Se vam zdi, da je naslov poetičen? Ja, pa je. Kajti videti cimprano hišico, je že več kot poezija. Videti »olüpano«, se pravi brez ometa, kakršno prikazuje naša slika, pa je doživetje, ki ga ni mogoče doživeti vsak dan. Ko opazujemo, še kje ohranjene, cimprane hiše, si težko predstavljamo kako je zgrajena. Moramo priznati, tudi sami še nismo videli »olüpanih« sten take hiške, ki so narejene iz tesanih brun ali hlodov. Joj, kako preprosta gradnja, bi lahko dejali. To je bilo delo tesarjev, ki so najprej, a le samo dvostransko, stesali hlode, nato pa jih križno zvezali in tako dobili obod hiše. Za temelje hiše, ki so bili iz kamna, so poskrbeli zidarji. Na kamnite temelje so vedno položili stesane trame iz hrastovine, da jih ne bi uničila vlaga in lesni črvi. Ko je bil obod hiše z odprtinami za okna in vrata, narejen, ter postavljeno ostrešje, ki je bilo vedno krito s slamo, so nastopili »mazači«. Tako so rekli tistim, ki so z ilovico ometali, rekli »omazali« zidove. Rumeno ilovico so pomešali s na kratko narezano slamo, temu bi danes rekli »armatura ometa« in plevami, ter jo vlažno pregnetli, da je bila primerna za omet. Ker so med tramovi bile reže, so tudi te napolnili s takó pripravljeno ilovico. Reže so omogočile, da se je omet, ki bil je na debelo nanošen na stene, obdržal na stenah. Debelina ometa je predstavljala nekako toplotno izolacijo. Znano je, da so bile take hiše poleti hladne, pozimi pa so jih hitro ogreli z »gašprlom«, pečico za gretje, ali s krušno pečjo. Povemo še naj, da so bili stropi teh hiš prav tako leseni in na podstrešju izolirani z ilovico. Višina stropa je bila le okrog dva metra. To pa zato, da so se prostori hitreje ogreli. Da bi toplota ne odhajala iz prostora, so bila vgrajena tudi le majhna okenca z dvojnimi zasteklenimi krili in "polknami"!.