Kako rešiti zapuščene mačke in pse? Slovenski ljubitelji živali skušajo rešiti tisto kar je zakuhala človeška krutost in nehumanost Ljudje smo dejansko živa bitja, vendar čedalje bolj pozabljamo na svet okoli nas, ki prav tako živi in ima pravico do življenja. Na svetu je veliko dobrih ljudi, vendar le nekateri to priznajo in pokažejo, saj jih le peščica pokaže svojo humanost in spoštovanje do drugih živih bitij, ki bivajo v istem okolju kot človek. Ker ljudje ne razumemo oziroma nočemo razumeti živalskih klicev na pomoč, se moramo zavedati, da je morda vsak „hov“ ali vsak „mijav“ hkrati tudi klic na pomoč. Človekova okrutnost do živali je v današnjem času dosegla do zdaj še nepoznane razsežnosti; mnoge živali životarijo v za njih neprimernih bivališčih ali pa so brezupno prepuščene cesti in svoji usodi. Takšno stanje je potrebno spremeniti, in zato so se tudi v Društvu za zaščito živali Pomurja, kot pravi njegova predsednica Breda Habjanič, trdno odločili, da razmere glede sobivanja človeka in živali, ki so kritične v celotni pomurski regiji, spremenijo na bolje. Enako je tudi po vsej Sloveniji, kjer obstajajo društva in ljudje, ki jim ni vseeno kaj se dogaja z drugimi živimi bitji. Žal pa vsak dan zamujanja na tem področju pomeni tudi smrt ali vsaj hudo trpinčenje za kakšnega štirinožnega prijatelja, za kakšno muco, in še posebej za kakšnega kužka.
Zato mnoge živali nikoli ne bodo dočakale, da se bodo lokalni in državni oblastniki dovolj ozavestili, in da bo vsaka slovenska regija dobila ustrezno zavetišče (azil) za zavržene živali. Poleg mnogih štirinožnih prijateljev, to sedaj skoraj zanesljivo velja tudi za škotsko ovčarko in najmanj ducat malih in odraslih muc, ki bi nujno potrebovale dobre ljudi oz. topel dom. In če jim ne najdejo lastnike, najprej jim grozi azil, potem pa najbrž tudi evtanazija. „Toda, ali bomo ljudje to dovolili, ali se v Pomurju in celi Sloveniji, ne bodo našli dobri ljudje, ki bi nudili topli dom našim prijateljčkom“, se sprašuje predsednica DZŽP, Breda Habjanič.
Kaj se je pravzaprav zgodilo novim revčkom med živalmi? „V sredo smo bile tri članice društva na ogledu muc v Krogu. Lastnica hiše sama ne ve, koliko muc je imela lastnica (najemnica), ker je ta trenutno odsotna, lastnica pa jo bo iz hiše tako ali tako izselila. Mi smo naštele 10 mladih muc starih od 1 do 1,5 meseca, vse so približno iste starosti in so ene belo črne in druge sive. Poleg sta bili samo dve odrasli muci (ena oranžna in druga temno siva), tako, da ne vemo, če jih je morda še več odraslih. Lastnica pravi, da je okno iz hodnika na dvorišče ves čas odprto in, da odrasle mačke (tudi druge) prosto hodijo ven in noter, tako, da ne ve koliko jih dejansko je. Mi smo lahko videle samo te kot vam navajam. Ker je v hiši več prostorov, se mlade lahko še marsikje skrivajo, to ne moremo vedeti, dokler ne bodo same prišle ven. Ne da se niti ugotoviti, katera muca je od katere mame, ker se družijo vse povprek, tako, da ne moremo ločiti družin in katere mame z mladiči vzeti in odpeljati. Lahko tudi povem, da so vse muce zelo prijazne in očitno vajene biti zunaj in notri tako, da bi zanje sigurno lahko našli nove lastnike (za mlade pa tako ali tako). Z lastnico hiše smo se dogovorile, da bomo v društvu pomagali muce oddati, tako da še nekaj časa ostanejo tam, ker jim dejansko ni slabo in imajo dosti mesta. Hudo bi bilo, če bi jih sedaj strpali v majhne kletke! Sicer lastnica hiše vztraja, da se naj čim prej odstranijo in ne želi čakati, ampak mislim, da vseeno ne bo šlo tako hitro z njihovo oddajo“, nam je razlagala Breda Habjanič, DZŽP, ki vabi zainteresirane da naj pokličejo na telefon 031/421-008 (Breda).
