, mora biti še bolj enoten, zato naj vrinem besede, že pokojnega našega častnega občana, dr. Trstenjaka, ki je večkrat dejal »Slovenci držimo skupaj«, ker je le to lahko napredek in bogastvo domovine. Da bomo ohranili vsa ta načela in vrednote NOB bomo morali več storiti pri ozaveščanju mlajše generacije, jih seznanjati z zgodovino preteklosti, ker le tako bodo dojeli in vrednotili vojni čas. Kdor nima preteklosti ali jo zaničuje, ni vreden prihodnosti. Iz dejstev, dejanj in napak ter pomanjkljivosti se lahko marsikaj naučimo, zato prenašajmo omenjene dogodke na mlajši rod, z željo, da se več nikoli ne ponovijo“.