Zdravko Ddolinšek: Barvna potepanja
- 11.02.2017
Razstava krajin Zasavca iz Radencev bo do 10. marca.
Ob praznovanju letošnjega kulturnega praznika sta župan občine Gornja Radgona in direktorica Zavoda za kulturo promocijo in turizem Kultprotur, Stanislav Rojko in Tatjana Karba Kotnik, v galeriji radgonskega kulturnega doma, odprli likovno razstavo Zdravka Dolinška z naslovom Barvna potepanja. Po pozdravu župana Rojka, je Dolinškovo videnja krajine na platnih predstavila akademska slikarka, mag. Saša Bezjak. Otvoritev razstave, ki bo na ogled do 10. marca, so popestrili glasbeni gostje iz Zasavja, Vlado Poredoš, Bojan Bergant in Vili Groboljšak, saj prihaja tudi slikar, ki zadnja leta sicer živi v Radencih, iz rudarskih Trbovelj. Vsestranski Zdravko Dolinšek se z razstavo Barvna potepanja prvič predstavlja tako obsežno na samostojni razstavi in to z novejšimi oljnimi slikami in tudi akvareli, zato lahko prepoznamo kar nekaj pogledov na barvito prleško - štajersko krajino na desnem bregu reke Mure in Radgonsko-kapelskih goric.
Zdravko Dolinšek, ki se v Gornji Radgoni predstavlja s svojih 34 enkratnih del, je upokojeni oblikovalec zlatarskih izdelkov, po upokojitvi in preselitvi iz Trbovelj sedaj živi in ustvarja v Radencih. Še vedno sodeluje na številnih likovnih kolonijah, ex temporih ter skupinskih razstavah, a veliko razstav pripravi kar samostojno. Za svoje izdelke je prijel na desetine priznanj, tako daom kot tudi izven meja. Po poklicu zlatar, graver in industrijski oblikovalec, se z likovno umetnostjo ukvarja že več kot pet desetletij, saj je že leta 1963 bil soustanovitelj likovnega društva v Trbovljah.. Svoje slikarske veščine je že zgodaj izpopolnjeval na večernih tečajih na Akademiji za likovno umetnost pod mentorstvom profesorja Franceta Novinca. Svoj likovni talent nenehno bogati z raziskovanjem, izpopolnjevanjem in poglabljanjem likovnih znanj ter izraznih možnosti v formi in barvi. V njegovem delu zasledimo več različnih stilnih stopenj in kategorij. Osrednje teme likovnega izraza so posvečene krajini, tihožitju in portretu, ki jih mojstrsko obvladuje v olju, akrilu in akvarelu.
„Opus slikarja Zdravka Dolinška, ki slika že več desetletij, se dotika vseh motivov, to je akta, portreta, figure, tihožitja, krajine in tudi abstraktne slike. V zadnjem času največ pozornosti namenja krajini, tihožitju in abstrakciji. Kot vsak slikar, se je tudi on pred leti podal na raziskovanje vidnega skozi sliko. Tisto, kar je najbolj odstopalo od vidnega, je bil harmonični izbor barvne palete, ki vselej, še danes, v njegovih slikah govorijo o lepih, prijetnih občutjih. Gre za tri prevladujoče barve, ki delujejo harmonično z svojimi odtenki. Znana mu je tehnika olja in akrila. Kot zelo dober mojster se pokaže tudi v akvarelu. Vemo, da je akvarel najtežja slikarska tehnika, sploh, če sledimo zunanji podobi, kajti slikarski koraki morajo biti dobro načrtovani. Poti nazaj ni“, je med drugim dejala mag. Saša Bezjak.
Tako kot v akvarelu, je tudi v sliki na platnu postavljanje prostorskih planov brezhibno. „Na njej začutimo vodo, drevesa, ritem hiš, zimo ali neko abstraktno občutenje, ki se poglablja v globino dvodimenzionalne površine slikarskega temeljnika. Običajno gre za uporabo toplih in hladnih barv ter izdelan prepoznaven stil, do katerega se je prikopal z raziskovanjem in garanjem. Za njim je veliko izobraževanja, dela na terenu, obiskovanja kolonij, intelektualnega premisleka in vključevanja intuicije. Kot mojster krajine - prepoznamo motive iz cele Slovenije, si včasih pomaga tudi s fotoaparatom, a kljub temu slikarski zapis ostane živ, ne otrpne. Kot zanimivo obogatitev slike najdemo tudi pastozne namaze in elemente, zapisane s črto kot neke grafizme. Zadnje slike so skupek vsega predelanega iz preteklosti in izstopajo po samozavestni potezi. Krajina je predrugačena v še bolj slikarski zapis, kjer je dopuščeno veliko slikarskega, seveda kontroliranega naključja“, je dodala mag. Saša Bezjak, akademska slikarka.
