26 – letni Novogoričan si želi še napredovati po svetovni lestvici navzgor, ter se neposredno uvrstiti na Olimpijske igre „Peking 2009“; Junija končnica nemškega prvenstva, nato pa počitek...
Po izjemno uspešni lanski sezoni, ko je s svojim nemškim klubom Frickenhausnom osvojil vse tri (Evropski ETTU pokal, ter nemško prvenstvo in pokal) trofeje, se za najboljšega slovenskega namiznoteniškega igralca Bojana Tokiča, končuje še ena nadvse uspešna sezona. Res je sicer, da njegov delodajalec ne bo osvojil toliko naslovov, kot lani, zato pa si je sam Bojan, ki odlično igra za svojo ekipo, z uspehi na mednarodnih turnirjih, ter svetovnem in posebej evropskem prvenstvu, utrl pot proti samemu vrhu posameznikov na evropskem namiznoteniškem nebu. Pa tudi na svetovni jakostni lestvici je Novogoričan od začetka letošnjega leta napredoval za več kot 30 mest, in je trenutno na zavidljivem 45. mestu med najboljšimi svetovnimi igralci.
Tako se zanj izteka dejansko uspešna, lahko bi rekli pravljična sezona, čemur je ob dejstvu, da ga več ne pestijo poškodbe, prispeval tudi s spremembo svojega obnašanjem, ko ni več izbruhov jeze, ki so mu posebej škodovali ob „tesnih“ dvobojih. Morda je čas njegovih izbruhov mimo, saj ga je preplavila mirnost, ki je od prej ni bil vajen. Še vedno je temperamenten, le svojih čustev ne kaže navzven. Morda je, kot sam pravi, z leti pametnejši. Z motivacijo pa tako in tako nima nikoli problemov. Vedno najde izziv, da grize in raztrga mizo. To je tudi dokaz, da prihaja Bojan v najbolj zrelo igralsko dobo, ko lahko pričakujemo samo še dodatno napredovanje. Morebiti pa ima pri vsem tem svoje preste tudi španska reprezentantka Sara Ramirez, trenutno natanko 100. igralka na svetu, ki je že poldrugo leto Bojanova „boljša polovica“.
In čeprav je Bojan v Nemčiji, Sara pa v Španiji, sta slovensko – španska golobčka pogosto skupaj. Ko pa nista ima Bojan veliko časa za treniranje, kar mu samo koristi. V tokratnem pogovoru, po končanem svetovnem prvenstvu v Zagrebu, smo Bojana bolj kot o romanci s Saro, povprašali o največjem namiznoteniškem dogodku v Zagrebu?
„Ne bom preveč pametoval, saj že vrabci na vejah čivkajo kakšne so razmere na svetovnem namiznoteniškem nebu. Torej vsakdo, ki je vsaj malo blizu namiznega tenisa, ve da Kitajci tukaj prevladujejo, in tako bo tudi v bodoče. Res je, da sta v Evropi dva igralca (Timo Boll in Vladimir Samsonov), ki se jim lahko občasno upirajo, mi ostali pa lahko tu in tam počakamo kakšno drobtinico, kajti tudi Kitajci lahko imajo kakšen slab dan. Da ne bo pomote; Tudi Kitajci niso nadnaravna bitja, toda že od malih nog delajo dobro, vztrajno in vedo kaj hočejo. Delajo daleč največ, predvsem so disciplinirani, kot pravi vojaki. Pri njih tudi svetovni prvak stoji mirno ko mu trener razlaga, kako in kaj bo delal na treningu. In zato se ne smemo čuditi, da so upravičeno najboljši. Poudariti pa je tudi treba pravilno delo že od malih nog. Sploh pa Kitajci so tudi sploh zgodba zase. Spomnim se, ko sem pred leti premagal Chen Quija, da so se Kitajci takoj pozanimali, če grem na OI v Atene. Čeprav sem jim povedal, da me ne bo, se je vame na naslednjih tekmah že usmerila kamera in so me snemali. Kitajci ničesar ne prepustijo naključju in naštudirajo vsakogar, ki bi jim lahko bil nevaren“.
In kje je tukaj mesto slovenskih igralcev; Sam si gotovo še posebej zadovoljen z letošnjo sezono, ko se je vse skupaj začelo januarja na turnirju serije pro tour v Zagrebu, se nadaljevalo v Velenju in se stopnjevalo do vrhunca na EP v Beogradu. Solidno je bilo tudi v Zagrebu na SP?
