Ob minuli splošni stavki zaposlenih v javnem sektorju, kjer so sodelovale tudi medicinske sestre in zdravstveni tehniki, smo lahko slišali, da imajo omenjeni specifične zahteve. Moti jih predvsem, da jih mečejo v isti s celotnim javnim sektorjem, čeprav so njihove težave povsem drugače. Zato tudi tovrstne stavke zanj običajno ostanejo skorajda neopazne. In kot je ob sami stavki povedala Slavica Mencinger, članica Regijskega odbora Sindikata delavcev zdravstvene nege (RO SDZN) so se tokrat sicer pridružili stavki v javnem sektorju, a so zagotovo na vseh shodih po Sloveniji glede na članstvo bili najmanj zastopani oziroma prisotni. Zaradi narave njihovega dela in v skrbi za zdravje prebivalcev Slovenije, namreč ne morejo zapustiti delovnih mest.
„Seveda se pridružujemo stavkovnim zahtevam vseh protestnikov. Imamo pa mi v zdravstveni negi kar nekaj specifičnih problemov. Zagotovo je eden največjih ta, da mi, za razliko od SVIZA sploh nimamo standardov in normativov oz. so ti, ki jih imamo stari že več kot 30 let. Skoraj toliko let nam skupaj s stroko ni uspelo prepričati vlade in številnih ministrov, ki se menjavajo, kot po tekočem traku. Torej iz tega izhaja, da medicinske sestre in zdravstveni tehniki Slovenije zahtevamo: kadrovske normative, zaradi preobremenitve in izgorelosti na delovnem mestu; Dostojanstvo na delovnem mestu, zaradi številnih groženj o odpuščanju in nenadomeščanju odhajajočega kadra; Plačilo za opravljeno delo (za vse opravljene ure dela – dovolj nam je namreč dela na etični pogon). V borbi zase si medicinske sestre in zdravstveni tehniki prizadevamo za kakovostno in varno zdravstveno nego, torej je na nek način zadovoljstvo in varnost prebivalcev Slovenije dolgoročno odvisna tudi od izpolnitve naših stavkovnih zahtev“, je med drugim povedala Slavica Mencinger, članica RO SDZN za Pomurje.
Sama je dodala, kako se v SDZN zelo dobro zavedajo splošne gospodarske in socialne krize v državi, in dejstva da veliko ljudi prejema minimalne oz. mizerne plače za svoje opravljeno delo. Zavedajo se tudi velike brezposelnosti, zato pa se tudi pri njih trenutno ne gre samo za plače, pač pa se borimo za celovito ureditev stanja v zdravstveni negi. „Včasih dejansko delamo na robu svojih zmogljivosti, smo tako rekoč več na delovnem mestu kot doma, da delamo ponoči, za vikende, za praznike..., naši otroci odraščajo kot samorastniki ipd. Konkretno jaz pri svojih 30 letih delovne dobe, sem jih po urah prisotnosti oddelala 40. In človek se zamisli, kaj vse bi lahko v tem času počela zase, za svojo družino, prijatelje“, dodaja Mencingerjeva.