Ivan Šnofl iz Spodnje Voličine je lovec in velik ljubitelj živali Obiskati Ivana Šnofla, ki z družino živi v Spodnji Voličini, je kot bi obiskali živalski vrt, v katerem živi veliko različnih živali. Naš obisk je bil namenjen, zapisu zgodbe o mladi lisici, ki jo je lovec Ivan Šnofl rešil gotove smrti. O tem pozneje. Pa poglejmo kdo je naš sogovornik. Rodil se je 1946. leta v Spodnjem Gasteraju in se pri Stavbarju v Mariboru izučil za mizarja. Tam je delal 25 let, nato pa do upokojitve v ŽIPO Lenart. V želji, da bi živela v naravi sta si z ženo Zinko v Spodnji Voličini kupila staro hišo, h kateri je sodilo 80 arov zemlje. Ker imata veliko ljubezen do živali sta dokupila še 3 hektarje zemlje. Prav to jim omogoča, da se lahko na njihovem dvorišču in pašniku sprehaja veliko živali. Največ prostora je namenjenega 5 damjakom, ki imajo prekrasno pasišče blizu hiše. Ne vemo ali bomo lahko našteli vse, kar se giblje pri Šnoflovih. Ob muflonih imajo še: siamsko kozo, ovce oljčavske pasme, puarane, race, tekačice, kunce in več vrst kokoši. Po dvorišču se podita psički Bora in Kala, ter muce. V zadnjem času se z njimi igra že omenjen lisjak. Kot nam je povedal Ivan, za živali skrbita oba z ženo, ki ima ob tem še skrbi z rožami. Večino hrane, zlasti za tiste, ki jedo travo in krmo ter zrnje, pridelajo doma. Pri spravilu pridelkov jima pomagata hčerka Nina in sin Jani s svojimi družinami.
Ivan je član lovske družine Voličina od 1974. leta, ko sta se z ženo, poročila sta se 1966. leta pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, preselila v tedaj kupljeno hišo in posest. »S preselitvijo v Spodnjo Voličino se mi je izpolnila dolgoletna želja, da bi postal lovec.V lovski bratovščini, kjer je veliko tovarištva, se dobro počutim. Nisem lovec, da bi samo streljal. Sicer v našem lovskem revirju ni veliko divjadi, ki bi bila za odstrel. Uživam pa, ko se sprehajam v naravi. Zadovoljstvo mi je tudi, da lahko pozimi krmim divjad in ji tako olajšam bivanje v zimskem času v naravi.«
Naš prispevek, bi morali začeti z udomačeno lisico, za kar nas je k Šnoflovim pripeljal znani upokojeni podjetnik Pogrebništva Slavko Jančič. On nas je poklical, da opišemo to zanimivo družino, ki ima rada živali. Sedaj pa še kako so Šnoflovi prišli do lisice, pravzaprav lisjaka? »Pred tremi meseci me je poklical Miran Krajnc iz Radehove, naj si pridem po malo lisičko. Tedaj je na skednju, mi rečemo na štali, lisica skotila mladiče. Eden od njih je padel pod »uto«. Ko je šel pogledat gnezdo, lisice z mladiči ni bilo več, Zato je mladiča ponudil meni. Nekaj centimetrov dolgo živalco smo krmili kozjim mlekom na kapalko za dajanje kapljic v oči ali nos. Bila je vedno lačna. V prvih tednih je bilo z njo veliko dela. Hitro je rasla, saj je v teh treh mesecih postala kot odrasla. Ker je lisjak, je zelo živahen. Najbolj prijateljuje, se igra, z psico pitbulko Boro. Sicer pa ni v sovraštvu z mačkami in psičko šarplaninko Kalo. Moram pa reči, da je postal pravi »lisjak«, tudi v tem pomenu, da se mu je že odprl nagon po plenjenju. Kar nekaj kokoši iz domačega dvorišča je že pospravil. Še hujše, je, da ne pusti pri miru kokoši pri sosedih. Prav zato ga moramo sedaj zapirati. Nisem si mislil, da bi lisica, ki je vzgojena od rojstva brez matere, imela v sebi tak nagon do lovljenja. Rekel bi, lisica je pač lisica. Ko smo jo imeli spuščeno je odšla, a se je vrnila k svoji psici Bori. Ne bo dolgo, ko ga bomo vrnili v naravo. To bomo storili tedaj, ko bo goden za parjenje. Kajti ob iskanju partnerice, bo ostal v naravnem okolju in se ne bo več vračal na naše dvorišče. Moram pa povedati, da ni moj namen, da bi doma držal živali iz divjine. Te naj živijo svobodno življenje v naravi. Lisjak je bil pač izjema. Je pa res, da je bilo zelo zanimivo spremljati njegov razvoj, njegovo ljubkost kot mladiča, kar v naravi ni mogoče videti.«