„Začetek v Zagrebu je bil dober, le da mi žreb ni bil naklonjen in mi je že na začetku glavnega turnirja namenil hudega tekmeca. Igral sem odlično, zato poraz ni bil sramoten. Ve se, da Azijci igrajo na drugi ravni in sem kot vsi Evropejci v primerjavi z njimi omejen. Kakšnega že lahko premagam in sem tudi snel kar nekaj skalpov, a je dvoboj z vzhodnjaki vselej težak zalogaj. Velenjski nastop mi je pri srcu, ker sem igral doma, da sem bil eden od treh igralcev stare celine ob 13 Azijcih med najboljšimi 16, je dopolnilo domače razpoloženje. Ko sva z Rokom Tošićem namahala dvojico Lin Ma-Hao Wang in se prebila v polfinale, je bilo sicer izjemno, saj je užitek premagati olimpijskega in svetovnega prvaka, a ima zame večjo težo posamični uspeh. Namiznoteniški igralci smo individualisti, zato bolj cenimo, kar naredimo sami. Kvalifikacije v Katarju sem speljal brez spodrsljaja, potem se je ponovil Zagreb, ustavil pa me je Tajvanec Chih-Yuan Chuan. V Beogradu sem blestel, iztržil sem več od maksimuma in presegel samega sebe. Kljub temu, nisem še v samem evropskem vrhu, a sem spet dokazal, da lahko marsikomu zagrenim življenje. Še naprej bom trdo delal in če se mi bo na naslednjih tekmovanjih ponudila priložnost, če bom imel še več sreče pri žrebu, jo bom poskušal izkoristiti. Mogoče pa na naslednjem evropskem prvenstvu lahko storim še korak dlje. Moja velika želja je, da bi na svetovni kakovostni lestvici prišel na mesta, ki neposredno vodijo na olimpijske igre v Peking, mislim, da bi za to moral biti med 30. in 35. mestom“.
Vrnimo se še minulemu svetovnemu prvenstvu v Zagrebu ter soigralcem iz reprezentance?
„Moram ponoviti, da ima za sabo odlično sezono, in zadnjih pet tekem, katere sem izgubil, sem izgubil samo proti petim igralcem, ki so med desetimi na svetu. Vse ostale sem premagal in to ni mačji kašelj. In tudi v Zagrebu sem izgubil proti enemu izmed najboljših svetovnih igralcev. Torej imam dobre rezultate, še posebej pa me veseli moja dobra igra. Ko pa gre za ostali del naše ekipe, se ne gre preveč veseliti, saj smo pač tukaj kjer smo. Imamo pa mladega Žibrata, ki igra odlično. Tukaj je velik potencial, in mu je potrebno pomagati, da bi kaj nastalo iz njega. Treba ga je piliti, in tudi sam sem mu pripravljen pomagati, predvsem da bi prišle k meni trenirati, to pa je za mlade igralce najpomembneje. Mičo (Horvat), Saš (Lasan), Uroš (Slatinšek)..., so solidni, še posebej dva prva sta odlično odigrala na svetovnem prvenstvu. Horvat je z mano v dvojicah tudi igral izvrstno. Mislim, da naši fantje premalo delajo, in zato je potrebno vsaj z mlajšimi, prihajajočimi igralci delati bistveno več in bolj sistematično. Že sosedje Hrvati delajo bistveno več in že od njih bi se lahko marsikaj naučili. Tam se trudijo trenerji, se trudijo igralci in potem prihajajo tudi rezultati. In če tudi Hrvati kljub temu tarnajo, kje smo potem mi. Sam težko ocenjujem, kdo je pri nas kriv za takšno stanje, ali trenerji ali igralci. Najbrž vsakdo nosi del krivde. Zato bi če želimo napredek, več morali narediti vsi; od zveze, do klubov, trenerjev, samih igralcev ter tudi staršev ipd“.
Kakšen je tvoj odnos do selektorja Bojana Raka in obratno?
„Ne morem se pritoževati, vse je O.K. Toda z Rakom nimamo preveč skupnega, saj se običajno dobiva le na tekmah. Bojan ima nekaj bi rekel vodilnega, in zato ne preseneča, da me vedno odlično vodi na tekmah. Sam sem v Nemčiji, kjer večinoma treniram, ob tem se za velika tekmovanja pripravljam v tujini, tako da z Bojanom nimam možnosti veliko delati, čeprav mislim, da bi tudi treningi z njim lahko bilo dobri. Vesel sem, da z Rakom zmagujem, kar potrjuje, da dobro sodelujeva. Po drugi strani pa dr. Miranu Kondriču in tudi Fakulteti za šport v Ljubljani, gre zahvala za odlično sodelovanje in pomoč. Vedno so mi prostovoljno pripravljeni pomagati, in dr. Kondriča, če bi zbudil ob treh zjutraj ter si zaželel treninga, me ne bi zavrnil. In tudi sploh mi je dr. Miran Kondrič, zlasti pri kondicijskih treningih ter tudi sploh, v veliko pomoč. Malo je takšnih ljudi na svetu, ki so vedno pripravljeni pomagati“.
Sedaj se počasi le bližajo težko pričakovane počitnice“?
