Tukaj sem ostal kot zdravnik, ker sem se med krajani apaškega polja dobro počutil Le nekaj dni za tem, ko je znani apaški zdravnik dr. Miloš Radašin praznoval 80 letnico svojega življenja, smo ga obiskali na njegovem domu v Apačah. Na obisk nas je povabila predsednica Krajevnega odbora Rdečega križa Apače Olga Edšidt, ki je organizirala obisk delegacije v kateri so ob njej bili še podžupan občine Apače Franc Pižmoht, predsednica in sekretarka Območnega združenja Rdečega križa Gornja Radgona Silva Vračko in Davorka Makovec, predsednica DU Gornja Radgona, Pododbora Apače Julčka Nedok, ter poverjenica KORK Apače Suzana Tropenauer. Ob vstopu smo bili povabljeni za veliko mizo obdano z dobrotami, ki jih je pripravlja njegova žena Jolana. Moramo takoj povedati, da je bil sprejem nas, ki smo ga obiskali, nadvse prisrčen. Kot nam je dejal, je vesel vsakega obiska, pa tako tudi te številčne delegacije. Naj povemo, da sta bili Olga Edšidt, Davorka Makovec z njim povezani po službeni dolžnosti kot medicinski sestri. Še najbolj je bil z njim povezana Suzana Tropenauer, ki je bila dolga leta njegova glavna medicinska sestra v Zdravstveni ambulanti v Apačah.
Nas, ki smo prišli, da bi kaj zapisali, je najbolj zanimalo njegovo pripovedovanje iz življenja in iz njegovega zdravniškega delovanja. Ko smo mu dejali, da ga bomo mi spraševali vse kaj nas zanima, odgovarja pa naj tisto kar želi, je dejal: »Nimam nobenih skrivnosti. Vi le sprašujte, kaj se vam zdi iz mojega življenja pomembno. Dejal je le, da ne bo predolgo.« Takoj smo čutili, da bomo imeli v njem dobrega sogovornika. Rodil se je v družini mame Ane in očeta Milana v Subotici. Osnovno šolo je končal v Subotici, gimnazijo pa v Novem Sadu. Medicinsko fakulteto je obiskoval in končal v Beogradu. Kot mlad zdravnik se je leta 1957 zaposlil v Zdravstvenem domu v kraju Titel pri Novem Sadu. Po 12 letih dela se je odločil, da se odpravi v Slovenijo. »Ne vem, če bi bil danes v Apačah, če ne bi imel bratranca dr. Mirana Ostana, ki je že deloval kot stravnik v ZD Gornja Radgona in me je povabil, da pridem v Apače. Tedaj je v Apačah umrl znani apaški zdravnik dr. Alojz Toplak, katerega sem, to je bilo 1971. leta, nasledil. Tukaj sem ostal vse do upokojitve. Moram povedati, da sem te kraje zljubil. Rad sem imel preproste ljudje. Čutil sem, da so me imeli radi pacienti in tudi drugi prebivalci Apaške doline. Lahko rečem, da mi nikoli ni bilo težko oditi do pacienta ob kateri koli uri po dnevi, ponoči, ob praznikih in nedeljah. Vedel sem, da me ljudje kličejo, ko so v stiski. Pomagal sem jim koliko sem mogel. Sem pa, kot vsak zdravnik, naletel na primere, ko jim nisem mogel pomagati. To je za vsakega zdravnika najtežje. Vesel sem, če se me še kdo spomni, tudi sedaj ko sem v pokoju.«
Iz upokojenskega življenja nam je povedal, da je vesel, ko ima ob sebi dobro ženo Jolano, s katero se je poročil 1963. Ker jima »Bog« ni naklonil otrok, živita stanovanju, ki sta ga odkupila, sama. Kot smo že povedali se veseli vsakega obiska. Posebnih vezi z rojstnim krajem nima, saj je že večina sorodnikov pomrlo. Vesel je srečanja in vezi z dr. Majdo Toplak, ki je bila poročena z njegovim bratrancem dr. Miranom Ostanom, katerih otroci Sašo, Boris in Nina prav tako ohranjajo stike z njim. Žena Jolana ima v bližini nečakinjo Mino Molnar Urbanič, ki z družino živi v Gornji Radgoni.
V mladosti, v gimnazijskih letih, se je veliko posvečal atletiki. Pomerjal se je v različnih atletskih disciplinah: v teku na 100 in 200 metrov in metanju krogle. Posvetil se je tudi veslanju.. V vseh omenjenih športih je dosegal na tekmovanjih dobre rezultate. S prihodom v Apače pa se je posvečal ribištvu in ob tem užival v naravi. Še nekaj je ob zdravniškem poklicu bogatilo njegovo življenje. Bil je odličen pevec. To je dokaza tudi ob našem srečanju z njim, ko je s svojim petje, odličnim pevskim glasom, dokazal, da mu petje ni tuje. Še nekaj moramo omeniti, preden zaključimo prispevek. Je velik ljubitelj rož in živali. Da imajo pri hiši rože radi, smo opazili, ko smo se spenjali po stopnicah do stanovanja. V toplem zavetju je veliko rož, ki bodo poleti krasile njun dom. V stanovanju pa smo lahko potrdili njegovo ljubezen, da ne bomo krivični, tudi Jolino, do živali. Po hiši sta se brez strahu sprehajala velika "mačkona" 14 letna muca Schirly in veliko mlajši muc Tomas, ki s svojo težo, pri skoku na kljuko, odpira vsaka vrata. Tretji hišni ljubljenček pa je psička Wiska, ki je prišla v hišo kot azilantka iz živalskega azila veterinarske ambulante Nabergoj v Moravskih Toplicah.. Kot sta povedala je z živalmi, njihovimi ljubljenčki, velikó skrbi, vendar jima to vračajo s prijaznimi pogledi in "cartanjem". Našemu sogovorniku, ter tudi ženi Jolani, ki je bila 16 let zaposlena v Elradu, bila tudi naša sodelavka, se zahvaljujemo za prijazni sprejem in klepet. Obema želimo zdravja in uživanja v zasluženem pokoju. Temu se pridružuje tudi uredništvo Prepiha, katerega tudi bereta.