OPEKARNIŠKE FOTGRAFIJE IN PREDMETI (1888 – 1981)
- 08.05.2010
Velika galerija radgonskega kulturnega doma je bila praktično premajhna, da bi hkrati sprejela vse obiskovalcev otvoritve enkratne razstave. Na otvoritev razstave ...
Odprli so razstavo Zorana Jakiča: Ena radgonska zgodba, kjer predstavljajo opekarništvo v Radgoni
Velika galerija radgonskega kulturnega doma je bila praktično premajhna, da bi hkrati sprejela vse obiskovalcev otvoritve enkratne razstave. Na otvoritev razstave avtorja Zorana Jakiča: Ena radgonska zgodba (Radkersburger städt »Ziegelwerkw - Opekarna Gornja Radgona“, kjer je na ogled postavil opekarniške fotografije in predmete od leta 1888 do 1983, so prišli mnogi znani in neznani gostje in domačini, največ pa je bilo nekoč zaposlenih v „radgonskih ciglencah“, kot še danes rečejo opekarni, ki je po skoraj stoletju delovanja in nudenja kruha številnim družinam, bila zaprta pred 27 leti. Razstava, ki bo na ogled do 30. maja 2010, in katero je avtor Jakič, s pomočjo Mariborskega arhiva in drugih virov, pripravljal kar nekaj let, predstavlja enkratno zgodbo, in ob njeni otvoritvi so nekaterim starejšim domačinom in domačinkam solze orosile oči.
Sama razstava, katero sta, poleg avtorja predstavila mladi Radgončan Denis Baghrizabehi in arhivistka Pokrajinskega arhiva Maribor, kjer hranijo arhivsko gradivo z radgonskega območja, Nina Gostenčnik, predstavlja dejansko enkratne eksponate, domačini in zlasti nekoč zaposleni v radgonski opekarni pa so si še posebej pozorno ogledali fotografsko gradivo, kjer so prepoznali sebe ali svoje prijatelje, sorodnike in znance. „Tukaj je postavljena zgodovina večih desetletjih in na to moramo biti ponosni. Zavest o cigleničarstvu mora ostati v naši vesti in naših srcih. Lepo je, da imamo novo, toda nikakor ne smemo pozabiti na staro“, je med drugim dejal Denis Baghrizabehi, Nina Gostenčnik pa je izrazila zadovoljstvo, da je na razstavi tako kvalitetno prikazana zgodovina opekarništva na radgonskem območju. „Naše ciglence in cigleničarji si to gotovo zaslužijo stalno razstavo“, je bilo splošno mnenje ob otvoritvi razstave, ki si jo dejansko izplača ogledati. Hkrati je direktorica Zavoda za kulturo, promocijo in turizem Gornja Radgona, Norma Bale, javno oznanila, da bo radgonskemu županu Antonu Kampušu, ki se je tudi udeležil njenega odprtja, ter občinskemu svetu predlagala, da bi nekje v Gornji Radgoni, najverjetneje v starem špitalu (muzeju) uredili stalno razstavo na temo opekarništva v mestu ob reki Muri.
