Avtorice stalne razstave v Špitalu (mesti muzej) v Gornji Radgoni, tri dame iz Pomurskega muzeja v Murski Soboti: Metka Fujs, direktorica in muzejska svetovalka, Jelka Pšajd, višja kustodinja, in Irena Šavel, muzejska svetnica, so dobitnice Valvasorjeve nagrade za enkratne dosežke, za idejno zasnovo in postavitev nove stalne razstave „Radgonski mostovi“ v Špitalu. Omenjeno stalno razstavo so uradno odprli na predvečer lanskega dneva državnosti, torej pred slabim letom dni. In omenjeni dan bo še posebej ostal zapisan v zgodovino prebivalcev Gornje Radgone in okolice, ter tudi širšega območja Pomurja in Slovenskih Goric. S posebno slovesnostjo so namreč na v Gornji Radgoni odprli tudi prenovljeni kulturnozgodovinski spomenik Špital, torej zgradbo, ki sedaj v pravem pomenu besede služi muzejskim zbirkam in razstavam. Že ob uradnem odprtju Špitala, ko so odprli omenjeno stalno razstavo „Radgonski mostovi“, ki so jo postavile Metka, Jelka in Irena iz Pomurskega muzeja Murska Sobota, je vodenje po razstavi prevzela višja kustosinja Jelka Pšajd.

Mesto in občina Gornja Radgona z izjemo radgonskega in zlasti negovskega gradu do zdaj ni bila ravno muzejska destinacija, s prenovo in ureditvijo t.i. Špitala, meščanske stavbe s konca 17. stoletja, ter postavitvijo razstave Radgonski mostovi pa se je tudi mestece na reki Muri in avstrijski meji vpisalo na slovenski muzejski zemljevid. Valvasorjeva nagrada za enkratne dosežke, ki so jo prejele avtorice stalne razstave Radgonski mostovi samo potrjuje, da gre za kakovosten projekt Pomurskega muzeja Murska Sobota. Razstava je zasnovana iz predmetov in dokumentov, ki so jih zbrali lokalni zbiralci na širšem območju Gornje Radgone, dodano je še arheološko gradivo, ki so ga zbrali z izkopavanji na tako imenovanem grajskem hribu. Razstava obsega etnološke, zgodovinske, arheološke in umetniške predmete iz zahodnega dela Pomurja, ki se na različne načine navezujejo na poselitev tega območja od prazgodovine do danes. Razdeljena je na več sklopov; med drugim so predstavljeni najstarejši urbani del mesta, geološke in naravne danosti, srednjeveško mesto in meščani, pa ljudska verovanja, čarovniški procesi in oris gospodarskega razvoja. V Špital je umeščena tudi stalna likovna zbirka.

Naslov Radgonski mostovi so izbrali, ker je zgodba o Gornji Radgoni vedno povezana s takšnimi in drugačnimi mostovi. Povsem stvarnimi, kot je most čez Muro, ki povezuje dve mesti in dve državi, pa zgodovinskimi, od prazgodovinskih, antičnih in halštatskih grobišč, prek srednjega veka, do današnjega časa, mostovi med religijo in ljudskimi verovanji, med mestnimi in primestnimi prebivalci in ne nazadnje kot most med slovensko ter germansko etnično in jezikovno entiteto. Ostrešje Špitala, ki se je izkazalo kot izjemen razstavni prostor, predvsem za prikaz eksponatov, ki niso vključeni v stalno zbirko, omogoča tudi vpogled v stavbno zgodovino objekta. Še pred desetletjem je bila stavba v zelo slabem stanju, dotrajana je bila strešna konstrukcija, povsem derutno je bilo tudi stavbno pohištvo, zato so se lotili dela sistematično. Porušili so sekundarno, v 19. stoletju zgrajeno arkadno stopnišče in vrnili objektu prvotno podobo z renesančnimi in baročnimi arhitekturnimi elementi. Špital sicer ne bo namenjen samo stalni, temveč tudi občasnim razstavam, s čimer je Gornja Radgona dobila pomemben muzejski in galerijski prostor. V objektu se izvajajo tudi drugi kulturni dogodki, v zadnjem času pa tudi poroke.

RADGONSKI MUZEJ – ŠPITAL

Špital je bil zazidan v letu 1363. Prvi podatki o obstoju špitala v Radgoni so iz leta 1438, vendar so ga v predmestje, k cerkvi sv. Petra, preselili leta 1614. Dohodki so pritekali iz "špitalskega" posestva, ki pa je bilo leta 1768 po naročilu vlade prodano. Zgradba iz 2. polovice 14. stoletja je po arhitekturni zgradbi edinstvena v Sloveniji. Poznogotsko stebrasto znamenje iz leta 1525 dobro ponazarja gotsko renesančno obdobje. Domneva se, da je na mestu Gornje Radgone stalo manjše rimsko naselje. Najdene so kamnite sekire in sledovi neolitske naselbine. Špital pokriva strma dvokapnica s čopoma. V pritličju in nadstropju je poleg ostalih prostorov po ena velika dvorana, ki je obokana, s štirimi toskanskimi stebrički, ki nosijo osrednji obok dvorane. Pritlična dvorana se proti jugu odpira v apsido, ki je služila kot kapela, izstopa iz pravokotnega tlorisa stavbe. Na oboku apside so še ohranjeni fragmenti fresk, ki pa so bile okoli leta 1990 prekrite z apnenim beležem. Vsi prostori pritličja so obokani, v nadstropju je na stropu prostora nasproti dvorane kvaliteten baročni štukaturni okvir. Stavba je bila prvotno pozidana kot zavetišče za bolne in je šele v 20. stoletju spremenila prvotno namembnost, nato pa je bila leta 1614 dozidana, v današnji pojavnosti pa je iz zadnje velike predelave leta 1764.

