Zaključena 49. izdaja Linhartovega srečanja; Šentjakobskemu gledališču iz Ljubljane kar dva matička S slavnostno podelitvijo matičkov se je končalo 49. Linhartovo srečanje – Festival gledaliških skupin Slovenije, ki je med 7. in 9. oktobrom 2010 potekalo v Postojni v organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in občine Postojna. Mednarodna strokovna žirija v sestavi Zvone Šedlbauer (režiser), Petra Tanko (dramaturginja) ter Anne Gilmour (sekretarka svetovne zveze ljubiteljskih gledališč) so podelili 4 matičke, in sicer: za najboljšo predstavo v celoti, za najboljši skupinski uprizoritveni dosežek, za najboljšo moško vlogo, za najboljšo žensko vlogo. Matička za najboljšo predstavo v celoti je prejelo Šentjakobsko gledališče Ljubljana v režiji Jaše Jamnika za predstavo Družinska zadeva.
Uprizoritev je razgrnjena pred gledalce kot rahločutna, vendar sproščena freska tako imenovane »navadne« družine – družine našega vsakdana. Samo igralci vedo, kako zahtevna je pravzaprav preprostost likov, ki so se v uprizoritvi Šentjakobskega gledališča med seboj spopadali, ljubili, prezirali, si lagali in prisegali. Zahtevnost preprostosti, navidezni paradoks gledališča, je bil osnovni izziv, s katerim se je režiser Jaša Jamnik ukvarjal in v skupini talentiranih igralcev našel konstruktiven umetniški odgovor. Družinska zadeva posega v svet urbane družbe, ki na malega človeka pritiska nenavadno močno in od posameznika zahteva odrekanje intimnim željam, idealom, osebni sreči ter lastnemu razmišljanju. Značaji te drame so vpeti med vozne rede podzemne železnice, mestne avtobusne linije, utrip četrti, v katerih imajo svoj lokal, ki jim nudi preživetje in s katerim se v čustvenem in materialnem smislu prebija skozi življenje. Igralski deleži vseh nastopajočih so izjemni, tenkočutno izvedeni, osmišljajo razmerja med njimi in nudijo roko identifikacije gledalcem, od katerih se marsikdo zave, da živi prav takšno odtujeno življenje.
Matička za najboljši skupinski uprizoritveni dosežek je dobila predstava Životok – Študentsko lutkovno artistična skupina Artizani, Hiša otrok in umetnosti Ljubljana; Z izvirnim pristopom sega po krivici mnogokrat prezrtem izraznem instrumentariju pantomime. Z naselitvijo uprizoritvenih sredstev te gledališke zvrsti, si skupina zagotovi varen in hkrati na moč izzivalen položaj opazovalke. Gre torej za skupino, ki s kolektivnim dosežkom in izjemno disciplino dosega točko izraza, ki z navidezno naivnostjo komentira svet, ki je mnogokrat poln zmot in včasih moralnih spodrsljajev ter vse prej kot igriv in dobrohoten. Čustvena zavzetost slehernega člana skupine nas kot gledalca fascinira, popelje nas skozi zgodbo življenja in njegovega kontinuuma. Nikoli dokončana zgodba se torej pred nami pomenljivo ponavlja in nam daje upanje, da na svoje odločitve vendarle lahko vplivamo in v filozofskem smislu vzamemo življenja v svoje roke – če ne drugače tako, da se ukvarjamo z gledališčem.
Matička za najboljšo moško vlogo je prejel Luka Gluvić , za vlogo Jeffreya v predstavi »Jeffrey Bernard je bolan« v izvedbi Gledališča GGNeNi KD Teater Grosuplje. Prijetno presenečenje in hkrati potrdilo o estetski formiranosti igralca se je zgodilo v uprizoritvi Jeffrey … Igralec Luka Gluvić je kompleksen lik ciničnega londonskega medijskega intelektualca podal s tako redko kredibilnostjo, da bi mu jo zavidal marsikateri poklicni igralec slovenskega prostora. Vse dimenzije tega lika, njegovo globoko zavoženost, alkoholično razkrojenost, moralno dvomljivost in nesporen cinizem, je izrazil s simpatičnimi sredstvi, ki zagotovo ne vzbujajo odpora, temveč iskreno pomilovanje, saj gre za psihološki in moralni profil osebe, ki je fascinirala svoj družabni krog in hkrati spodbujala s čustvom, ki ga angleži radi izrazijo s terminom »poor bastard«. Luka Gluvić je prijetno presenetil s smislom za agogično delovanje znotraj forme lika, ki ga je živel na odru. Gre torej za zrelo igralsko dejanje, ki ga žirija šteje med najvišje dosežke letošnjega festivala.
Matička za najboljšo žensko vlogo je prejela Meta Černe za vlogo Yolande v predstavi Družinska zadeva v izvedbi Šentjakobskega gledališča Ljubljana. Ko si režiser zada cilj, da igralka po njegovih napotkih izoblikuje lik omejene osebe, se ponavadi postopek izvedbe izrodi. Igralka se upre in režiser se umakne. V primeru igralskega prispevka Mete Černe je šlo očitno za uspešen postopek, saj se je lotila pričujoče vloge z izjemnim veseljem, žensko avtokritičnostjo, avtohumorjem in jo izoblikovala v pravi posladek znotraj tudi sicer izjemne ekipe. Njena Jojo subtilno niha med dobroto in subordinacijo na eni strani in predmestno ostrino, naveličanostjo nad življenjem s človekom, ki je ne mara na drugi strani. Iz usodnega kroga izrazov: »pakaža«, »pofl«,«žlota«, polljudje, »forštat«, »demi mond« in tako naprej igralka Meta Černe ohranja dostojanstveno skrb za ubogo paro, ki jo kot igralka ustvari. Sposobnost transformacije v navidezno manjvredno družbeno bitje je opravila z zadržano igralsko eleganco in svojsko briljanco izraza.
Na zaključni prireditvi so podelili tudi Linhartovo listino in Linhartovo plaketo za življenjsko delo, in sicer Srečku Centrihu, članu KD »Ivan Kaučič« iz Ljutomera ter Francu Margonu, članu Delavskega kulturnega društva »Svoboda« iz Senovega. Festival je uspel v vseh pogledih. V treh dneh so si gledalci lahko ogledali 10 v vseh pogledih kvalitetnih predstav iz Slovenije in tujine. Predvsem veseli dejstvo, da je bila dvorana polna na prav vseh predstavah, občinstvo pa ni bilo le iz Postojne in okolice, temveč so se festivala udeležile gledališke skupine iz vse Slovenije, tudi zgolj kot gledalci, kar je Festival Linhartovo srečanje resnično spremenilo v pravi praznik ljubiteljskega gledališča.