Tokratna razstava, katero je uradno odprl direktor podjetja Mettis International, ki ima sedež in proizvodne hale na prostorih nekdanje opekarne, Marjan Cvikl, predstavlja sicer eksponate iz različnih obdobij, od delovanja pod Avstro ogrsko monarhijo, do začetkov razvoja opekarniške tehnologije, izdelkov radgonske opekarne in njenega zaprtja. Tako med drugim vidimo: samokolnico za prevažanje gline, motiko za odkop gline, modele za oblikovanje gline, samokolnico za prevažanje izdelkov, »remice« (sušilni okvirčki), »kraksle« ipd., torej razstava predstavlja tehnologijo iz samih začetkov delovanja opekarništva, ko je bilo delo v opekarni povsem ročno. V rabi so bili že pred letom 1888, ko so izdelke žgali še v prvi »obokani peči« Nekateri predmeti so bili v rabi tudi skozi kasnejše obdobje v posodobljenih verzijah na primer samokolnica iz leta 1957 z gumijastim kolesom. Do leta 1888 je v radgonski opekarni potekala povsem ročna izdelava opeke, predvsem strešnikov in polnih zidakov. Od leta 1888 do leta 1957 je že zraven tudi strojna izdelava: strešnikov, polnih zidakov, tlakovcev, cevi... Leta 1953 je opekarna močno povečala število izdelkov. Izdelovali so do 24 različnih vrst opeke. Z zagonom nove krožne peči in sušilnic leta 1957 začne podjetje izdelovati nove »tankostenske opečne izdelke in to: zidak Bv/1, Bv/2, Bh/4, ter razne stropne elemente n.p. Monte, Rapid in SAT. Leta 1973 se opekarna specializira in izdelujejo deset vrst izdelkov. Leta 1982 izdelujejo opeko »modul 5,5 kratnik« in polnila. Stranska proizvoda sta porolit opeka in opeka »skodelica«. Zanimiv proizvod, ki ga ponuja opekarna je tudi mleta opeka za nasutje. Najbolj znana je preplastitev teniških igrišč in speedway proge v Gornji Radgoni.
„Za radgonske »ciglenčare« je pomenil konec opekarne dan, ko so porušili opekarniški dimnik. Nekoč 42 metrov visok objekt, ki je kljuboval dvema svetovnima vojnama (med drugo je bil porušen) in služil dvema pečema so porušili z miniranjem. Mogočen simbol viden daleč naokrog se je nemo sesul v skromen kup brezoblične mase opeke, malte in saj. Tistega dne je stari od dela v ciglencah zgarani ciglenčar sedel na pragu svojega skromnega stanovanja in jokal, kakor bi izgubil ljubljeno osebo. V srcih vseh ciglenčarov je zazevala praznina s priokusom grenkobe, ki ni nikoli izginila. Zgodba o radgonski ilovici, pridnih ljudeh in najboljših strešnikih daleč naokoli je bila končana“, je med drugim ugotovil avtor razstave Zoran Jakič.
Težave opekarne je sicer leta 1982 opisala avtorica Fanči Šarf v knjižici: »Etnološka topografija slovenskega ozemlja -20. stoletje občina Gornja Radgona«, ko je napisala: »zaloga surovin pojenjuje; težave imajo tudi s kadri, kajti fizične delavce težko dobijo. Leta 1980 je bilo zaposlenih 100 ljudi (od tega 85 v opekarstvu in 15 v gramozništvu)«. Čeprav se domneva, da sta pomanjkanje surovin in delavcev bila glavna vzroka, pa pravi vzrok za zaprtje opekarne ni bil nikoli javno objavljen. Leta 1987 je se je tam „naselil“ SOZD Integral - Proizvodno in transportno podjetje Avtoradgona, kot pravni naslednik Opekarniškega podjetja Gornja Radgona...
Sama razstava, katero sta, poleg avtorja predstavila mladi Radgončan Denis Baghrizabehi in arhivistka Pokrajinskega arhiva Maribor, kjer hranijo arhivsko gradivo z radgonskega območja, Nina Gostenčnik, predstavlja dejansko enkratne eksponate, domačini in zlasti nekoč zaposleni v radgonski opekarni pa so si še posebej pozorno ogledali fotografsko gradivo, kjer so prepoznali sebe ali svoje prijatelje, sorodnike in znance. „Tukaj je postavljena zgodovina večih desetletjih in na to moramo biti ponosni. Zavest o cigleničarstvu mora ostati v naši vesti in naših srcih. Lepo je, da imamo novo, toda nikakor ne smemo pozabiti na staro“, je med drugim dejal Denis Baghrizabehi, Nina Gostenčnik pa je izrazila zadovoljstvo, da je na razstavi tako kvalitetno prikazana zgodovina opekarništva na radgonskem območju. „Naše ciglence in cigleničarji si to gotovo zaslužijo stalno razstavo“, je bilo splošno mnenje ob otvoritvi razstave, ki si jo dejansko izplača ogledati. Hkrati je direktorica Zavoda za kulturo, promocijo in turizem Gornja Radgona, Norma Bale, javno oznanila, da bo radgonskemu županu Antonu Kampušu, ki se je tudi udeležil njenega odprtja, ter občinskemu svetu predlagala, da bi nekje v Gornji Radgoni, najverjetneje v starem špitalu (muzeju) uredili stalno razstavo na temo opekarništva v mestu ob reki Muri.
