Bili smo povabljeni, da se udeležimo obiska na domu Kristine Režonja, ki živi v Vratjem Vrhu pri Apačah. Pridružili smo se delegaciji, ki jo obiskala dan potem, ko je dopolnila 80 let. Na njenem domu so jo obiskali: župan občine Apače dr. Darko Anželj, občinska svetnica Majda Jerebic, predsednica Krajevnega odbora Rdečega Križa Stogovci Milka Patekar in aktivistka RK Ivanka Krušec. Sledili smo nadvse prijetnem srečanju, katerega se je slavljenka zelo razveselila. Seveda so nas lepo sprejeli njeni »tamladi«, to je gospodinja, njena snaha Marija in sin Franc, s katerimi preživlja jesen življenja. S solzami v očeh je sprejemala čestitke in darila, za katere se jim je tudi zahvalila. Župan ji je ob čestitki dejal, da si želi, da se srečata ob naslednjem jubileju.
Naša naloga obiska je bila, da ta prijeten dogodek zabeležimo in še kaj povemo o naši sogovornici - slavljenki. Veliko zanimivega o svojem življenju nam je povedala. Kot smo ugotovili, je bistrega duha in dobrega spomina. Že v uvodu pogovora smo ugotovili, da v življenju ni bila veliko bolana. V bolnišnici je bila prvič pred časom, ko si je zaradi osteoporoze poškodovala kosti. Pa pojdimo k njeni življenjski zgodbi.
Kristina Režonja, rojena Kreizler, se je rodila 19. julija 1927 v Lokavcu pri Sv. Ani v Slovenskih Goricah, v družini 10 otrok, od katerih živi še osem. Med temi je bilo 8 deklet in dva fanta, ki sta že pokojna. Tam so starši imeli hišo in okrog hektar veliko posest. Ker je bilo to premalo za preživljanje družine, so leta 1932 kupili hišo in večjo posest s 6 ha zemlje v Vratjem Vrhu, ki sodi v občino Apače. Že kot otrok si je služila kruh pri kmetih in avstrijskih vinogradnikih, ki so imeli vinograde v naših krajih. Spominja se, kopanja v vinogradu med odraslimi.Tedaj je bil nekak delovodja njen stric Viktor Kreizler. Ker je želel, da bi si kaj zaslužila, jo je pri kopi v vinogradu dodelil močnejšem, kopala sta po dva, da ji je lahko zvečer plačal delo, kot ostalim odraslim. Med drugo vojno je obiskovala Srednjo kmetijsko šolo v Avstriji. Po vojni se je zaposlila kot trgovka. Najprej je bila zaposlena v trgovini Antona Korošca v Gornji Radgoni, nato je bila poslovodkinja v trgovinah v Apačah, Zgornji Velki in Lutvercih. Toda leta 1952 si je ustvarila družino. Poročila se je s Francem Režonjo, ki je umrl 1981. leta, in se preselila v Vratji Vrh, kjer še živi danes. Tukaj se je z možem posvetila kmetovanju in vodenju gospodinjstva. Zaposlovala sta jo tudi dva otroka, sin Franc, ki je doma prevzel posest, in hčerka Kristina. Danes jo razveseljujejo vnuki: Marko, Andrej, Franja in Jana, ter pravnukinja Rebeka.
Vedno, ko se pogovarjamo s starejšimi, srečni smo, da se lahko, nas zanima življenje ljudi, pa tako tudi itervjuvancev v preteklosti. Kristina nam je postregla z mnogimi podatki, ki bi bili vredni daljšega zapisa. Toda naš prostor je omejen. Zato bomo omenili le najzanimivejše.
