Kako je prleški pismonoša rešil življenje upokojene učiteljice iz Vrhnike? Katja Hvalica, ki je dolgo bila na zdravljenju in rehabilitaciji je v Prlekiji našla svojo novo družino; Zakaj se ljudje izogibajo pomagati ponesrečenim? Ljutomer 28. maja – Te dni je bilo izjemno prijetno in zanimivo v vasici Gresovščak pod Jeruzalemom v Prlekiji. Pri hišni številki šest, kjer živita Stanko in Suzana Kaučič, z otrokoma Sandro (osnovnošolka) in Jan Markom (obiskuje vrtec), se je namreč zbralo veliko, sorodnikov, hišnih prijateljev ter sosedov, toda zraven je bila še posebej draga osebna, 67 – letna Katja Hvalica, doma iz Gradišča pri Vrhniki. Upokojena učiteljica, rojena sicer na Primorskem, doma pa iz Notranjske v Prlekijo ni prišla povsem naključno, čeprav je, enako pot po vsej državi, vedno rada zahajala tudi na severovzhod države. Tokrat pa je prišla zahvaliti svojemu rešitelju Stanku, ki ji je avgusta lani rešil življenje. Zaveda se prijetna Katja, in ne samo ona, da bi že zdavnaj bila pod rušo, če se tistega vročega avgustovskega zgodnjega popoldneva, na Ormoški cesti v Ljutomeru, ne bi znašel poštar Stanko Kaučič, ki je edini izmed množice mimo drvečih vozil reagiral tako kot bi morali vsi. Nesebično je priskočil na pomoč ženski, ki je po padcu z kolesom, visela žičnati ograji, in bi brez njegove pomoči skoraj umrla.
Prav takšni skromni ljudje ne želijo veliko govoriti o svojih velikih delih. Toda ob dejstvu, da je nemudoma pomagal ponesrečeni, takrat neznani ženski, ki je bila na počitnicah v Prlekiji, in ki najverjetneje ne bi več živela, če se mimo ne bi pripeljal prav on Stanko Kaučič, mu pripadajo vse pohvale. „Spomnim se. Bilo je nekega vročega avgustovskega dne. Proti koncu meseca je bilo, nekako zgodaj popoldan, ko sem se vračal iz službe. Na Ormoški cesti v Ljutomeru sem videl starejšo žensko, kako je padla s kolesom in se nesrečno obesila na žičnato ograjo. Takoj sem se zaustavil in videl, da je v smrtni nevarnosti, saj je imela rane na vratu in je močno krvavela. Šele malo pozneje sem ugotovil, da le niso poškodovane najpomembnejše žile, in pozneje sem slišal, da je šlo za delčke milimetra. Moram priznati, da sem bil razočaran, ko sem videl, da se je vsaj 40 vozil peljalo mimo in nihče ni hotel zaustaviti, da bi gospe pomagal. Tudi ko sem ji pomagal ter skušal zaustaviti kakšnega voznika, so vsi peljali mimo, kot da se ni zgodilo nič. Nemudoma sem poklical tudi rešilce, ki so k sreči prišli zelo hitro. Gospa, ki jo seveda nisem poznal, saj je očitno bila turistka in je tam samo kolesarila, je bila v zelo slabem stanju“, nam je pripovedoval Stanko, ki se je pozneje pozanimal pri reševalci in slišal, da so jo komaj rešili.
Pove nam skromni fant, da mu osebno veliko pomeni, da je lahko nekomu pomagal, najverjetneje rešiti življenje, je pa žalosten, da mnogi le ne vidimo soljudi v težavah. „Res je žalostno, da se nam samo nekam mudi, in da nas ne briga kaj se dogaja okrog nas. Še jutri se lahko nam kaj podobnega pripeti in kdo bo potem nam pomagal. Kljub vsemu, sam verjamem, da bi meni tudi nekdo pomagal, če bi me prizadela nesreča. Torej ni lepo, da se nam vedno nekam mudimo, pozabljamo pa na soljudi, saj je pri gospe Katji, bila odločilna vsaka minuta“, je še dejal skromni fant iz „kunštne“ Prlekije.
In dokler je kakšnih 30 domačinov sadilo svoje trse v vzorčnem „botrovem“ (Kaučičevem) vinogradu tik nad domačo hišo, kjer je vedno vsakdo dobrodošel, in enako velja posebej za rešeno upokojeno učiteljico (avtor teksta sem ga posadil poleg Katje, na številki 73), nam je Katja razlagala, kaj se je zgodilo in kako se je zdravila. „Rada potujem in se spoznavam z ljudmi. Predvsem imam rada skromne ljudi, jih povprašam kako živijo in kaj počnejo. Z veseljem sem prišla tudi v Prlekijo, kjer so pokrajina in ljudje več kot očarljivi. Res je, da tukaj ljudje ob težkem delu težko živijo, toda tako pridni in delovni so ter prisrčni, da se človeku niti sanjati ne da. Tako prisrčnih ljudi ni nikjer na svetu, še posebej pa moram omeniti družino Kaučič s Stankom na čelu, ter lokalno turistično organizacijo Ljutomer. Slednji so mi nekaj tednov po nesreči poslali mojo uničeno kolesarsko čelado ter šopek, ki sem ga v času nesreče imela pritrjenega na kolesu. Ni važno, da je šopek bil ovenel, bolj pomembno je, da so ga ti dobri ljudje shranili in mi ga, skupaj z mojimi stvarmi, poslali. Šopek je bil moj in me je vse skupaj raznežilo do solz. prav mene, ki verjamem v dobre ljudi je vse skupaj prepričalo, da so med nami dejansko dobri ljudje. Mnogi so me spraševali, ali še obstajajo takšni ljudje; dejala sem, da v Prlekiji so“, se je razgovorila Katja, ki je po nesreči nekaj tednov bila v bolnišnici Rakičan pri Murski Soboti. Nato je šla domov, a je ugotovila, da ni zmožna biti doma, in je končala na daljši rehabilitaciji v centru Soča v Ljubljani, kjer je premagala vse težave, predvsem strah in druge travme.