Tokratna razstava, katero je uradno odprl direktor podjetja Mettis International, ki ima sedež in proizvodne hale na prostorih nekdanje opekarne, Marjan Cvikl, predstavlja sicer eksponate iz različnih obdobij, od delovanja pod Avstro ogrsko monarhijo, do začetkov razvoja opekarniške tehnologije, izdelkov radgonske opekarne in njenega zaprtja. Tako med drugim vidimo: samokolnico za prevažanje gline, motiko za odkop gline, modele za oblikovanje gline, samokolnico za prevažanje izdelkov, »remice« (sušilni okvirčki), »kraksle« ipd., torej razstava predstavlja tehnologijo iz samih začetkov delovanja opekarništva, ko je bilo delo v opekarni povsem ročno. V rabi so bili že pred letom 1888, ko so izdelke žgali še v prvi »obokani peči« Nekateri predmeti so bili v rabi tudi skozi kasnejše obdobje v posodobljenih verzijah na primer samokolnica iz leta 1957 z gumijastim kolesom. Do leta 1888 je v radgonski opekarni potekala povsem ročna izdelava opeke, predvsem strešnikov in polnih zidakov. Od leta 1888 do leta 1957 je že zraven tudi strojna izdelava: strešnikov, polnih zidakov, tlakovcev, cevi... Leta 1953 je opekarna močno povečala število izdelkov. Izdelovali so do 24 različnih vrst opeke. Z zagonom nove krožne peči in sušilnic leta 1957 začne podjetje izdelovati nove »tankostenske opečne izdelke in to: zidak Bv/1, Bv/2, Bh/4, ter razne stropne elemente n.p. Monte, Rapid in SAT. Leta 1973 se opekarna specializira in izdelujejo deset vrst izdelkov. Leta 1982 izdelujejo opeko »modul 5,5 kratnik« in polnila. Stranska proizvoda sta porolit opeka in opeka »skodelica«. Zanimiv proizvod, ki ga ponuja opekarna je tudi mleta opeka za nasutje. Najbolj znana je preplastitev teniških igrišč in speedway proge v Gornji Radgoni.
„Za radgonske »ciglenčare« je pomenil konec opekarne dan, ko so porušili opekarniški dimnik. Nekoč 42 metrov visok objekt, ki je kljuboval dvema svetovnima vojnama (med drugo je bil porušen) in služil dvema pečema so porušili z miniranjem. Mogočen simbol viden daleč naokrog se je nemo sesul v skromen kup brezoblične mase opeke, malte in saj. Tistega dne je stari od dela v ciglencah zgarani ciglenčar sedel na pragu svojega skromnega stanovanja in jokal, kakor bi izgubil ljubljeno osebo. V srcih vseh ciglenčarov je zazevala praznina s priokusom grenkobe, ki ni nikoli izginila. Zgodba o radgonski ilovici, pridnih ljudeh in najboljših strešnikih daleč naokoli je bila končana“, je med drugim ugotovil avtor razstave Zoran Jakič.
Težave opekarne je sicer leta 1982 opisala avtorica Fanči Šarf v knjižici: »Etnološka topografija slovenskega ozemlja -20. stoletje občina Gornja Radgona«, ko je napisala: »zaloga surovin pojenjuje; težave imajo tudi s kadri, kajti fizične delavce težko dobijo. Leta 1980 je bilo zaposlenih 100 ljudi (od tega 85 v opekarstvu in 15 v gramozništvu)«. Čeprav se domneva, da sta pomanjkanje surovin in delavcev bila glavna vzroka, pa pravi vzrok za zaprtje opekarne ni bil nikoli javno objavljen. Leta 1987 je se je tam „naselil“ SOZD Integral - Proizvodno in transportno podjetje Avtoradgona, kot pravni naslednik Opekarniškega podjetja Gornja Radgona...
Zadnje novice
