Buče prištevamo k najstarejši zelenjavi na svetu. Buče so staro indijanske kulturne rastline, ki so jih v Evropo prinesli španski pomorščaki. V zapiskih iz časa baroka lahko preberemo, da je bučno olje za uživanje preveč dragoceno in bi ga naj uporabljali za mazila. Na začetku 20. stol je na avstrijskem štajerskem nastala posebej vzgojena sorta buč, pri kateri štiri zunanje celične plasti niso odebeljene ali olesenele. Dejstvo, da je seme brez lupine, nudi veliko prednosti pri stiskanju in pri izrabi ostanka stiskanja. Buče so bile dolgo časa pozabljene, sedaj pa se ponovno vračajo in prodajajo kot delikatese. Obstaja 160 vrst buč. V zeliščnih knjigah iz 16. stol omenjajo buče v Nemčiji, Franciji in Italiji, v 18.stol pa so prišle v Rusijo.
Prve dni maja posadimo semena v brazde in jih pokrijemo z zemljo. Včasih damo seme tudi kalit. Po enem do dveh tednih pridejo dvolistne rastlinice iz zemlje. Preden se začne rastlina še bolj razvijati in cveteti jo moramo zaradi pojave plevelov okopati. Na začetku julija opazimo rumene sijoče cvetove, ki se uporabljajo tudi v kuhi. Buče ležijo dva meseca po cvetenju, do konca septembra, na zemlji. Zrelost buč ugotavljamo po tem, da je pecelj še zelen, z nohtom pa lahko prebodemo lupino. Na poljih vidimo pogosto ženske pri čiščenju buč, zadnja leta se uporabljajo stroji za čiščenje buč, ki na dan zmorejo 5 ha. Za en liter bučnega olja potrebujemo 2,5 kg semen. Iz ene buče dobimo cca 8 dag posušenih semen. Semena kmetje sušijo doma ali v sušilnici. V oljarni jih pogosto še enkrat sušijo in zmeljejo. Dodajo vodo in sol in mesijo, nato pražijo. Ko voda izpari, dajo pražena semena v stiskalnico in stisnejo. V lovilno posodo teče črno zeleno olje, ki izgleda ob svetlobi rdečo-rjavo. Ko se olje usede, ga brez filtriranja napolnimo v steklenice. Skladiščimo ga v temnih steklenicah in na hladnem.