„Peče na Slovenskem“ v domu starejših
- 06.10.2017
Starostniki iz radgonskega DSO navdušeni nad slovenskimi pokrivali.
Izmed številnih prireditev in dogodkov, ki se nenehno vrstijo v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, je lepo pozornost stanovalcev omenjenega doma ter tudi drugih obiskovalcev, pritegnila tudi manjša razstava in predvsem ogled dokumentarnega filma z naslovom: Peče na Slovenskem. Po pozdravu direktorja DSO, mag. Marjana Žula, so v 26-minutnem filmu so predstavili kratko zgodovino peče, kakršne so se od poznega srednjega veka nosile na Slovenskem – sprva v vsakdanjem in pražnjem (prazničnem) oblačenju, pozneje v pripadnostnem kostumiranju, kot označujemo oblačenje tako imenovanih narodnih noš. Peča je žensko pokrivalo kvadratne ali pravokotne oblike. Lahko je bila neokrašena, a zaradi dragocenosti so se do danes ohranile predvsem različice, ki so okrašene z vezenino in obrobljene s čipkami. Nosile so jo ženske vseh družbenih plasti od poznega srednjega veka dalje, danes pa predstavljajo bogato dediščino. Med ženskami na Slovenskem je bila več stoletij najbolj razširjeno pokrivalo, precej bolj pogosto kot danes ljudem bolj znana avba. Poznali so jo v vseh pokrajinah – izjemno pogosto je izpričana na Gorenjskem.
Zato so film posneli na razstavi Peče in rute – pokrivala slovenskih žena v Kurnikovi hiši v Tržiču. Tržiški muzej je namreč pripravil v zgornjem delu Kurnikove hiše pregledno razstavo, ki jo je pripravil dr. Bojan Knific, kustos Tržiškega muzeja. Projekt Peča na Slovenskem sodi k obujanju in promociji enega redkih, po muzejskih predlogah narejenih za Slovence zelo značilnih in dragocenih izdelkov, ki pomembno sooblikujejo slovensko narodno zavest. „Na Aljaževini smo posneli izdelovanje peč – šivajo in vezejo jih članice sekcije za oživljanje starih običajev KUD JaReM, kulturnih in drugih društev iz Medvod, pa tudi iz sosednjih društev“, je v pogovoru s prisotnimi v Gornji Radgoni povedal režiser dokumentarnega filma Janez Meglič, ki je dodal, da so Peče na Slovenskem plod dela Tržiškega muzeja v sodelovanju s KUD JaReM in Javnim zavodom Bogenšperk.“. Sicer pa so v Tržiču razstavljene tako stare peče, kot tudi nove peče, ki so del “vezilj” pod okriljem KUD JaReM. Kot zanimivost je dodana peča, katero je nosila babica Bojana Adamiča, Agneza Rožič Nosan, ki je živela v 19. stoletju. Po Megliču so peče „najpomembnejše žensko pokrivalo na Slovenskem“, kajti avbe so prišle iz Nemčije.
Z dokumentarnim filmom, v katerem peče komentira dr. Bojan Knific, in ki prikazuje ohranjene peče ter načine njihovega polaganja in zavezovanja, in z razstavo, na kateri si je ob starih oblačilih mogoče ogledati številne stare peče, avtorji predvsem opozarjajo na bogastvo oblačilne dediščine. Mnoge peče so namreč izjemno dragocene predvsem zaradi bogatega vezenja in pečnih čipk, ob tem je zanimivo videti, na kako različne načine so jih kmetice na glavo polagale in jih zavezovale. „Oblika peč, materiali in način njihovega okraševanja ter polaganje na glavo in zavezovanje so se razvijali v času in prostoru. V 16. in 17. stoletju se je močno uveljavilo polaganje peč na glavo na način, da je na temenu nastal ploščat kvadrat, vogali pa so prosto padali po prsih ali hrbtu. Vsaj v 19. stoletju se je uveljavil način pokrivanja glav z več pokrival hkrati. Pod pečo so nosile čelne trakove in različne oblike avb, hkrati pa ostajale tudi zgolj pri pokrivanju glav s pečami, le načini polaganja, zavezovanja in gubanja so se spreminjali. Pred sredino 19. stoletja se je začela razvijati vezava v pentljo. Ženske so v trikot preganjeno pečo položile na glavo, vogala prekrižale na zatilju in zavezale na temenu. Zavezovanje peče v pentljo, ki je bilo še prav posebej priljubljeno v mestih in primestnih okoljih osrednje Slovenije, se je razvijalo dalje. V sedemdesetih letih 19. stoletja so se uveljavile industrijsko izdelane peče iz tila, z dodanimi industrijskimi, deset in več centimetrov širokimi čipkami, s katerih se je razvila visoka petelinčkova vezava. S tako zavezano pečo so nosilke opozarjale na pomembnost dogodka, za katerega so si pečo dale na glavo. Tako zavezana peča se je uveljavila tudi v pripadnostnem kostumiranju – v »črni noši, s katero so nosilke opozarjale, da gre za slovesno preobleko, s katero poudarjajo pripadnost slovenstvu“, je pojasnil dr. Bojan Knific.
