V Gornji Radgoni spominsko obeležje že osmem velikanu Po Antonu Trstenjaku, Petru Dajnku, Antonu Kremplu, Manku Golarju, Jožetu Veršiču, Francu Simoniču in Janku Šlebinger je v radgonski aleji velikih (Maistrov trg) svoje mesto našel še en spoštovanja vreden prednik, svetovno znani filozof in fililog Franc Veber. Odkritje doprsnega kipa še enemu radgonskemu velikanu, ki so ga ob nagovorih opravili, sin France Veberja, Tomaž, ter radgonska župan in podžupan, Anton Kampuš in Dušan Zagorc, je bilo posvečeno 120 – letnici njegovega rojstva, in 15. radgonskem občinskem prazniku. France Veber (1890 – 1975), rojen na spodnjem grisi v Gornji Radgoni (danes Kerenčičeva ulica op.p.) se je v svojem življenju ukvarjal z različnimi panogami filozofije. Njegove teorije povezujejo z različnimi znanimi filozofi kot so Franz Brentano, Alexius von Meinong idr., tudi sam pa je bil bolj znan v tujini kot doma. Leta 1970 mu je graška univerza podelila zlati doktorat.
Dr. Veber je po maturi leta 1910 stopil v mariborsko bogoslovje, ki pa ga je po treh semestrih zapustil in v svoji vnemi za filozofijo šel v Gradec k takrat slavnemu profesorju Alksisu Meinongu, pri katerem je leta 1917 promoviral za doktorja filozofije. Meinong je videl v mladem Vebru svojega dotlej najbolj bistrega učenca in je skrbel, da bi mu po doktoratu dobil primerno službo na Univerzitetni biblioteki, če že ne takoj profesure na Filozofski fakulteti. Vendar pa je Veber po razpadu cesarske Avstrije po letu 1918 postal prvi profesor filozofije na novoustanovljeni ljubljanski Univerzi. Ni odveč, če v tej zvezi povem, kako je sploh tako mlad doktor prišel takoj za profesorja na Univerzo. Ljubljanska univerzitetna komisija je hotela za filozofijo posebej rehabilitirati dr. Mihaela Rostoharja, ki je bil že prej privatni docent za psihologijo na praški univerzi. V ta namen je poslala Rostoharjev dosje v Gradec k Meinongu, ki naj bi dal odločilno habilitacijsko mnenje zanj. Toda tu se je obrnilo: Kopijo Meinongovega odgovora imam še pri sebi, pravi dr. Trstenjak. Nekako takole je odgovoril: Rostohar je bil nekaj semestrov moj slušatelj, vendar nikoli nisem mislil, da bi lahko bil kdaj univerzitetni profesor, gimnazijski da. Pač pa imam jaz tukaj v Gradcu mnogo mlajšega filozofa Slovenca. Tega bi vam priporočal, ker bo še delal veliko čast vaši mladi univerzi, če ga imenujete za profesorja. To je še komaj dobro leto promoviran doktor filozofije Franc Veber iz Gornje Radgone. Tako je bil Veber mimo vednosti in namena ljubljanske univerzitetne komisije na mestu habilitiran za univerzitetnega docenta. „Gornja Radgona bi lahko bila ponosna, da ima ulico, poimenovano po Vebru, saj gre za enega največjih humanistov prejšnjega stoletja“, je ob neki priložnosti dejal dr. Anton Trstenjak.
Danes je Veber kot filozof in slovenski narodnjak vsestransko rehabilitiran, žal šele po smrti. K njegovemu mednarodnemu ugledu pa so veliko pripomogli trije mednarodni simpoziji o Vebrovi filozofiji, prva dva hkrati v Gornji Radgoni in Radkersburgu, tretji pa v Mariboru. Zanimivo je, da je na teh simpozijih sodeloval tudi Finec, prof. Sajama, ki se je zgolj iz navdušenja za Vebrovo filozofijo naučil slovenščine, da bere Vebrova dela v slovenskem izvirniku. „Še nekaj moram povedati“, pravi Trstenjak: Veber je bil odličen predavatelj. Ko je začel na ljubljanski univerzi predavati, je vsa mladina drla k njegovim predavanjem. Spominjam se, kako mi je, kako mi je dr. Bratko Kreft, Jurjevčan, navdušeno govoril o Vebrovih predavanjih. »Boš videl, ko boš prišel, to je filozofija. Dvorana, kjer je predaval, je bila vedno natlačeno polna. Veber svojih predavanj ni nikoli pisal. Govoril pa je vedno tako dosledno logično v vseh izpeljavah in odtenkih, da je vedno vzbujal neomajno občudovanje. Bil je res hiter mislec, ki ga je odlikovala logika, hkrati pa je bil odličen predavatelj. Bil pa je tudi odličen družabnik, ki je s svojim prleškim temperamentom in humorjem družbo odlično zabaval.
