Vsestranska umetnica Milena M. Reščič iz Gornje Radgone je v Pokrajinski in študijski knjižnici (PiŠK) v Murski Soboti, odprla nadvse zanimivo razstavo nekaterih svojih del, ki jo je poimenovala Vendar drevo ima še stotero vej. Tudi tokrat je priljubljena Reščičeva svoja slikarska in kiparska dela združila s poezijo moža Dominka Reščiča. Omenjena, nadvse zanimiva razstava, ki je na ogled prav pri vhodu v največjo pomursko knjižnico, bi morala biti že lani, a je iz znanih razlogov bila preložena na sedanji ugodnejši čas. Letos je obseg razstave manjši za nekaj del, a kljub temu se vse skupaj izplača ogledati. „Tokratna dela so zaokrožena celota. Zemlja in človek kot časovno omejen del njenega prostora. Potopljene, izgubljene kulture; preračunljivost v vsej svoji zaviti enostavnosti; vabljivost in nevarnost vzpenjanja k nedosegljivemu; iskanje neprostora in smiselnost tega; vedno je nekaj ali nekdo, ki vleče in usmerja vse, če dopustimo; v življenju ostanejo za nami odlupljene resnice, dobre in zle; v minevanju ostanemo velikokrat samotni in prazni; vsak si ustvarja svoje prostore podob; stalnici našega časa so vojne vihre, postavljanje spomenikov in nenehno vrenje nasprotij; zemeljska semena in darovi so dodeljeni le nekaterim“, o razstavi razmišlja avtorica, ki mimogrede izvira iz umetniške družine na Meleh pri Gornji Radgoni.

    Razstavljena dela, ki so na ogled do 19.6.2021, so sicer njen način predstavljanja osebnega odnosa do sveta zunaj. Kljub izsušenosti časa v katerem živimo je toliko lepote v preprostih stvareh, ki niso izmaličene do neprepoznavnosti in nedojemljivosti. „Človek naj bo prijazna in lepa podoba, ki nam pripoveduje o vsem. Sem pripravljena sprejeti ta del življenja in ga poustvarjati, ta del, ki nas bogati in spreminja v dobrem pomenu. Moja slikarsko dela niso omejena s štiristranskimi okvirji. Vsako ima možnost navidezne širitve navpično ali vodoravno v širši prostor. Posebej mi je blizu moževa poezija, mnogokrat uporabim za ubesedenje svojih kipov in slik dele njegovih pesmi. Rada imam lepo besedo, ki vedno spremlja moja dela“, dodaja Milena M. Reščič, katere dela je ocenila umetnostna zgodovinarka Petra Čeh: „Slikarska dela Milene Marije Reščič so metafizična abstrakcija, zgodbo katerih pripovedujejo barve. Navdih za vsebino del avtorica najde v naravi in poeziji, ki posamezniku vedno nudita nekaj več, kar je onkraj vseh fizičnih zaznav in čutenj. Gre za poglobljen razmislek o našem bivanju tukaj in zdaj, o nas, ki dirjamo k prihodnosti, čeprav smo v nenehnem primežu preteklosti.“

    Vsebina abstraktne slike nastaja v procesu razmišljanja in je zato ne moremo misliti enako kot figuralno delo. Vsebina je namreč gledalcu posredovana kot asociacija, kot pobuda, ob kateri vznikne gledalčevo lastno razmišljanje ali kontemplacija. „Tehnika enkavstike, ki se dandanes v slikarstvu pojavlja razmeroma redko, je močan glasnik slikarske poezije; in zdi se, kot da sta ustvarjeni ena za drugo. Enkavstika je tudi poklon naravnim danostim, ki so jih v preteklosti znali praktično uporabljati, danes pa se tovrstno znanje žal vse preveč pospešeno pozablja. Slike, v katere so vključene tudi človeške figure v načinu asemblaža, posegajo v prostor in z njim ustvarjajo dialog. Vsa dela Milene Marije Reščič govorijo o naših osebnih odnosih, ki jih gojimo do narave, zemlje, preteklosti...

    Eno izmed odličij Milene Marije Reščič je prav gotovo ravnovesje, ki ga najde med barvnimi kontrasti ter kompozicijsko celoto posameznega likovnega dela, pri kiparstvu pa ravnovesje med posameznimi materiali in figuralnimi elementi. Kiparska dela pa so v nasprotju s slikarskimi abstrakcijami praviloma vedno figuralna. Prepoznavamo človeške silhuete, obrazi pa dobivajo individualizirane poteze – kot da bi avtorica pri njihovem ustvarjanju razmišljala o točno določeni osebi. Bogata paleta barv, ki smo je vajeni pri njenih slikarskih delih, se spoštljivo umakne v prid naravnim odtenkom lesa, njegovim letnicam, celo nepravilnostim ter poškodbam, ki jih kiparka uredi in iz njih ustvari zgodbo. Tudi tukaj črpa iz bogate tradicije, osebne preteklosti, poezije in širokih premišljanj kar vgnete v kiparsko podobo...“ dodaja Čehova.

    Navdih za vsebino svojih dela Milena M. Reščič najde onkraj vseh fizičnih zaznav in čutenj. Gre za poglobljen razmislek o našem bivanju tukaj in zdaj, o nas, ki dirjamo k prihodnosti, čeprav smo v nenehnem primežu preteklosti. Oglaša se nejasen občutek preteklosti. Daleč pred našim časom so se predniki globoko poklanjali Zemlji, jo negovali s pravljicami, ki so vzgajale vedno nove in nove generacije za odgovoren odnos do nje. Pravljice morda zvenijo magično, a so nenehno črpale iz življenja samega, v njih je najti marsikatero danes že pozabljeno modrost. Učijo nas o ambivalentnosti človeškega hotenja, o njegovi neusahljivi nežnosti in dobroti, in hkrati o njegovi preračunljivosti in grabežljivosti (Klovni so odveč), zaradi česar so darovi dodeljeni le nekaterim. Včasih se nam zdi, da so dnevi pravljic pozabljeni, da smo jih pustili nekje na poti ob hitri cesti do obljubljene prihodnosti. V tem hitenju smo zavrgli magično, se vzvišeno zavihteli vse do roba neba, postavili spomenike, obenem pa za seboj pustili puščavo. V njej smo postali odtujeni od narave, samih sebe, družine, korenin (Slepo oko) ...