Ob letošnji proslavi 13. občinskega praznika občine Gornja Radgona, ki se je odvijala, 1. oktobra, v dvorani Kulturnega doma v Gornji Radgoni, je bila podeljena občinska nagrada dr. Antona Trstenjaka vodji tamburaške skupine Peter Dajnko Črešnjevci Alojzu Wolfu. Nagrado mu je, ob predsedniku občinske komisije za podelitev občinskih priznaj in nagrad Zvonku Gredarju, izročil župan občine Anton Kampuš. Gtovo ni občana, ki bi nagrajencu ne privoščil tega drugega najvišjega priznanja, ki ga vsako leto svojim občanom podeljuje občina Gornja Radgona .
. Alojz Wolf se je rodi 11. junija 1941, v viničarski družini treh otrok. Kakor vsi otroci viničarskih in siromašnih družin, je preživljal težko otroštvo. Ker so se morali starši udinjati gospodarju, je ostalo malo časa, za posvečanje otrokom. Po osnovni šoli se je odločil za kovaški poklic. V vasi si je našel kovaškega mojstra in se po treh letih izučil. Teoretični del pouka je obiskoval obrtni šoli v Gornji Radgoni. Kot pomočnik se je zaposlil v Agroservisu v Murski Soboti, kjer je delal do odhoda v vojsko. Tudi pri vojakih, vojake je služil v Trebinju, je opravljal svoj poklic. Ker je bil kot Slovenec cenjen, je bil celo vodja kovaške delavnice. Ko je odslužil vojsko se je ponovno zaposlil v Agroservisu, kjer je ostal na delu dve leti. Zaradi oddaljenosti, na delo se je vozil s kolesom, pozneje z mopedom, si je našel delo bliže doma na Elradu, kjer je ostal vse do upokojitve 1997. leta. Leta 1965 si je ustvaril družino. Žena Marta, ki mu pri glasbenem ustvarjanju vedno stoji ob strani, mu je rodila sina Tomija in hčerko Ditko. Oba sta si ustvarila družini in ju obdarila s štirimi vnuki, to so: Mario, Alex, Sven in Hana.
Kljub družini in zaposlitvi, je Lojzek, tako smo ga klicali, našel čas za glasbeno ustvarjanje. Za tamburaško igranje je dobil navdih v obrtni šoli, kjer je bil ustanovljen tamburaški ansambel. Kot talentiran glasbenik, je ustvaril več glasbenih ansamblov. V njegovem ansamblu je pel tudi znani pevec Darko Kegl. Ob razpadu ansambla, se je popolnoma posvetil delu z tamburaši. Kot nam je dejal, mu je to, kljub naporom, bilo največje zadovoljstvo. Pri tem ni pozabil omeniti, truda vseh, ki so v tem času nastopali, in še nastopajo, v ansamblu. Tako, da je nagrada, ki jo je prejel, zasluga vseh, ki ga pri igranju podpirajo.
In kaj je o prejemu nagrade zapisal v svoj dnevnik: »Ne vem kako naj opišem ta dogodek, ki je moje življenje obdaril z nikdar, niti v sanjah, zamišljeno radostjo. To je res največje priznanje, ki si ga človek lahko prisluži z neutrudnim, požrtvovalnim delom. A ne sam, ob sebi moraš imeti skupino ljudi z istimi ljubiteljskimi željami do glasbe, ki so pripravljeni žrtvovati ogromno prostega časa. Za prejeto nagrado ima zaslugo tudi moj prijatelj Milan Cvetkovič, ki me je že v otroških letih navdušil za glasbo. Največjo hvalo pa izrekam mojemu botru Ludviku Volfu, ki me je pred več kot 40-ti leti vključil v črešnjevsko tamburaško skupino, ter me postavil za vodjo. Naše delo je amatersko, druži nas spomin na naše predhodnike, ki so začeli leta 1910 v naši vasi z tamburico razveseljevati sebe in svoje poslušalce. S ponosom povem, da še zmeraj izvajamo nekaj skladb, ki smo jih podedovali od njih. Čutimo se dolžne, da nadaljujemo njihovo takrat začeto kulturno delo in ga nekoč predamo našim zanamcem v čim bolj uspešnem stanju.«
Želja našega sogovornika je, to izrazil tudi v nagovoru ob prejemu nagrade, da bi s tamburaši leta 2010 praznoval 100 letnico črešnjevskih tamburašev. To mu tudi iz srca želimo, obenem mu v imenu uredništva Prepiha čestitamo kot prejemniku občinskega priznanja in nagrade dr. Antona Trstenjaka.