Z rojstnim krajem Sv. Trojice je ostal povezan kot član DU Sv. Trojica Gotovo ni človeka, ki bi v sebi ne nosil spominov na kraj, kjer se je rodil, kjer mu je stekla zibelka. To velja tudi za našega sogovornika Janeza Voduška, ki se je rodil pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, živi pa v Slovenski Bistrici. K njemu nas je povabil in popeljal Trojičan Frenki Padovnik, ki nam je že prej povedal, da se bomo srečali z zanimivim sogovornikom. Frenki je imel prav. Ne samo, da je zanimiv, je tudi prijazen, saj smo bili deležni prijaznega sprejema v starem središču Slovenske Bistrice, kjer ima od 1980. leta njegova družina lepo urejen dom.
Pisati o človeku kot je Janez Vodušek v kratkem prispevku ni lahko, kajti pri tem izostane mnogo zanimivosti iz njegovega pestrega kuharskega in siceršnjega življenja. Ob poslušanju njegovih zgodb, smo imeli občutek, kot bi brali knjigo, kjer so zabeleženi najpomembnejši dogodki v njegovem življenju. Iz tega zanimivega pogovora smo izluščili le nekaj utrinkov, utrinkov, ki so tudi njemu ostali najbolj v spominu. Janez Vodušek se je rodil 9. aprila 1950. leta, na velikonočno nedeljo ob 6.00 uri zjutraj. Na svet je prišel materi Ani in očetu Jožefu, rekli so mu Pep, ko so ljudje odhajali v mogočno romarsko cerkev Sv. Trojice k velikonočni maši. Ob njem sta se v družini rodila še sestra Slavica in brat Mirko, oba sedaj živita v Mariboru. Njegova starša, oče je bil slikopleskarski obrtnik, sta pri Sv. Trojici blizu pokopališča po stricu Ivanu Kukovcu, ki v zakonu ni imel otrok, podedovala posest.Tu je Janez tri leta obiskoval osnovno šolo. Ker so se starši preselili k Sv. Miklavžu na Dravskem polju, je tam dokončal osnovno šolo in se kot vajenec v tedanjem hotelu Turist, sedaj Piramida, tako bomo ga odslej imenovali, v Mariboru učil za kuharja. Teoretični del pouka je obiskoval na Gostinski šoli v Mariboru. Še danes je hvaležen svojemu učitelju praktičnega dela v hotelu Turist Feliksu Peeru, ki je bil veliki kuharski strokovnjak. »Veste, v življenju, vsaj meni, velja največja vrednota poštenje in delavnost. Poštenje, ki ti ga dajo starši, ti ne more nihče dati. Tako je tudi z delavnostjo. Poštenje in delavne navade mi je kot vajencu utrdil tudi moj praktični učitelj, ko sem bil tri leta vajenec v hotelu Piramida, kuharski mojster Feliks Peer. Staršem in njemu sem hvaležen še sedaj v starosti. Vse kar sem dosegel v življenju, sem dosegel s poštenostjo in delavnostjo. Dosegel pa sem veliko.«
In res je Janez v svojem poklicu dosegel veliko. Povsod koder ga je vodila poklicna pot je bil spoštovan kuharski strokovnjak. Ko se je izučil, je do služenja vojske v Mostarju, tam, je bil intendant, seveda za prehrano, je delal v Turistu. Po služenju vojske je 4 leta delal kot vodja kuhinje v Gostinskem podjetju Turist v Veliki Kavarni na Glavnem trgu v Mariboru. Nato se je zaposlil v študentskih domovih, kjer je bil vodja kuhinje s 36 kuharji. Leta 1980 sta si z ženo Marijo v Slovenski Bistrici kupila hišo, v kateri je imel 9 let gostilno Šarhov dom. Njegova zadnja služba je bila v Mariborski škofiji, kjer je bil vodja kuhinje.
Danes Janez preživlja upokojensko življenje, katerega je zaznamovala bolezen. Kot nam je povedal, tudi danes ne miruje, saj je njegova družina, deležna dobrot njegovega odličnega kuharskega poznavanja. Nekaj tega sva bila deležna tudi midva s Frenkijem. Prav je tudi, da omenimo njegove, vsaj za njega, največje kuharske uspehe. Na prvem mestu je to, da je dvakrat, v kuhinji Mariborske škofije, kuhal papežu Janezu Pavlu II, ko je obiskal Maribor. Ko je bil zaposlen v hotelu Piramida, je 19 krat pripravil protokolarna kosila ob obiskih visokih političnih veljakov v Mariboru. »Moram reči, da sem na to ponosen. To, da je bila škofijska kuhinja, izbrana za civilni in cerkveni protokol, se pravi gostinske ponudbe, ob dve obiskih papeža v Mariboru, je gotovo moja zasluga. Kajti oba protokola, naše države Slovenije in cerkveni Vatikana, sta potrdila moj predloženi »štajerski menu«. Tedaj sem bil vodja kuhinje in strežbe, kjer so stregli izbrani gostinski delavci iz podjetja Radenska. Ob obeh obiskih, leta 1996 in 1999, sem se srečal tudi s papežem, ki je pohvalil naše delo.
Sam ne vem, zakaj mi to v mojem življenju pomeni največ. Ob pripravi jedil in vsega okrog obiska papeža, posebno stiska rok, sem čutil neko nadnaravno zadovoljstvo. Zdelo se mi je, da sem s tem izpolnil svoje največje poslanstvo na zemlji. Ponosen sem, da sem kot Slovenec, pripomogel, da je bil papež srečen tudi ob obisku Maribora. Spomini na njega so zabeleženi v mojem srcu, trajni pa na slikah, ki jih hranim, in prikazujejo srečanje z njim.«
Janez danes, z ženo Marijo, poročila sta se 1973. leta, živi mirno zakonsko -družinsko življenje. Veseli se obiska hčerke Lucije in njenega sina Lovra, se pravi Janezovega vnuka, ki poživi dom dedka in babice. V dom se vrača tudi sin Miklavž, ki je na študiju v Ljubljani. Njegova želja je, da bi si lahko v Mariboru kupil manjši dom, kajti sedanji, katerega površina znaša 320 m2 metrov, je daleč prevelik. Že v uvodu smo rekli, da je vsak človek vezan na rojstni kraj.To velja tudi za Janeza, saj se je, da bi bil čim bolj povezan s Sv. Trojico, kjer se je rodil, včlanil v Društvo upokojencev Sv. Trojica. Dokler je mogel, dokler je bilo več zdravja, se je vedno udeleževal srečanj in izletov. Kot nam je dejal, je tako spoznaval svoj rojstni kraj in svoje rojake. Janezu, ki rad prebere tudi Domače novice, želimo še veliko zdravja, ter obujanja spominov na Sv.Trojico.