Zato so film posneli na razstavi Peče in rute – pokrivala slovenskih žena v Kurnikovi hiši v Tržiču. Tržiški muzej je namreč pripravil v zgornjem delu Kurnikove hiše pregledno razstavo, ki jo je pripravil dr. Bojan Knific, kustos Tržiškega muzeja. Projekt Peča na Slovenskem sodi k obujanju in promociji enega redkih, po muzejskih predlogah narejenih za Slovence zelo značilnih in dragocenih izdelkov, ki pomembno sooblikujejo slovensko narodno zavest. „Na Aljaževini smo posneli izdelovanje peč – šivajo in vezejo jih članice sekcije za oživljanje starih običajev KUD JaReM, kulturnih in drugih društev iz Medvod, pa tudi iz sosednjih društev“, je v pogovoru s prisotnimi v Gornji Radgoni povedal režiser dokumentarnega filma Janez Meglič, ki je dodal, da so Peče na Slovenskem plod dela Tržiškega muzeja v sodelovanju s KUD JaReM in Javnim zavodom Bogenšperk.“. Sicer pa so v Tržiču razstavljene tako stare peče, kot tudi nove peče, ki so del “vezilj” pod okriljem KUD JaReM. Kot zanimivost je dodana peča, katero je nosila babica Bojana Adamiča, Agneza Rožič Nosan, ki je živela v 19. stoletju. Po Megliču so peče „najpomembnejše žensko pokrivalo na Slovenskem“, kajti avbe so prišle iz Nemčije.
Z dokumentarnim filmom, v katerem peče komentira dr. Bojan Knific, in ki prikazuje ohranjene peče ter načine njihovega polaganja in zavezovanja, in z razstavo, na kateri si je ob starih oblačilih mogoče ogledati številne stare peče, avtorji predvsem opozarjajo na bogastvo oblačilne dediščine. Mnoge peče so namreč izjemno dragocene predvsem zaradi bogatega vezenja in pečnih čipk, ob tem je zanimivo videti, na kako različne načine so jih kmetice na glavo polagale in jih zavezovale. „Oblika peč, materiali in način njihovega okraševanja ter polaganje na glavo in zavezovanje so se razvijali v času in prostoru. V 16. in 17. stoletju se je močno uveljavilo polaganje peč na glavo na način, da je na temenu nastal ploščat kvadrat, vogali pa so prosto padali po prsih ali hrbtu. Vsaj v 19. stoletju se je uveljavil način pokrivanja glav z več pokrival hkrati. Pod pečo so nosile čelne trakove in različne oblike avb, hkrati pa ostajale tudi zgolj pri pokrivanju glav s pečami, le načini polaganja, zavezovanja in gubanja so se spreminjali. Pred sredino 19. stoletja se je začela razvijati vezava v pentljo. Ženske so v trikot preganjeno pečo položile na glavo, vogala prekrižale na zatilju in zavezale na temenu. Zavezovanje peče v pentljo, ki je bilo še prav posebej priljubljeno v mestih in primestnih okoljih osrednje Slovenije, se je razvijalo dalje. V sedemdesetih letih 19. stoletja so se uveljavile industrijsko izdelane peče iz tila, z dodanimi industrijskimi, deset in več centimetrov širokimi čipkami, s katerih se je razvila visoka petelinčkova vezava. S tako zavezano pečo so nosilke opozarjale na pomembnost dogodka, za katerega so si pečo dale na glavo. Tako zavezana peča se je uveljavila tudi v pripadnostnem kostumiranju – v »črni noši, s katero so nosilke opozarjale, da gre za slovesno preobleko, s katero poudarjajo pripadnost slovenstvu“, je pojasnil dr. Bojan Knific.
Zadnje novice