Hkrati ljubitelji živali iščejo topli dom tudi za dve leti in pol stara škotska ovčarka, ki je postala lastnikom tako zelo odveč, in so njeno kratko življenje želeli končati z injekcijo pri veterinarju. K sreči veterinar njihove želje ni izpolnil, in sedaj ji ljubitelji živali pospešeno iščejo nov dom. “Lassie je prava lepotica, ki se zelo rada cartlja. Ni rodovniška, večino časa preživi v boksu. Za več informacij lahko zainteresirani pokličejo telefonsko število 041/557-967 (Aleksandra), pravi Habjaničeva.
REŠITEV JE V KASTRACIJI IN STERILIZACIJI Zlasti ljubiteljem živali in tudi vsem ljudem, ki imajo količkaj vesti gotovo ne more biti vseeno, ko ob prometnici, na mestni ulici, ali pa kjerkoli drugje zagleda odvržene majhne in nemočne živalce, ki so jih nevestni lastniki takoj po porodu ali nekaj dni pozneje kar odvrgli. In če jih že ne povozi kakšno prevozno sredstvo, se nemočno vlačijo in potepajo okrog ter iščejo karkoli za pod zob. Enako kot malčkom, ki jih lastniki kar odvržejo, če že ne žive zakopljejo ali kako drugače pokončajo, se godi tudi desetinam in stotinam majhnih živih bitij, ki so se skotili od že prej zavrženih in zapuščenih staršev. Če bi vedela kako to preprečiti gotovo nobena pisca ali mačka ne bi postala breja, saj so prav zavržene živali do potomstva bolj ozirni tudi kot nekateri ljudje. A kaj ko je narava včasih kruta, in potem uboge mamice morajo nemo opazovati uničevanje in trpljenje svojega naraščaja.
Zato je edina rešitev za vedno bolj prisotno problematiko razmnoževanja zavrženih (in ne samo njih) štirinožnih hišnih ljubljenčkov, kastracija samčkov in sterilizacija samičk. In prav s to problematiko so se odločili spoprijeti tudi članice in člani Društva za zaščito živali Pomurja (DZŽP), a kaj ko njihov volonterizem in prostovoljno delo ne bo pomagalo, če ne bo posluha od tistih, ki imajo denar, kajti kastracija in sterilizacija sta zelo draga. „V DZŽP smo se zbrali ljudje, ki želimo na različne načine pomagati zapuščenim, zanemarjenim in mučenim živalim. Odločili smo se za aktivno delovanje na področju celotnega Pomurja (pokrivamo območja bivših občin Murska Sobota, Lendava, Ljutomer in Gornja Radgona – torej sedanjih 27 občin). Društvo je povsem prostovoljna in neprofitna organizacija, ki je nastala izključno zaradi potrebe po pomoči nebogljenim živalim, ki same ne morejo odločati o svoji usodi in si ne morejo pomagati, saj so odvisne od nas, ljudi. Pomurje je edino področje v Sloveniji, ki ga nobeno podobno društvo ne pokriva, zato je potreba po delovanju še toliko večja. Člani društva s svojim prostovoljnim delom živalim pomagamo po svojih močeh. V Pomurju se srečujemo z vedno bolj perečo problematiko zapuščenih živali. Za zapuščene pse je država do neke mere poskrbela, vendar pa Zakon o zaščiti živali določa odgovornost ljudi tudi do vseh drugih živali. Zaščita živali po tem zakonu je dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa lokalnih skupnosti in države“, pravi predsednica DZŽP Breda Habjanič, ki žalostno ugotavlja, da se je na njeno povabilo odzval le župan Gornje Radgone Anton Kampuš.