Anamarija Stibilj Šajn, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka, pa dodaja, da ima Zdravko Dolinšek prefinjen občutek za estetiko in skladnost, ki je neločljivo spremljal in zaznamoval njegovo poklicno delovanje zlatarja in oblikovalca nakita, prenesel tudi v svoj slikarski svet. V njem razkriva navdušenje nad vsem lepim, kar mu je dano v vizualno doživetje in pripada predvsem krajinskim in tihožitnim motivom, pa tudi figuralnim temam. A pravi slikarjevi navdihi sežejo v dno duše, se tam prefiltrirajo in spojijo s subjektivnimi dojemanji ter se nato na slikovni površini pojavijo v subtilni avtorski preobleki...
Zdravko Dolinšek, ki se v Gornji Radgoni predstavlja s svojih 34 enkratnih del, je upokojeni oblikovalec zlatarskih izdelkov, po upokojitvi in preselitvi iz Trbovelj sedaj živi in ustvarja v Radencih. Še vedno sodeluje na številnih likovnih kolonijah, ex temporih ter skupinskih razstavah, a veliko razstav pripravi kar samostojno. Za svoje izdelke je prijel na desetine priznanj, tako daom kot tudi izven meja. Po poklicu zlatar, graver in industrijski oblikovalec, se z likovno umetnostjo ukvarja že več kot pet desetletij, saj je že leta 1963 bil soustanovitelj likovnega društva v Trbovljah.. Svoje slikarske veščine je že zgodaj izpopolnjeval na večernih tečajih na Akademiji za likovno umetnost pod mentorstvom profesorja Franceta Novinca. Svoj likovni talent nenehno bogati z raziskovanjem, izpopolnjevanjem in poglabljanjem likovnih znanj ter izraznih možnosti v formi in barvi. V njegovem delu zasledimo več različnih stilnih stopenj in kategorij. Osrednje teme likovnega izraza so posvečene krajini, tihožitju in portretu, ki jih mojstrsko obvladuje v olju, akrilu in akvarelu.
„Opus slikarja Zdravka Dolinška, ki slika že več desetletij, se dotika vseh motivov, to je akta, portreta, figure, tihožitja, krajine in tudi abstraktne slike. V zadnjem času največ pozornosti namenja krajini, tihožitju in abstrakciji. Kot vsak slikar, se je tudi on pred leti podal na raziskovanje vidnega skozi sliko. Tisto, kar je najbolj odstopalo od vidnega, je bil harmonični izbor barvne palete, ki vselej, še danes, v njegovih slikah govorijo o lepih, prijetnih občutjih. Gre za tri prevladujoče barve, ki delujejo harmonično z svojimi odtenki. Znana mu je tehnika olja in akrila. Kot zelo dober mojster se pokaže tudi v akvarelu. Vemo, da je akvarel najtežja slikarska tehnika, sploh, če sledimo zunanji podobi, kajti slikarski koraki morajo biti dobro načrtovani. Poti nazaj ni“, je med drugim dejala mag. Saša Bezjak.
Tako kot v akvarelu, je tudi v sliki na platnu postavljanje prostorskih planov brezhibno. „Na njej začutimo vodo, drevesa, ritem hiš, zimo ali neko abstraktno občutenje, ki se poglablja v globino dvodimenzionalne površine slikarskega temeljnika. Običajno gre za uporabo toplih in hladnih barv ter izdelan prepoznaven stil, do katerega se je prikopal z raziskovanjem in garanjem. Za njim je veliko izobraževanja, dela na terenu, obiskovanja kolonij, intelektualnega premisleka in vključevanja intuicije. Kot mojster krajine - prepoznamo motive iz cele Slovenije, si včasih pomaga tudi s fotoaparatom, a kljub temu slikarski zapis ostane živ, ne otrpne. Kot zanimivo obogatitev slike najdemo tudi pastozne namaze in elemente, zapisane s črto kot neke grafizme. Zadnje slike so skupek vsega predelanega iz preteklosti in izstopajo po samozavestni potezi. Krajina je predrugačena v še bolj slikarski zapis, kjer je dopuščeno veliko slikarskega, seveda kontroliranega naključja“, je dodala mag. Saša Bezjak, akademska slikarka.
Anamarija Stibilj Šajn, umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka, pa dodaja, da ima Zdravko Dolinšek prefinjen občutek za estetiko in skladnost, ki je neločljivo spremljal in zaznamoval njegovo poklicno delovanje zlatarja in oblikovalca nakita, prenesel tudi v svoj slikarski svet. V njem razkriva navdušenje nad vsem lepim, kar mu je dano v vizualno doživetje in pripada predvsem krajinskim in tihožitnim motivom, pa tudi figuralnim temam. A pravi slikarjevi navdihi sežejo v dno duše, se tam prefiltrirajo in spojijo s subjektivnimi dojemanji ter se nato na slikovni površini pojavijo v subtilni avtorski preobleki...
Zadnje novice
