Ob začetku sezone 2013 v prenovljenem delu negovskega gradu, so med drugim odprli tudi nadvse zanimivo razstavo fotografij, domačega umetnika Dejana Kokola, katero je poimenoval „Prebujanje spečega gradu. Avtor Dejan Kokol se je rodil leta 1982 v Murski Soboti in je po poklicu prof. nemškega jezika in sociologije. Poučuje na OŠ Gornja Radgona, kjer ob svojem strokovnem delu v okviru fotografskega krožka FOTOGROŠ ljubezen do svojega hobija in znanje prenaša na učence. S fotografijo se je avtor resneje začel ukvarjati leta 2008. Od takrat najprej se udeležuje mednarodnih natečajev, na katerih je dosegel uvrstitve na številne razstave, prejel pa je tudi že diplomo. Razstava "Prebujanje spečega gradu" je njegova druga samostojna razstava.
Sama razstava lepih in kakovostnih fotografij ponuja fotografski prevod pisane besede v vizualno sporočilo, kjer se besede spreminjajo v podobe odkrivanja gradu preko elegantne figure, ki išče njegovo skrito lepoto in mu daje nov smisel. Avtor se na razstavi predstavlja s svojo subjektivno zgodbo fotografij, v kateri prevladujejo motivi gradu, v katerega je postavil figuro. Prebujanje se začne s predstavitvijo motivike gradu, predstavljene preko detajlov in umeščenostjo figure v njegov prostor. Nadaljuje se s silovitim razmahom dinamike do poudarjenih detajlov s pomočjo likovnih prvin; predvsem svetlobe in teme ter linije, ki jo predstavlja figura.
Kot pravi Sandra Sep, prof. likovne umetnosti, vse skupaj ustvarja končno obliko fotografij izrazitih ostrin in minimalnih odstopanj figure od ozadja, saj se zdi, kot da tekmujeta v svoji enakosti. „Z izborom razstavljenih fotografij avtor ne razmišlja zgolj o podobi, ki bi se nanašala na zunanji svet ali figuro, ampak je s ciklusom združil oboje ter tako na senzibilen način pričaral figuro v prostor. Fotografije vključujejo statično in dinamično kompozicijo, ki jo figura v gibanju, pozi ali skoku podkrepi. Vsaka fotografija nosi s seboj utrinek "spečega" gradu, ki odraža premišljen izbor njegovih detajlov. Preko njih avtor rahločutno odkriva vse njegove vrednosti in jih pozicionira v sam center ter jih v polni luči podkrepi s pozo figure ali pa detajli nastopajo v izrazitem kontrastu izbranih elementov, pri katerih figura, postavljena v prostor, odigra zgolj kompozicijski dodatek. Razstava je tako usmerjena predvsem v fotografije, kjer fotograf ekstrahira detajle in v njih na fotografiji skupaj s figuro išče nekaj več. Naj bo to simetrija, ujemanje, dopolnjevanje, poudarjanje nasprotij, iskanje teme ali svetlobe. Preko teh elementov želi poudariti nekaj lepega, drugačnega in obiskovalcu nevidnega. Skratka vse, kar avtor vidi, nam želi prikazati na svojevrsten način. Kljub temu pa se zdi, da je avtorju pri fotografiranju ključnega pomena tudi obdelava“, pravi Sepova.
Po njenem je z današnjim razvojem fotografiranje že postalo več ali manj obrt, ki ji obdelava ponuja neomejenost kreativnih možnosti nadgradnje. S pomočjo obdelave avtor išče popoln izrez, poudari kompozicijo, odvzame barvo in doda dramatičnost, ki fotografiji veča ekspresivno vrednost. Se pa čuti, da je optimizacija obdelave tudi v skladu z zgodbo ali s sporočilom same fotografije. Zato mislim, da je razstava zgolj postaja, kjer avtor s postopnimi koraki odkriva velik fotografski svet in prepričana sem, da nas bo z naslednjimi fotografskimi koraki le še bolj bogatil.