Špital predstavlja redek primer meščanske arhitekture tega tipa v Slovenji. Edinstvena je tudi njena konstrukcija podstrešja, ki je glede na obliko in tudi načina vezave konstrukcijskih tramov (leseni klini, brez žebljev), edinstvena v Sloveniji in širše. Že pred leti (1997) je Pomurski muzej izdelal koncept oziroma idejni osnutek za postavitev stalne razstave muzeja v Gornji Radgoni, pri čemer je začel zaradi slabega stanja muzealij sistematično skrbeti zanje že leta 1990. Popisali in dokumentirali so vse etnološke muzealije, uredili kartoteko in fototeko. Ostali del gradiva iz izkopavanj na grajskem hribu še vedno hrani Zavod za varstvo kulturne dediščine Maribor. Skozi razmišljanja in snovanja nove stalne razstave, avtorje v Pomurskem muzeju Murska Sobota, ki skrbijo za stalno muzejsko zbirko v Gornji Radgoni, spremlja misel o mejah. Mejah, ki so naravne, politične, narodne, nazorske ali le fiktivne in so vsakdanjik tega, v bistvu razdeljenega mesta, ki si z veliko napora išče lastne identitete. Zgodba o Radgoni je bila zato vedno tudi zgodba o mostu. Ne samo mostu preko reke, ki je povezoval mesto Radkersburg z njegovim predmestjem na Grisu in grajskim hribom ter sedežem območja Gornja Radgona. Ne samo o mostovih, ki danes povezujeta dve mesti in dve državi. Radgonski mostovi so mostovi do najstarejše preteklosti tega prostora, ki se izpričuje v prazgodovinskih, bronastodobnih in zgodnje srednjeveških ostalinah na grajskem hribu ali halštatskih in antičnih grobiščih v njegovem zaledju. To so mostovi skozi rodbinsko in politično zgodovino, mostovi med mestnim in primestnim prebivalstvom, mostovi do bogatega vinorodnega zaledja, življenja viničarjev in častitljive tradicije pridelovanja vin in šampanjca. So mostovi, ki nas vodijo skozi gospodarske zlome in razcvete. Radgonski mostovi so mostovi do duhovne in cerkvene zgodovine, ki se izpričuje na tem prostoru že v 9. stoletju ali v kulturnem stiku dveh narodov. Narodov, ki sta znala z vojnami rušiti vse mostove, a jih tudi graditi in vzdrževati. Mostovi med sedanjostjo in preteklostjo, med kulturami in socialnimi sloji se v muzeju izpričujejo kot mostovi med muzami in mojstri. Naloga projekta je bila uvrstitev muzealij in ostalega gradiva v zbirke in kategorizacijo, ki zajema naslednje zbirke: Stalna likovna zbirka, Zgodba radgonskega Špitala; Radgonski mostovi – zgodovina Gornje Radgone in okolice in predstavitev pridobljenih gradiv in posredovanje javnosti informacije o kulturni dediščini s pomočjo pedagoških in andragoških programov ter v obliki dela z obiskovalci. Javnosti se bodo predstavljali tudi pridobljeni predmeti, ki so razporejeni v depo odprtega tipa na edinstvenem podstrešju. Stalna likovna razstava: razstava slik (portretov in vedut) ter plastik iz stalne radgonske zbirke, ki sodijo v 18. in 19. stol. in so odraz zbirateljskega okusa tedanjih radgonskih meščanov in plemstva, ki je upravljalo z zemljiškim gospostvom in živelo v gornjeradgonskem gradu. Prostor stalne likovne zbirke ima večnamensko funkcijo in služi kulturnim ter izobraževalnim namenom.

Predstavitev stavbnega in zgodovinskega razvoja najstarejše profane stavbe v mestu, z gradbeni fazami in namembnostjo skozi zgodovinska obdobja. Radgonski mostovi: Kompleksna muzejska predstavitve razvoja mesta na desnem bregu reke Mure z grajskim hribom in okolico (arheološka, zgodovinska in etnološka podoba kraja). Ta del razstave pripoveduje del celovite zgodbe o enem mestu, ki ga deli reka in povezuje most, zgodbe, katere del že pripoveduje muzej v Radkersburgu. Razstava se omeji predvsem na grajski hrib, kot izjemno arheološko nahajališče in njegovo neposredno okolico, starodavni Gornji in Spodnji Gris ter današnjo Gornjo Radgono, na reko, na meje, ki so delile in na mostove, ki so povezovali. Zgodba o Radgoni je namreč predvsem zgodba o mostu ter njegovem funkcionalnem in simbolnem pomenu. In tukajšnji domačini so upravičeno ponosni na preteklost Radgone in okolice.

Špital je sicer ime za bolnišnico oziroma sirotišnico. Ustanavljanje špitalov v začetku srednjega veka se pripisuje cerkvenim fevdalcem in samostanom. Nastajali so ob mestnih vratih ali celo zunaj mestnega obzidja. Zavetje so tu našli tujci, reveži, bolni, siromašni ter starci in invalidi. Žal pa invalidom ni omogočen ogled razstav v Špitalu, a kot obljubljajo odgovorni, bodo storili vse, da bi se ta pomanjkljivost odpravila, čeprav je jasno, da bo to težko, kajti gre za staro stavbo, kjer je težko umeščati kaj novega...