„V pomoč so mi bili moja družina in osebni zdravnik ter seveda ostalo medicinsko osebje. Potem sem počasi obiskala svoja dva pevska zbora in druge znance ter prijatelje. Počasi sem začela obiskovati vse prijatelje, šele pred dvema tednoma pa sem se znova usedla na kolo, čeprav nekoč nisem mogla brez kolesarjenja. Sedaj pa sem izjemno srečna in vesela. da sem spoznala tako prijazne in pridne ljudi, kot so Kaučičevi, katerim bi rada moralno pomagala, saj jim finančno ali kako drugače ne morem. Presrečna sem, da se je tistega lanskega avgustovskega dne na kraju nesreče znašel človek, ki mi je upal pomagati. Vsekakor sedaj imam dve družini; Eno pri Vrhniki, drugo pri Ljutomeru“, nam je o „zgodbi s srečnim koncem“ še dejala skromna ženica iz okolice Vrhnike.
In očitno je dobro imeti v družini takšne ljudi, kot je Stanko Kaučič! Sam skromni fant nam je razložil, da je s Katjo že po prvem pismu stopil v kontakt, večkrat sta si pisala, se slišala po telefonu in sedaj tudi srečala. Hkrati Stanko dodaja, da bi spet naredil enako. „V takšnem primeru nimaš kaj razmišljati, temveč moraš samo hitro pomagati. Katja je oseba, ki se veseli življenja, in dejansko bi bilo škoda, če je več ne bi bilo med nami“, nam je kratko dejal Stanko Kaučič. PISMO JE RAZKRILO HUMANISTA Čeprav se je dogodek, ki bi se lahko tragično končal za nesrečno Katjo odvijal lani konec avgusta, in čeprav se sedaj potrjuje prijateljstvo ponesrečenke in njegove družine, se gre spomniti tudi dogajanja iz lanskega oktobra. Takrat je namreč na kolektiv (zaposlene) pošte Ljutomer – 9240, prišlo nenavadno pismo, ki jih je upravičeno razveselilo. Namenjeno je pravzaprav bilo „neznani osebi“, ko pa so razvozlali majhno uganko, so sodelavci omenjene poštne enote bili nadvse ponosni na več kot humano dejanje svojega kolega, 36 – letnega pismonoša Stanka Kaučiča – Miša. Pismo je namreč pisala Katja iz okolice Vrhnike, katero je omenjeni pismonoša rešil skorajda zanesljive smrti. V svojem zahvalnem pismu, je takrat neznana Katja Hvalica, tresočimi rokami, med drugim zapisala: Moje pismo je namenjeno tistemu možu ali fantu med vami, ki me je nekega avgustovskega dne našel ponesrečeno ob cesti. Vaš glas, prijazen, a odločen, je bil zadnje, kar sem slišala: Ne spat gospa, ne spat! V bolnico morate, sem že poklical rešilca. Prijazno prigovarjanje in sirena sta bila zadnja glasova. Potem Katje (skoraj) ni bilo več. Rešili ste mi življenje, jaz pa ne vem niti vašega imena, niti vaše podobe. Zdaj me na Inštitutu za rehabilitacijo v Ljubljani vračajo v stare tire. Morda bom enkrat v prihodnosti spet v redu. Ob hudi smoli sem imela tudi precej sreče. Vitalni organi namreč niso bili poškodovani. Tako vam lahko napišem vsaj pismo. Hvala vam in veliko sreče vam želim. Ko bom okrevala, se bom oglasila pri vas. Pozdravljam vas od srca, pozdravljam vaše sodelavce in vso od sonca nasmejano Prlekijo...
In potem so na pošti Ljutomer, ki tudi sicer slovi po prijaznem in med strankami priljubljenem kolektivu, odkrili za koga izmed zaposlenih gre, so samo skupaj nazdravili, izjemno gesti svojega sodelavca, potem pa se je delo spet nadaljevalo kot vsak dan. A ker „dober glas seže v deveto vas...“, smo takrat tudi sami obiskali prleško prestolnico, kjer smo srečali skromnega in pridnega delavca, ter dobrega moža (žena Suzana je trgovka v Ljutomeru) in očeta dveh otrok (danes 10-letna Sandra je osnovnošolka v Ljutomeru, 6 – letni Jan Marko pa obiskuje vrtec v domači vasi), doma iz Gresovščaka v Ljutomersko – Ormoških vinorodnih gričih. Prav po omenjenih vinorodnih gričkih in drugih predelih prijazne in lepe Prlekije, Stanko Kaučič že 15 let raznaša pošto. Tako v mrzlih in zasneženih zimah, kot v vročih poletjih, deževnih in vetrovnih dnevih, vedno je na svojem mopedu. Vsi ga poznajo kot prijaznega in pridnega raznašalca pošte, ki je vedno našel lepo besedo in se pošalil z vsakomur. Tudi ko je komu prinesel slabo novico, je vedno vedel vsakogar potolažiti, vedno pa je bil pripravljen tudi pomagati.