Že nekaj časa je znano, da je na predlog slovenske Nacionalne komisije za UNESCO, ki je posvetovalno telo vlade RS, bila 500. obletnica rojstva enega največjih sinov Slovenije, Primoža Trubarja, uvrščena na UNESCO-v seznam obletnic za obdobje 2008 do 2009, kar za Slovenijo pomeni veliko čast in priložnost za promocijo države in dogodkov, ki jih bomo posvetili tej obletnici. Prav tako bo 500. obletnica rojstva Primoža Trubarja, protestantskega reformatorja, ustanovitelja in prvega superintendenta evangeličanske cerkve na Slovenskem, začetnika in utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika počaščena na dostojen način. Tudi z razglasitvijo leta 2008 za Trubarjevo leto. V odgovoru Vlada na pisno vprašanje poslanca DZ Derija Horvata, je tudi zapisani, da bo osrednja slovesnost ob 500. obletnici rojstva Primoža Trubarja ob dnevu reformacije v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, vendar pa bodo potekale tudi številne druge nič manj pomembne prireditve tako v Sloveniji kot tujini, kot so: razstava Narodnega muzeja »Primož Trubar (1508 – 1586) o sebi in svojem času«, humanistični mednarodni simpozij v organizaciji ZRC SAZU »Jeziki, identitete, pripadnosti med središči in obrobji (v počastitev 500. obletnice rojstva Primoža Trubarja)« in druge prireditve v organizaciji lokalnih skupnosti in nevladnih organizacij, ki so tesno povezane z življenjem in delom Primoža Trubarja. Kakor je običajno ob takšnih dogodkih, začnejo pobude deževati tik pred zdajci, zato po dosedanjih izkušnjah lahko pričakujemo, da se bodo pobude tudi v tem primeru v teh mesecih še stopnjevale. Vse prireditve bodo zbrane in predstavljene v programski knjižici in objavljene na spletni strani UNESC-a. In med njimi bo gotovo tudi prireditev iz Gornje Radgone. In prvi dve večji pobudi sta prišli s pravega naslova, in sicer s strani Slovenskega protestantskega društva (SPD) Primož Trubar. Predsednik omenjenega društva, ki združuje mnoge znane in manj znane Slovence, mag. Viktor Žakelj je namreč na Senat Univerze v Ljubljani ter njeno rektorico, redno univerzitetno profesorico, dr. Andrejo Kocjančič, poslal predlog za poimenovanje Univerze v Ljubljani po Primožu Trubarju. „V Trubarjevem letu 2008, se bomo Slovenci, po sklepu UNESCA pa tudi vse civilizirano človeštvo, spominjali 500-letnice rojstva enega največjih Slovencev – Primoža Trubarja. Naše, vseslovensko, laično kulturno društvo, ki nosi njegovo ime, je sprejelo sklep, da Vam predlaga, naj bi po zgledu številnih uglednih univerz ob tej priložnosti poimenovali najstarejšo slovensko, to je ljubljansko univerzo, po tem odličnem Slovencu. Ne mislimo, da Vam razlogi za to ne bi bili znani, vseeno pa bi radi poudarili, da gre za moža, ki ga lahko mirno imenujemo očeta slovenske opismenjenosti in s tem začetnika oblikovanja Slovencev v moderno informacijsko družbo. Ni poskrbel le za naše prve tiskane knjige in knjižni jezik, kot se rado in povsem upravičeno poudarja, je tudi začetnik javnega šolstva in knjižničarstva; bil je prvi, ki je v slovenščino prevajal zahtevna biblična besedila, z duhom »cerkvene ordninge« pa je zastavil prvi korak v kasnejšo slovensko državnost. Skratka: s Primožem Trubarjem in njegovimi prizadevanji se je slovenstvo odločilno preusmerilo v evropsko modernost. Velja tudi spomniti, da nas je tudi prvi preštel in poimenoval s Slovenci“, je med drugim zapisal mag. Žakelj. Zaradi vsega omenjenega so v SPD prepričani, da bi poimenovanje ljubljanske univerze po Trubarju za častitljivo in visoko spoštovano ustanovo pomenilo dodatno odličnost, in to evropsko odmerjeno – saj je bil Trubar nadvse odmeven in čislan široko po Srednji Evropi. Obenem bi več kot dostojno poravnali dolgove do tega našega kulturnega in civilizacijskega utemeljitelja. „Prepričani smo, da bodo odgovorni na Univerzi Ljubljana z vso akademsko širino in skrbjo obravnavali naš predlog, in skupaj z večino Slovenk in Slovencev iskreno upamo v njihovo naklonjenost, da bodo torej sprejeli sklep, da se cenjena univerza poimenuje po Primožu Trubarju“, dodaja mag. Žakelj, ki pa je v imenu SPD zanimivo pobudo posredoval tudi županu Mestne občine Ljubljana, Zoranu Jankoviću, in ministru za kulturo RS, dr. Vasku Simonitiju. Predlaga namreč poimenovanje triimenske zelenice za evangeličansko cerkvijo v Ljubljani v Park slovenske reformacije in za postavitev spomenika slovenski reformaciji na omenjeni zelenici. „Primoža Trubarja mnogi