Čeprav se odnos do hišnih ljubljenčkov in sploh živali pri nas kar izboljšuje, živijo med nami še vedno posamezniki, ki jim do „življenja štirinožnega prijatelja stalo kot do lanskega snega“. Še več; zraven so nekateri, ki naklepno trpinčijo in celo ubijajo hišne ljubljenčke, kot da je to nekaj naravnega. K sreči so med nami tudi ljudje druge vrste, ki ne le, da sami pomagajo živalim temveč skušajo spreobrniti tiste, ki ne vedo kaj pomeni človeška ljubezen do živali in obratno. In med njimi je tudi Danica Stražišar ali Dabra, kot ji pravijo prijatelji, iz Zgornjega Konjišča v Apaški dolini. Ob vsem kar počne za dobro živih bitij, mnogi za Dabro trdijo, da če bi na svetu živeli samo ljudje kot je ona, potem živali nekje in nikoli ne bi trpele. Njeno življenje je od nekdaj povezano z živalmi, in vedno samo kot prijatelji. Imeli so psičko Piko in nato Kalo (obe mešanki z nemškim ovčarjem). Kalo so humano uspavali zaradi bolezni v njenem 13. letu starosti. Vedno so imeli muce, tudi sraka in še kakšna druga žival se je našla med njimi, kajti Dabra z družino živi v naravnem okolju, streljaj od reke Mure na eni, ter regionalne ceste Gornja Radgona – Šentilj na drugi strani.

„Trenutno si naš dom delimo s psom pasme Dalmatinec, ki je prijazen in vesel do ljudi, kakor tudi do drugih živali, in dvema mačkoma. Vsi trije so veterinarsko urejeni, kakor tudi kastrirani. Pika sem zagledala na spletnem portalu, pod rubriko – išče dom. Njegov prejšnji skrbnik preprosto ni imel časa zanj, kuža pa je postajal vedno bolj nesrečen in ni maral biti cele dneve zaprt sam v enem prostoru, saj je zelo družaben. Po posvetu doma je padla odločitev, da ga bomo sprejeli v svoj dom. Tako se je začelo njegova življenje pri nas, kjer ima pozornost in naklonjenosti cele družine ne primanjkuje. Skupaj smo že skoraj pet let“, pravi Danica in nadaljuje: „Ljudje se premalo zavedajo, da so živali velika odgovornost in si jo moraš najprej res želeti, temeljito pretehtati svoje zmožnosti, tako finančne kot osebne. Predvsem pa je treba žival spoštovati in se zavedati, da bo s tabo za vedno – do tvojega ali njenega konca. So del družine, nas imajo rade in predvsem nam brezpogojno zaupajo“.

Dabra je posvojila še dva mucka: Sillya - njegovo mačje življenje je sedaj res srečno, uživa s celotno družino in oni z njim, ter mucka Čarlija, ki mu je do popolne srečne zgodbe manjkal le stalen, varen dom, ki ga je pri Stražišarjevih tudi dobil. „Iz malega puhastega mucka je zrasel ogromen mačkon. Je najbolj prijazen, zadovoljen in nekonflikten muc, pri katerem si ne moreš kaj, da ti nebi v nekaj minutah zlezel popolnoma pod kožo. Čudovite in nepozabne izkušnje so tiste, ko nesebično pomagaš nemočni dušici do lepšega danes in jutri. Da so živali čuteča bitja, ki poznajo veselje, žalost in strah, je jasno vsakomur, ki je kdaj v življenju imel psa, mačko ali katero drugo žival. Toda iz prave ljubezni“, pravi naša sogovornica, ki se je kot velika ljubiteljica živali, podobno kot številni enako misleči, pridružila Društvu za zaščito živali Pomurja, kjer je prevzela kar nekaj nalog in aktivnosti. Predvsem veliko dela na iskanju novih domov in lastnikov za zavržene in trpinčene živali, ki ostanejo na cesti.

„V društvu smo se zbrali ljudje, ki želimo na različne načine pomagati živalim, katere potrebujejo našo pomoč. Same ne morejo odločati o svoji usodi in si ne morejo pomagati, saj so največkrat odvisne od tega, kako z njimi ravnajo ljudje. Tudi v Pomurju odkrivamo vedno več primerov zanemarjenih, zapuščenih in na žalost tudi mučenih živali, zato člani društva s svojim prostovoljnim delom živalim pomagamo po lastnih močeh. Živali dajejo brezpogojno ljubezen in oporo posamezniku, zato ni nenavadno, da se ob skrbi zanje pri ljudeh sprošča hormon sreče. Poleg tega skrb za žival prinaša odgovornost in če smo pri opravljanju te naloge uspešni, doživljamo občutke sreče in ponosa“, pravi Dabra, ki je upravičeno ponosna na svoje dosežke pri iskanju novih domov za muce, katere vzame v oskrbo od nevestnih lastnikov. Veliko mucam je spremenila svet na bolje.

„Želim si, da bi se več lastnikov živali odločalo za sterilizacijo in kastracijo, saj je to v dobro lastnikov mačk, mačk samih in okolja. Sterilizacija in kastracija sta najbolj priporočljiv kompromis – pobijanje mladičev je namreč nezakonito. Rada bi tudi, da bi ljudje bolj poglobljeno razmišljali in bili predvsem iskreni v svojih potrebah, željah, zahtevah – do samih sebe in seveda do čutečih bitij, ki nas obkrožajo in ki se v svojem občutenju sveta in življenja skoraj v ničemer ne razlikujejo od nas. Vsak si želi biti ljubljen, nihče ni rad zapuščen in osamljen - še najmanj pa trpinčen, zlorabljen ali celo ubit. Ni pomembna barva in dolžina kožuha, velikost ter starost, vsi radi živijo“, razlaga prava ljubiteljica živali iz Apaške doline, ki se ji nerazumno zdi, da so v Sloveniji še vedno dovoljeni psi na verigah, saj je to nehumano, škodljivo in kruto.

„Psi, ki so ure in ure, tedne, leta privezani, utrpijo psihične poškodbe. Zakaj pravzaprav sploh imeti psa, če ni del družine in večino dneva nekje preždi sam. Žival čuti, trpi ob bolečini, strah jo je, saj je živo bitje in ni igrača. Potrebuje primerno hrano, nego, prostor in gibanje. Živali so dragoceni del našega življenjskega okolja in moramo biti do njih spoštljivi, ker lepšajo svet tudi nam. Vedno pa se razveselim ljudi, ki si s srcem, dušo in dejanji prizadevajo za lepši in prijaznejši svet za živali“, dodaja Danica Stražišar, članica DZŽP iz Zgornjega Konjišča.