V okviru 5. mednarodnega sejma lova ribolova, turizma in aktivnosti v naravi „Lov 2007“, bo ta petek (20.4.) na Pomurskem sejmišču v Gornji Radgoni, predstavljena zanimiva knjižna novost „Garači in postopači“, v kateri so ob 100-letnici lovstva na Slovenskem predstavljene resnične lovske bajke in basni. Knjiga je natisnjena ob stoletnici slovenskega lovstva in varstva narave. Pred sto leti je bilo namreč v Ljubljani ustanovljeno prvo slovensko lovsko društvo. Za prvega predsednika pa je bil izvoljen takratni ljubljanski župan Ivan Hribar, ki je s tem postal naš prvi veliki lovski postopač, čeprav je bil drugače pošten in spoštovan garač. Kdo bi si mislil, da je od takrat minilo že sto let, pa smo še vedno živi! Vsako poglavje v knjigi je posvečeno enemu od svetovnih praznikov varstva narave in okolja: Svetovni dan varstva mokrišč, Svetovni dan voda, Dan zemlje, Dan podnebnih sprememb, Dan varstva živali…Ob tem pa so poljudno in predvsem zabavno predstavljeni vsi problemi, vse zdrahe in zadrege, tudi norčije in celo hudobije do lovcev in ljudi, kakor tudi do divjadi ter narave, tako na lokalni ravni in pred našim nosom, kot tudi daleč od nas in na drugi strani planeta. Tudi divjina je lepa in prijazna s teboj, če jo imaš rad in jo na samem gledaš naravnost v oči, čeprav je pred tabo gola in bosa. Spodobi se, da zato včasih pogledaš tudi stran in ji kaj spregledaš, če po vsem lepem zarohni, da strele parajo temo in sekajo po drevju, kjer vedriš in upaš…Tudi lovske zgodbe so lahko resnične in polne modrosti, če jih pripovedujejo živali ali modri lovci v zelenem. Tako je denimo sraki bilo dovolj kokodakanja na lovskem posvetu, zato je ob lovskem domu zavreščala: Ko medvedka skoti mladiče, tega nihče ne ve, kadar pa kokoš znese eno jajce, zve vsa vas. Maček iz Gotenice, ki je imel očitno slabo mnenje o starejših ženskah, se je pretegnil: Volk niti ni imel takrat tako slabe zamisli z Rdečo kapico, saj iz vsake majhne mule nazadnje zraste stara baba, ki je vsem v napoto. Preden je vrabec s kostanja odletel spat, je začivkal proti mačku: Stari mački si lahko veliko privoščijo, če ni psov blizu. Beloglavi jastreb je bil nepazljiv zaradi zvedavosti o bodočem naravnem parku, zato je strmoglavil na skalovje nad Kolpo. Ko je prišel k zavesti je zastokal: V življenju so pač vzponi in padci. Moral bi misliti, vendar že prej! Sova kozača je iz dupla pomežiknila v svet, ko je skoviknila proti kričavemu tropu ljudi: Bog očitno ne more biti povsod prisoten, zato pošilja turiste in lovske goste. Na posvetovanju o škodah od divjadi so lovci in gozdarji skupaj zavzeto iskali resnico. Predsednik je zamomljal sam zase, da bi bilo lahko, če bi človek vedel, kaj imajo ljudje za bregom. Gozdar je zaključil, da naš znani filozof pravi, da je resnica o resnici samo ta, da resnice ni. Lovec pa mu je zabrusil nazaj svoje mnenje: Tudi majhno tele lahko osramoti celo čredo. Resnica je kot rit. Vsak ima svojo in vsak dan jo rabi za svojo potrebo. Stara vrana na topolu je zakrakala, ko je poslušala na sejmu garačev pogovor o škodah na koruznih poljih: Varuj se slepca, ki je spregledal! Modrec nima dovolj ušes, bedak ima en jezik preveč... „Knjiga je naša najboljša prijateljica, vendar jo veliko lažjega srca od ženskih prijateljic prepuščamo in dajemo v dar drugim. Zato je ta knjiga tudi imenitno in trajno darilo lovcem in ljudem. Lovske družine se lahko v jubilejnem letu s to knjigo oddolžijo svojim lovskim tovarišem za okrogle obletnice ali za dolgoletno delo. Je imenitno darilo kmetom in drugim garačem za spravo ob škodah od divjadi. Vaši prijatelji ali poslovni partnerji vas bodo pomnili zaradi takega darila do naslednje prošnje, ki bo zato gotovo uslišana“, pravi avtor Janez Černač. In kaj o novi „lovski“ knjigi menijo nekateri znani Slovenci? „…V svet Černačevih garačev, ki posegajo v naravo, in tistih, ki jo želijo zavarovati pred nerazumljivim izkoriščanjem, vstopajo tudi živali, katerih življenjski prostor vztrajno ožimo in pri tem kršimo njihove pravice in zakone narave. Pa imamo do tega pravico? Morda tudi odgovornost? Če si zastavimo vprašanje na tak način, potem morajo biti naše simpatije tudi na strani živali. Brez tega ni mogoče poiskati poti do sobivanja človeka in prostoživeče živali…“ (Milan Kučan). „… Le malo ljudi čuti z naravo in jo tudi razume, pozna živalski in rastlinski svet ter njihove zapletene medsebojne odnose, vključno z našim vplivom na naravno okolje, v katerem živimo. Razumen in pravičen odnos do narave je prepogosto odvisen le od zavzetih posameznikov. Nikoli pa ni bil tak odnos celotne družbe do narave, ker vsakokratna oblast tega ni znala, ali ni hotela urediti, predvsem zaradi sprotnih in osebnih interesov, ki so vedno v nasprotju z javnimi interesi ter z načeli trajnosti narave…“ (Martin Hočevar). „… Morali bi misliti, vendar že prej! In prav v izkoriščanju narave to še posebej velja. Izguba naravnega bogastva je namreč za človeka nenadomestljiva. In tu Janez Černač prinaša pomembno sporočilno vrednost delovanja slovenskega lovstva. Postopači imajo čas, da mislijo. In to prej…“ (prof. dr. Ivan Kos) „… Temelj vsake zgodbe so resnični dogodki ali dogajanja, na tem pa avtor zgradi svoje pripovedi. Dogodke in dogajanja analizira vedno z vidika vseh udeležencev, zato imamo o vsakem dogodku več resnic…Delo odseva avtorjevo umetniško nadarjenost, istočasno pa tudi njegovo strokovno razgledanost na področju varstva narave ter njegovo etično ozaveščenost pri ravnanju z naravo…“ (prof. dr. Marijan Kotar).