upravičeno poimenujejo za očeta novodobnega slovenskega naroda. To je po našem mnenju pravi čas, da začnemo postopek za smiselno poimenovanje zdaj triimenskega parka oziroma zelenice za evangeličansko cerkvijo v Park slovenske reformacije, na njem pa bi v naslednjih letih zgradili spomenik slovenski reformaciji. Primož Trubar, duhovnik, tvorec slovenskega knjižnega jezika, pisec in prevajalec, organizator slovenskega šolstva in knjižničarstva ter slovenske cerkve skupaj z Dalmatinom, Bohoričem, Kreljem, Ungnadom, Znojilškom, Mandeljcem, Khislom in mnogimi kasnejšimi prekmurskimi protestanti, ki so nam podarili obilno knjižno bero, zaslužijo trajno spominjanje. To bi bil spomenik slovenski reformaciji, a bil bi dejansko spomenik slovenski knjigi, še več – slovenski kulturi, ki ji gre zahvala, da smo postali polnokrvni narod in, na prelomu v novo tisočletje, nacija. Ta spomenik bi bil jedrni del bodočega novega kulturnega središča Ljubljane, ki je prav po Trubarjevi zaslugi postala glavno mesto slovenstva“, pravi mag. Viktor Žakelj, predsednik SPD Primož Trubar. Primož Trubar (1508-1586), je gotovo osrednja osebnost kulturne in siceršnje slovenske zgodovine. Predvsem je bil osrednja osebnost slovenskega protestantizma v 16. stoletju, pa tudi začetnik slovenskega jezika in slovenske književnosti, saj je po protestantskih idejah, da naj bodo verske knjige v ljudskem jeziku, začel pisati slovenske knjige. Kot je v Pregled slovenskega slovstva zapisal akademik Janko Kos, je objavil 22 knjig v slovenščini in dve v nemščini. Trubarjev Catechismus in Abecedarium (oba 1550) sta prvi slovenski knjigi; z njima je zgradil temelj slovenskega knjižnega jezika in slovenske književnosti. Sam je prevedel celotno Novo zavezo - Ta celi Novi testament (1582), iz Stare zaveze pa je prevedel in izdal psalme v knjigi Ta celi psalter Davidov (1566). Poleg tega je v slovenščini objavil pesmi in molitve ter sestavil pravila protestantske cerkve, tj. Cerkovno ordningo (1564). Pisal je tudi katehetske in teološke razlage. Za črkopis svojih spisov je Trubar izbral najprej gotico, nato pa latinico po nemškem zgledu, toda s posebnimi znamenji za slovenske šumevce in sičnike. Za osnovo knjižnega jezika si je izbral takratni ljubljanski mestni govor, kot ugotavlja nova teorija, medtem ko je po starejši znanstveni tezi izhajal iz dolenjskega narečja svoje rojstne Rašice in okolice, v omenjeni knjigi navaja Kos. S spisi Primoža Trubarja se začenja slovstvo v slovenskem knjižnem jeziku, poleg tega se z njimi začenjajo med drugim tudi zgodovinopisno poročanje v slovenščini, teološko in filozofsko razpravljanje in pojasnjevanje v slovenščini ter sestavljanje pravnih besedil, prav tako v slovenščini. S Trubarjem se začenja javna raba imena Slovenci ter razglašanje enovitosti pripadnikov slovenstva ne glede na ločujoče deželne meje, kot piše na spletni strani Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar. Dr. Igor Grdina z Inštituta za kulturno zgodovino ZRC SAZU je ocenil, da je Trubar osrednja osebnost slovenske kulturne, v marsičem pa tudi siceršnje zgodovine. Z oblikovanjem nacionalnega knjižnega jezika je neizbrisno zaznamoval življenje rojakov: ustvaril jim je izrazno sredstvo in instrument komunikacije, ki jih je povezoval v času in prostoru ne glede na nazorske razlike. Njegov knjižni jezik so že v začetku 17. stoletja prevzeli tudi katoliški pisci. Trubar sodi v vrsto velikih evropskih reformatorjev. Podobno kot Martin Luther se je, tako Grdina, zavzemal za razvoj šolstva in je poleg verskih del izdajal tudi didaktična (abecedniki). Skrbel je za izobrazbo nadarjenih mlajših rojakov; eden izmed njih - Jurij Dalmatin - je leta 1584 izdal prvi slovenski prevod celotnega Svetega pisma. Trubar je posebno pozornost namenjal glasbi oziroma petju. Njegov Katekizem iz leta 1550 tako ni prvenec samo med slovenskimi knjigami, ampak tudi med notnimi tiski. „Čeprav je bil Trubarjev opus od leta 1596 dalje na seznamu katolikom prepovedanih knjig, so njegova dela predstavljala vabljiv zgled za številne pisce tudi po zatrtju protestantizma v večini slovenskih dežel (1600-1628). Avtorji poznejših dob so v marsičem samo nadaljevali v isti smeri, kot jo je že sredi 16. stoletja začrtal vodilni slovenski reformator. Kulturno-civilizacijsko prelomnost Trubarjevega nastopa so v 19. stoletju eksplicitno priznali tudi slovenski katoliki (Jernej Kopitar, škof Anton Martin Slomšek ipd.)“, pravi Grdina.