„Po končanem play offu (finale, 17. in 24.6.) v nemškem prvenstvu, kjer imamo realne možnosti za ohranitev naslova prvaka, grem malo na počitnice, čeprav sem sprva nameraval nastopiti na Daljnem vzhodu (Japonska, Kitajska, Koreja...), kjer bi nabral kakšno točko več. Toda po tolikih nastopih sem dejansko preutrujen, saj se je moja sezona 2006/07 začela že 25. avgusta lani, in priznam, da težko čakam konec in malo oddiha. A to moram vzeti v zakup. Resda se počutim kot paket, ki potuje iz enega kraja v drugega, s čimer pa sem se sprijaznil. Ves čas sem po malem utrujen, saj ni časa za pravi počitek, profesionalci si ga preprosto ne moremo vzeti. Vsaj do junija, julija ne, ko nastopi krajši tekmovalni premor. Zato bom tudi sam po končanem play offu šel na počitnice, nekje julija pa najprej kondicijski trening z dr. Kondričem, potem pa grem v Avstrijo, kjer bodo skupaj trenirali Avstrijci in Nemci“.
Kako je v Nemčiji, predvsem pri Frickenhausnu, kjer ti odlično gre, in kjer ostajaš še najmanj eno sezono?
„Takoj je. Zakaj bi odhajal, če mi je dobro, in sedaj imam pogodbo še eno sezono, pozneje pa bomo videli. Meni je glavno, da odigram najbolje kar lahko. Meni je pravzaprav nemška liga tudi pomagala, saj se tukaj lahko marsikaj naučiš. Nemška liga je dejansko nekaj posebnega. Vrhunski profesionalizem se je zavlekel v sleherno špranjo dogajanja. Če zmagaš, si bog, če ga polomiš, te potlačijo za nekaj tednov, da si zapuščen in osamljen ližeš rane. Tam tekme gleda tudi nad 2000 ljudi, torej več kot v Sloveniji nogometne derbije. Razpoloženje na takšnih tekmah, zlasti odločilnih, je težko opisati. To moraš videti, skusiti na lastni koži in šele potem lahko razumeš. Potem pa je hudo, ko se ligaški obračun konča celo s potoki solz, a kaj ko ne morejo vsi zmagati. Visokim in hkrati krutim profesionalnim zahtevah nemškega namiznoteniškega prvenstva sem se razmeroma neboleče privadil. Ponovno trdim, da je nemška liga najbolj profesionalno organizirana na svetu in da je po moči za Kitajsko najkvalitetnejša. Igralec je povsem podrejen klubu, vsaka malenkost je predvidena in določena. Od skupnega zajtrka do večerje, od trenerja za raztegovanje do vodje aerobike. Nič ni prepuščenega naključju. Priznam, zelo stresno je, a to mora vsakdo vzeti v zakup. Pritisk se pred tekmo začne že v garderobi z govorom predsednika kluba, svoje doda publika, nenehno te davijo pričakovanja in zahteve. Ni čudno, da celo najboljši asi zdržijo v nemškem prvenstvu le nekaj let in se potem preselijo v lažjo ligo. Sleherni igralec ima v klubu popolno strokovno podporo, napredek torej ne more izostati. Meni so najpomembnejše izkušnje v obračunih z najboljšimi, kar se iz lige prenaša tudi na turnirje, na reprezentančne nastope ipd. Kljub temu bi za začetek dela na tujem mladim priporočal naše sosede Italijane, kjer sem eno sezono igral v Cagliariju. Liga z najboljšimi Italijani in »uvoženimi« Rusi je močna, a neprimerljivo bolj lahkotna. Prevladuje moštveni duh, kjer se znajo veseliti in se tolažiti. Sam pa vseeno verjamem, da sem v Nemčiji našel svoj prostor pod soncem. Imam kaj pokazati, vreden sem najboljše lige na svetu in naredil bom vse, da okolje izkoristim še tudi za osebne ambicije. Doslej sem prišel med 50 najboljših na svetu, pozneje pa si želim mogoče še med 30“.
Tvoj Frickenuahusen je lani osvojil tri krone, letos se obeta le ena?
„Ne smemo pozabiti, da smo ostali brez Lundqusta in Wosika, ekipa je pomlajena, tako da smo že z dosedanjimi dosežki naredili več kot se je pričakovalo. Nismo pričakovali, da bomo drugi po ligaškem delu prvenstva, sedaj pa imamo realne možnosti tudi za vnovični naslov državnega prvaka, ki je tudi najbolj cenjen izmed vseh pokalov. Počakajmo še nekaj tednov, če se uvrstimo v finale play offa, do 24. junija, in takrat bomo lahko ocenjevali, kakšna je bila klubska sezona“. Katere so tvoje kakovosti, ki jih še lahko unovčiš?
„Raznolik servis in odličen backhand, pomagata pa mi še značaj in zagrizenost“.
Kako je z denarjem v namiznem tenisu, konkretno v Frickenhausnu?
„Ni slabo, ali bolj rečeno, za preživeti bo“!
Zdravje?
„Sedaj je dobro in naj samo tako ostane“!