Potem, ko so v minulih letih obiskali praktično vse slovenske regije in tudi stanovske kolege iz sosednjih držav, so se članice in člani Čebelarske družine Peter Dajnko Gornja Radgona, ki je letos poleti obeležila 60 – letnico obstoja in uspešnega delovanja, letos odločili za strokovno ekskurzijo pri stanovskih kolegih v Republiki srbski. In težav ni bilo, saj se je predsednica družine Marija Korošec povezala z družbo Avtobusni prevozi in Turistična agencija Dejan Dvoršak, s.p. iz Lomanoš, tako da je kmalu avtobus bil poln veselih čebelarjev in njihovih družinskih članov. Že pred tem so vzpostavili stike s stanovskimi kolegi iz Združenja čebelarjev iz Prijedorja v Republiki srbski (BiH), katere so tako v okviru tokratne ekskurzije obiskali. Med obiskom in pogostitvijo v „čebelarskem“ lokalu ter ob večjem čebelnjaku v naravi, pod planino Kozaro, ki je last lokalnega čebelarja Stojana Reljića, so jim prijazni gostitelji, na čelu s predsednikom, sekretarjem in ostalim vodstvom tamkajšnjega čebelarskega združenja, predstavili pogoje čebelarjenja, pridelave medu in drugih čebeljih izdelkov, na njihovem območju. V prijetnem klepetu so si stanovski kolegi iz obeh države izmenjali številne izkušnje in dogovorili nadaljnje kontakte.
In kot nam je povedala predsednica ČD Peter Dajnko, Marija Korošec, so se v Republiki Srbski imeli zelo lepo. Veliko jih je namreč tam bilo prvič v življenju, drugi pa prvič po osamosvojitvi Slovenije. Poleg obiska in srečanja s stanovskimi kolegi, so čebelarji iz občin Apače in Gornja Radgona imeli zanimiv in pester program strokovne ekskurzije, kjer so marsikaj videli in doživeli. Malo so se srečali s kolegi, malo ogledovali, malo nakupovali, potem pili in jedli, predvsem pa se lepo imeli. „Dejansko je bilo nepozabno, in samo žal je lahko našim kolegom, ki niso uspeli biti zraven. Že zgodaj zjutraj smo štartali iz Apač in Gornje Radgone, pa preko Ljutomera do Ormoža in naprej na Hrvaško. Nato mimo Varaždina in Zagreba, pa po nekdanji avtocesti bratstva in enotnosti proti Beogradu. Desno, proti Bosni smo zavili že pri Novski, in nato smo mimo spominskega obeležja Jasenovac, kjer je nekoč bilo nacistično taborišče, prestopili v BiH oz. Republiko srbsko. Povsod smo opazovali okolico, ki se je močno spremenila v zadnjih dvajsetih letih, torej po razpadu SFRJ“, je razlagala Koroščeva, ki je v imenu vseh udeležencev strokovne ekskurzije pohvalila predvsem hrano ter gostoljubnost in prijaznost tamkajšnjih ljudi.
Največ so se udeleženci ekskurzije zadržali v Prijedorju in okolici, tam so med drugim obiskali „živilsko tržnico“, kjer so si nekateri nakupili: kajmak, nekaj domačega piva Nektar ter srbskega piva Jelen, cigarete ter še nekatere reči..., na posebni tržnici, so si mnogi nabavili kakšne kavbojke, trenirke, teniske, posteljnino, zavese ipd. „Naprej smo šli na vrh planine Kozara, v nacionalni park, kjer stoji znamenito spominsko obeležje in muzej iz 2. svetovne vojne. Tam so nas tudi razvajali z domačimi – žar dobrotami, pozneje pa mimo rudnika železne rude Omarska, kjer je v zadnji vojni bilo taborišče, nato pa v prestolnico Republike srbske Banjaluko, ki je postala lepo, zeleno in zelo čisto mesto. Nato pa po edini avtocesti v BiH proti Gradiški in Okučanom na Hrvaškem. Vmes je seveda bilo veliko postankov ob cesti, zlasti v BiH, nato pa tudi na Hrvaškem, kjer smo mimo Zagreba, Varaždina, Ormoža in Ljutomera srečno prispeli v Radgono in Apače“, je dodala Marija Korošec, ki je enako kot tudi drugi udeleženci, s katerimi smo se pozneje pogovarjali, bila nadvse zadovoljna z videnim in doživetim na letošnji tradicionalni strokovni ekskurziji, ki je vsako leto v programu družine. Številni so, ob aplavzu prijetnemu vozniku Feliksu Dvoršaku, obljubili, da bodo v prihodnosti spet obiskali območje tokratne strokovne ekskurzije.
Med prijetno vožnjo proti domu, ko je za šale in sploh vedro razpoloženje skrbel Janko Ivanek, in kljub rahli utrujenosti, je na avtobusu stekla beseda tudi o letu 2011, ko poteče mandata vodstvu čebelarske družine. Neutrudna dosedanja predsednica Marija Korošec, ki je pred tem funkcijo prevzela od svojega moža Stanka, je odločna, da več ne bo kandidirala in je predlagala, da se že začne razmišljati o njenem nasledniku. A kot smo razumeli večino „razpravljalcev“, prevladuje mnenje, da bi Koroščeva še naprej krmarila s čebelarji radgonsko-apaškega območja.