„Na koncu bo vse dobro. Če ni dobro, potem še ni konec. Vse sanje se lahko uresničijo, če le imamo pogum....in pogumni smo! Življenje je kratko, pridobivanje izkušenj dolgotrajno, ugodna priložnost redka, izkušnja varljiva, odločitev pa težka“. (Hipokrat). ŽIVAL NI PLIŠASTA IGRAČA... Predvsem kužki brez rodovnika so pogosto neupravičeno zaničevani. „Pa kaj, če niso vredni toliko kot pasemski psi. Ali imajo ljudje zato pravico z njimi grdo ravnati, jih pretepati ali celo ob rojstvu kruto ubiti? Seveda ne! In na svetu je na milijone ljudi, ki svojega mešančka ne bi zamenjali niti za deset rodovniških psov. Kako prijazni in pridni so psički, ki pogosto še imena nimajo, lahko povedo samo tisti, ki zanje skrbijo. Ponavadi smo to posamezniki, ki ljubimo živali, in ki nam ni vseeno za nobeno živo bitje. O njih imamo samo lepa mnenja in dejansko ne verjamem, da ne bomo našli nekoga, ki se bi jim usmilil, in jim nudil gostoljubnost. Za psička, ki nima pred sabo nič drugega, kot še negotovo životarjenje ob robu groba. To je neprijetne stvarnost in zato lahko samo čaka. Čaka, na kaj? Na to, da se bo življenje vedno znova spreminjalo v čakanje... Kakor človek tudi žival potrebuje zaveznike in pomočnike, ko se mu v prah sesuje celi svet. Najhujša je ignoranca, odtujenost, umik in izogibanje okolja. Torej, veliko živali še vedno čaka na ljubeče nove lastnike..., mi pa si želimo, da bi se njihova resnična in žalostna zgodba, srečno končala“, pravi Sandra Horvat iz DZŽP. Veterinar Miloš Prostran – Mišo, dr. vet. med. s soboške Veterianrie, nam pove, kako živali niso plišaste igrače in jih je potrebno obravnavati nadvse odgovorno. Strinja se tudi, da je obvezno cepljenje proti steklini (32.55 €) dokaj visok izdatek, toda steklina je neozdravljiva bolezen in cepljenje je nujno. „Žal se odvrženja psov ne dogajajo samo pred cepljenjem, čeprav je tokrat teh več, temveč skozi celo leto. Zato moramo biti na jasnem, da je imeti psa obveza ne pa hec“, dodaja naš sogovornik. Glede čedalje večjega odločanja lastnikov ali „kvazi“ ljubiteljev, da se na skrajnje nehuman način znebijo svojega kužka, pa je zanimiva pobuda še ene izmed priznanih ljubiteljic živali – znane prekmurske veterinarke Smilje Nabergoj, dr.vet.med. Sama nikakor ne more razumeti nikogar, ki se odloči, da bi se na takšen ali drugačen način rešil svojega hišnega prijatelja. Meni pa, da bi se morala poostriti zakonodaja (tudi kazenska) na tem področju. Po eni strani bi mogoče podražili evtanazijo, ki bi bila dražja kot obvezno cepljenje in bi se mogoče zadeva vsaj nekoliko spremenila. Morebiti bi se žival takrat usmilila vsakemu lastniku, če pa bi se takrat odločil za zavrženje ali kakšno drugo trpinčenje živali, bi ga po mnenju Nabergojeve, morali „močno udariti po denarnici ali celo poslati za zapahe“...