V teh dneh, ko se spominjamo osamosvojitvene vojne iz junija in julija 1991, se po državi vrstijo dogodki namenjeni ohranjanju spomina na dogajanja izpred 24 let. In en tovrstnih dogodkov se je zgodil tudi na skrajnjem severovzhodu države, v občinah Rogašovci in Grad. Policijsko veteransko društvo (PVD) Sever za Pomurje je namreč organiziralo 24. pohod po poteh bojev pomurske policije na relaciji Rogašovci – Dolnji Slaveči, kjer je bila tudi svečanost ob otvoritvi spominskega obeležja pri domačinu, ki je leta 1991 hranil orožje za obrambo domovine. Vse skupaj se je začelo že v zgodnjih dopoldanskih urah, po okrepčilu v Rogašovcih, kjer je pohodnike pozdravil župan občine Rogašovci Edvard Mihalič, ki je med drugim kratko predstavil dogodke iz leta 1991. Takoj zatem je pod vodstvom člana UO PVD Sever, Igorja Klariča, kakšnih 70 pohodnikov opremljeni s spominskim obeskom, krenilo v smeri Dolnjih Slavečev, kamor je kolona pred gasilski dom, kjer je v letu 1991 v času osamosvojitvenih procesov bilo tajno skladišče orožje Vojnih enot milice (VEM), prispeli natanko opoldan.

Tam je pozdravni nagovor imela županja občine Grad Cvetka Ficko, slavnostni govor ob otvoritvi obeležja pa je imel predsednik PVD Sever za Pomurje Drago Ribaš. Dogodek so popestrili kvintet godbe policije in recitatorji skupina iz OŠ Grad, po opravljeni slovesnosti pa so se veterani in drugi gostje ter domačini družili ob okusnem bograču. To je pravzaprav bila prva otvoritev spominskega obeležja pri hranitelju orožja iz leta 1991 v Pomurju sploh. Spomniti sicer kaže, da je bilo osnovno tajno skladišče pri Ernestu Ferkotu iz Dolnjih Slaveč, po ukazu vodstva slovenske milice, da je potrebno skladišča prestaviti, pa je bilo potem skladišče premeščeno na rezervno lokacijo, v gasilski dom Dolnji Slaveči, kar je bilo dogovorjeno in realizirano v sodelovanju s takratnim predsednikom PGD, Karelom Reckom.

Namen prireditve je v tem, da počastijo spomin na ljudi ter na dogodke, ki so pripomogli pri ubranitvi novo nastale države RS. Zaradi tega so zraven povabili vse veterane in veteranke osamosvojitvene vojne 1991, pripadnike društev za ohranjanje vrednot NOV, domoljube in ljudi dobre volje, ki jim je za to, da se ne pozabi zgodovina. „Po preteku 25 let od takrat, ko je Slovenija dobila vlado na prvih demokratičnih volitvah in 24 let od osamosvojitvene vojne posamezni dogodki še niso povsem raziskani in posameznim osebam ni priznana vloga, ki so jo v teh dogodkih imeli in s tem tudi priznanje in zahvalo, ki ju vsekakor zaslužijo. Še posebej v zadnjih letih, ko je gospodarska kriza preusmerila zanimanje javnosti za dogodke iz preteklosti v tekoče dnevne probleme, se vedno bolj potiskajo dogodki pred, med in takoj po osamosvojitveni vojni leta 1991 v pozabo. Skozi zgodovino so se stalno menjavala obdobja prosperitete in krizna obdobja in tako bo tudi v bodoče“, je ob tej priložnosti dejal predsednik PVD Sever za Pomurje, Drago Ribiša, ki je dodal, da je poznavanje zgodovine naroda pomembno zaradi krepitve narodne zavesti njegovih pripadnikov in učenja iz storjenih napak v preteklosti. Zaradi tega niti gospodarska, niti kašna druga kriza, ni razlog za to, da bi pozabili na to kako smo prišli do svoje domovine in države, da bi pozabili na ljudi, ki so se žrtvovali, da smo po stoletjih prizadevanj in želja dobili svojo državo.