K Trstenjakovim spominom na rojaka dr. Franceta Vebra sodi tudi njegovo osebno življenje. Poročil se je z Emilijo Innfeld iz Voralrberga, natančneje iz Feldkirchna. Ni pa vedel, ker je bil pod vojaško suknjo, da bi moral imeti za to posebno dovoljenje. Zato je dobil kazen – 14 dni ječe. Rad se je pošalil: moje poročno potovanje je bilo 14 dni ječe. Njegova žena je bila spoštovanja vredna gospa, dobra, ljubezniva, milega značaja. Kljub temu da ni znala slovensko, se je poskušala prilagoditi slovenskemu življu. Žena mu je umrla leta 1943. Živeli so v Ljubljani. Imela sta pet otrok: Faniko, Marto, Dušana, Polonco in Tomaža.
Univerzitetni krogi so izrabljali Vebrovo filozofsko naivnost in mu nalagali v času vojne funkcije, ki jih je okupator zahteval od njih. Oni so postali narodni heroji, Veber pa je bil po koncu vojne prisiljen zapustiti univerzo. Bil je zaveden Slovenec, kar je napisal tudi v svoji odstopni izjavi. Sem Slovenec in ostajam s svojim slovenskim narodom v dobrem in slabem. Tudi njegovi otroci so bili vzgojeni v slovenskem duhu. Vsake počitnice je preživljal v Gornji Radgoni v svoji rojstni hiši na sp. Grisu. Vebrov oče je bil krojač. Znan je bil po tem, da je s svojo kobilico prevažal pošto s pošte na železnico in nazaj. Bil je duhovit original in nedvomno je sin France podedoval njegove talente. Vebrova mati je bila doma od Male Nedelje. Bila je žlahtna in plemenita oseba. Oče pa je bil doma iz okolice Kranja. V Radgoni je služil vojaški rok in se tu poročil.
Na slovesnosti, kjer so, pod vodstvom Vere Granfol, za kulturni utrinek poskrbeli učitelji OŠ G. Radgona: Nataša Zemljič, Valentin Kovič, Edita Vodan Šoštarič, Janja Šinko, Ingrid Müller, je več o Vebrovem delu in življenju, povedal njegov sin Tomaž Veber, ki je kot rečeno sodeloval pri odkritju doprsnega kipa, katerega avtor je akademski kipar Jakov Brdar. Danes 83 – letni sin Tomaž je med drugim citiral akademika Trstenjaka, ki je med drugim zapisal, da je oče Veber bil odličen predavatelj, katerega predavanjem so študenti izredno radi prisluhnili in je bila dvorana, v kateri je predaval, vedno natlačeno polna Predavanj Veber ni pisal, s svojimi logičnimi izpeljavami misli je vzbujal veliko občudovanje pri slušateljih. Napisal je 14 knjig, po drugi svetovni vojni pa je bil prisilno upokojen ter izključen z univerze in iz Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Rehabilitiran je bil šele po smrti, ko so pripravili nekaj simpozijev o njegovem delu. Da pa je o Francetu Vebru zelo težko govoriti, je na slovesnosti poudaril zgodovinar Tomaž Veber, eden od petih otrok Franceta Vebra. Po njegovem ga je razumel in znal interpretirati, samo dr. Trstenjak. Napačnih interpretacij Vebrove filozofije ni bilo malo. Preko Meinonga je povzel predmetno teorijo, ki je veja fenomenologije, in jo razvijal dalje v duhovno smer ter od predmeta, materije, prešel na duhovno plat.
„Meni je bila najbolj všeč njegova estetika, ki je bila sicer formalna, ampak sistematična. Tudi daljnoviden je bil. Iskal je izhod iz krizne situacije, ki je vladala po prvi svetovni vojni, in se spraševal, kje je prihodnost človekovega obstoja. V tem iskanju je preanaliziral oba prevladujoča družbena sistema - na eni strani komunizem oziroma obliko skrajnega kolektivizma in na drugi strani skrajni kapitalizem kot obliko skrajnega individualizma - in iskal srednjo pot, ki jo je našel in nakazoval v zadružnem gibanju oziroma korporativizmu, kar je bilo takrat lastno slovanskim narodom. Že leta 1927 je v svojih delih zelo kritično nakazal nadaljnji razvoj v potrošniško družbo in skrajni individualizem kot obliko vladanja“, je dejal Tomaž Veber. Dodal je, da so njegovemu očetu, v avstrijskih krogih radi očitali, da je bil preveč zavedni Slovenec. Tudi ko je bil izključen z univerze in iz akademije znanosti in so mu ponujali mesto na univerzi v Gradcu in drugod, je izrekel svoj znameniti stavek: V znamenju neke osvete ne morem zapustiti moje domovine, v kateri sem doživel z mladino toliko lepega.