Med drugim nam je povedala: »Ne morem si predstavljati, da se je v tako kratkem času tako spremenilo. V življenju sem doživljala, kakor mnogi ali celo večina, siromaštvo. Danes pa živimo v razkošju. Mirno lahko rečem, da mi tako dobro ni šlo nikoli. Pri tem mislim, da tudi vsem, ki živijo v naši Sloveniji. Kot vem vsak, ki nima dela, dobi podporo. V naših časih ni bilo od nikogar nič pričakovati. Za vsak kos kruha smo se borili. Tako smo tudi otroci staršem pomagali, da so lahko preživeli s tako veliko družino. Hodili smo kmetom in veleposestnikom delat, da smo dobili kak dinar ali pa smo s tabrhi odslužili kako uslugo, ki nam jih je opravil kmet. Lahko pa rečem, da je bilo tudi veliko veselja. Veliko smo se družili, si kaj povedali in ob delu tudi zapeli. Ko sem si ustvarila družino, sva z možem obdelovala posest. Imela sva živino, kakor vsaka mala kmetija ali želarija. Ker je bilo premalo zemlje sva imela le enega konja Lipicanca s katerim smo vozili. Za oranje smo si sposodili konja od soseda, ko pa je on oral, je vzel našega. Takrat je še veljala solidarnost. Spominjam se, ko smo ljudi prosili za košnjo ne velikem travniku, smo prosili 16 koscev, prišlo jih je pa 26. Nobeden ni zahteval plačila. K nam so radi prišli, ker so vedeli, da bodo dobro jedli. Takrat je bila hrana večja dobrina kot danes, ko imam vsega dovolj.
Ob delu na posesti je bilo potrebno tudi kaj zaslužiti. Do bornega zaslužka sem prišla tudi s kuhanjem na gostijah in izdelovanjem šopkov iz papirja. Ne boste verjeli, z možem sva izdelovala tudi poročne prstane iz aluminija in »mesinga«. Pravzaprav sva jih izdelovala iz aluminijastih kovancev nemških mark in »mesignatih« denarjev starejših valut. Mož jih je klepal na »dornu«, jaz pa pilila, oblikoval in polirala. S temi prstani so se mnogi oženili. Kolikor vem, so jih vezali v zakonu dolga obdobja, saj takrat še ni bilo toliko ločitev.« Kot je znano, je bila hrana v preteklosti preprosta. Ko je snaha Marija v Službi še vedno kuha. Kot pravi preproste jedi. Vesela je, da nima izbirčne družine. Ko je pripovedovala o hrani, se je spomnila dogodka iz otroških let. »Bil je čas večerje. Mama je skuhala koruzni zdrob. Na mizo je položila krožnike in vanje razdelila večerjo. Fanta sta imela emaljlirane kovinske krožnike z rdečimi , dekleta pa z modrimi rožicami. Tedaj je enega izmed njih izdala nujna človeška potreba. Vsi smo morali od mize in smo čakali njegove vrnitve za mizo. Toda, ko smo se vrnili za mizo so bili krožniki »umiti«. Za to je poskrbel domači pes. Bili smo žalostni, a nas je mama potolažila z novo večerjo.«
Kot smo omenili, so redili tudi živino in oddajali mleko. Več kot 40 let je vodila tudi zbiralnico.Tedaj je od 24 hiš oddajalo mleko 16, danes pa še samo dva.V času obvezne oddaje so prinašali v zbiralnico tudi liter ali dva mleka. Kristina je bila tudi družbeno aktivna, saj je delovala kot odbornica v Kmetijski zadrugi, tam je aktiven tudi njen sin Franc, kot odbornica je delovala tudi v občini Gornja Radgona, porotnica na sodišču v Gornji Radgoni in kot poverjenica v Rdečem križu. Pela je tudi v pevskih zborih. Bila je dejavna tudi na kulturnem področju, kjer je igrala v igrah, ki so jih igrali na amaterskem odru, kot so Revček Andrejček, Poštelski zaklad in druge.
Kot smo že omenili nam je povedala veliko zanimivega, mi bi rekli zanimivih zgodb. Med temi je omenila sladoledarja Hamitija iz Apač, ki je tedaj s triciklom ponujal sladoled kar na poljih. Ko se je peljal skozi apaško dolino in je videl delavce na polju je zapeljal do njih, seveda, če tja vodila cesta, in jim ponudil sladoled. V poletni vročini se mu nobeden ni odpovedal. Če niso imeli denarja je dejal: »Boste že poplačali z jajci.« Tako se je pogostokrat zgodilo, kajti denarja je bilo malo. Omenila je še, kako so do Apač ali v Gornjo Radgono pešačili. Tedaj še avtobusa, pa tudi denarja zanj, ni bilo. Spominja se prvih avtomobilov. Imeli so jih dr. Toplak, invalid Franc Zemljič, Ivan Vračko in Ernest Režonja. To so bili srčni vozniki. Če je kateri peljal po dolini in koga srečal, ga je vzel seboj, ne da bi ga zato prosil. Spominja se dr. Toplaka, ki je ob cesti pobiral otroke, ki so šli v šolo in jih zapeljal do šole. Kot je dejal je bil ljudski zdravnik in človek dobrega srca.