Ribaš je še posebej opozoril na tajna skladišča orožja v letih 1990 – 1991 in predvsem na hranitelje orožja. „Če želimo govoriti o tem se moramo vrniti v leto 1990. Dne 16.5.1990 je bila izvoljena nova slovenska vlada, dva dni prej pa je načelnik generalštaba JLA ukazal slovenski TO, da preda svoje orožje v hrambo v skladišča JLA ali k enotam JLA. Ta ukaz je načelnik štaba TO izvedel 19.5.1990 z ukazom občinskim štabom TO in operativnim enotam, da predajo svoje orožje v hrambo najbližji enoti JLA. Predsedstvo SR Slovenije je dne 18.5.1990 prepovedalo oddajo orožja v skladišča JLA. Šlo je dejansko za poskus razorožitve TO, ki je bila po spremembi organizacije oboroženih sil Jugoslavije, leta 1988, del oboroženih sil Jugoslavije pod poveljstvom generalštaba JLA. V vodstvu slovenske TO so bili sicer slovenski oficirji, ki pa so bili usmerjeni k liniji, ki jo je diktirala JLA. Pri enotah TO, ki so imele orožje v skladiščih JLA več ni bilo mogoče ukrepati. Enote TO, ki pa so imele orožje drugje pa so ravnale različno, eni so izročili orožje drugi pa so ga skrili. Prav tako pa so tudi organi za notranje zadeve imeli pri sebi orožje za redno sestavo in rezervno sestavo ter orožje narodne zaščite, skupaj oborožitev za več kot deset tisoč ljudi. Zaradi tega je prav tako obstajala nevarnost, da bi zvezni organi poskušali poseči v to orožje. Na nekaterih postajah milice pa se je hranilo tudi orožje TO pridobljeno na prikrit način iz skladišč JLA“, je poudaril Ribaš.

Kljub temu, da organi za notranje zadeve in predvsem milica niso bili oborožena sila, namenjena za obrambo države, je vseeno obstajala nevarnost, da bi zvezni organi izdali ukaz o deponiranju tega orožja, ki ni v dnevni uporabi v skladiščih JLA. Predvsem v letu 1991, ko so dnevno sledile razne provokacije zveznih oblasti je postajala ta nevarnost vedno bolj resna. „Zaradi tega je tudi milica že v mesecu juliju 1990 deponirala orožje, ki ni bilo v dnevni uporabi in orožje rezervnega sestava s strelivom v tajna skladišča orožja. Teh skladišč je bilo v celi državi več kot 330. Vendar pa milica takrat, razen zaprtega območja v Gotenici, ni imela pripravljenih bunkerjev ali drugi mest, kjer bi bila hramba orožja varna. Tako so pripadniki milice našli na terenu ljudi, ki so jim zaupali in so pri njih shranili orožje, strelivo. Na območju UNZ Murska Sobota je bilo 35 takšnih skladišč in hraniteljev orožja in streliva. Če gledamo na te dogodke za nazaj je na videz šlo pravzaprav za preprosto začasno deponiranje orožja in streliva izven enot. Ko pa pogledamo na to skozi oči takratnega časa pa je bilo to vse prej kot preprosto opravilo. Zato si vsi zaslužijo čestitke in zahvale“, je med drugim dejal prvi mož pomurskega društva Sever.

Milica je namreč morala zelo previdno izbrati hranitelja, ki je moral biti zaupna oseba, da ne bi o tem seznanil pripadnikov JLA, ki bi lahko potem tudi reagirali z odvzemom orožja. Po drugi strani pa hramba za hranitelja ni bila brez nevarnosti, saj bi lahko tako njega kot njegovo družino kazensko preganjali zvezni organi, če bi ta podatek pridobili od koga v milici ali koga drugega. Še vedno je obstajala stara država in tudi njeni predpisi, ki takšnega ravnanja z orožjem ni dovoljevala ali omogočala. Vendar se v nobenem primeru ni zgodilo, da bi zvezni organi izvedeli, da je milica orožje deponirala izven svojih enot in še manj pri kom je bila ta hramba. To kaže na visoko zavest miličnikov in hraniteljev orožja in njihovo pripadnost domovini. Če gledamo z vidika današnjega časa, ko novinarji, zaradi izhajanja informacij, pridejo na kraj hišne preiskave, ki je bila načrtovana v strogi tajnosti, pred kriminalisti, je bil to glede na število hramb in hraniteljev vsekakor neverjeten dosežek. „Zato je prav, da ne pozabimo teh ljudi, ki so kljub nevarnosti hranili orožje milice in TO, ljudi, ki jim ni bilo vseeno za to ali bomo končno dobili svojo državo ali ne in za kakšno ceno. Teh ljudi in njihovega junaštva ne smemo pozabiti, čeprav se to ni kazalo v aktivnem boju z pripadniki JLA ampak v tem, da so si upali, kljub nevarnosti za sebe in družino, sprejeti takšno nevarnost za sebe in za svojo družino. Združenje Sever je v letu 2013 izdalo brošuro z naslovom Tajna skladišča orožja v letih 1990 – 1991, v kateri so navedeni, do takrat znani hranitelji orožja na vseh UNZ v državi“, je še dejal Ribaš.