Ugledni mizar Franc Pelcl ponuja zanimiv »recept« za večjo rodnost Slovencev; Izmed kar nekaj unikatnih zibelk je Pelcl eno izdelal tudi za domačo rabo, za lastne potomke; Njegova zibelka naj bi ob pravilnem shranjevanju »prenesla« več generacij otrok Potem ko se v zadnjih tednih in mesecih vedno znova na vse zvonove obešajo nič kaj obetavni statistični in demografski podatki, po katerih Slovenija sodi na sam evropski rep po številu rojstev, se ponekod pojavljajo zanimivi, takšni in drugačni »recepti« za višjo rodnost v Sloveniji. In med slednje sodi tudi ugledni mizarski mojster Franc Pelcl iz vinorodne vasice Okoslavci nad Radenci, ki je dolga leta živel in delal v sosednji Avstriji, pozneje pa so je doma, kot član Območne obrtno - podjetniške zbornice Gornja Radgona, uredil lepo in veliko mizarsko obratovalnico, katero poznajo mnogi ljubitelji pravih unikatnih umetnin iz lesa. Med slednje pa sodijo tudi zibelke, ki redko, a kljub temu prihajajo izpod rok mojstra Franca, katerega žalosti, da je v Sloveniji tako malo rojstev. Niti zamisliti si namreč ne more, da tako priden narod s sončne strani Alp, počasi a vztrajno izumira. Res je sicer, da njegov »recept« za povečanje natalitete med Slovenkami in Slovenci, ne bo veliko pomagal, saj ne more priskrbeti delovnih mest in stanovanj za mlade družine, enako ne more znižati cen otroških oblačil, obutve, prehrane ipd., a kljub temu verjame, da je simbolična pomoč pri odločanju za novo življenje, tudi lepa, domača in tradicionalna zibelka iz kakovostnega lesa, bodisi domačega masivnega hrasta ali smrekovine, bodisi pa iz kakšnega ameriškega ali afriškega lesa. Zato mojster Franček, kot ga imenujejo prijatelji, katerega dejavnosti počasi nadaljuje sin, resda redko, a kljub temu z veseljem izdela kakšno lepo zibelko, kar ni niti malo lahko in enostavno. Med drugimi zibkami, je iz Frančkove delavnice prišla tudi tista za dosedanji in bodoči domači naraščaj, saj priljubljeni podjetnik poudarja, kako je pri vsakem delu najprej potrebno „poskrbeti za domačo rabo“, kjer moraš biti vzor.
Enako kot pri različnem, večinoma unikatnem pohištvu, kot pri ptičjih gnezdilnicah in krmilnicah, tudi pri Frančkovih zibelkah dre za zelo lepo oblikovano in izrezbarjeno umetnino. Mojster Franček na nam pove, da ima vsak delček lesa, ki tvori lepo oblikovano zibelko, enako tudi vsaka barva ali znak na zibki, svoj posebni namen in pomen. Eno je za srečo, drugo za zdravje, miren spanec, lepo prihodnost ipd. „Dokazano je, da so otroci, ki odraščajo v takšnih zibkah bolj zdravi, imajo boljši spanec, lepše in uspešneje se razvijajo. Še posebej je pomembno, da zibka nenehno kroži, oz. da je skozi v uporabi, bodisi pri enih ali različnih starših. Zato niti ne preseneča, da se je ponekod v Sloveniji ohranil običaj, da se zibelka posoja in kroži tudi po širšem območju, ne le med sorodniki“, nam pove sogovornik Franček, ki dodaja, da tudi sploh posebno mesto v umetnosti likovno oblikovanega pohištva na kmetijah v Sloveniji ima zibelka. Naši predniki so novorojenca položili v zibel. Zibelka je pomenila tudi simbol za napoved novega rojstva, saj je bila poleg ostalih predmetov obvezen del nevestine bale. Splošno je bila v rabi v 19. stoletju, poznali pa so jo že zdavnaj prej, znane so celo upodobitve že iz 15. stoletja.
To prvo človekovo »pohištvo« so, po mnenju uglednega etnologa, prof. dr. Janeza Bogataja s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, sicer poznali že v poznem srednjem veku, uporabljali pa so ga le v višjih družbenih slojih .Za večino ohranjenih zibelk velja, da so predvsem uporabno oblikovane, nekatere pa so tudi okrašene. V 19. stoletju so največ poslikanih zibelk pri nas poznali predvsem na alpskem območju. Danes izdelane zibelke iz masivnega lesa so zaščitene z okolju in človeku prijaznimi naravni premazi, enako je tudi oprema zibelke iz naravnih gradiv, ki niti najmanj ne škodujejo dojenčku. Ko gre za zibelke, pa nikakor ne gre prezreti, da se na trgu pojavljajo vedno novi izdelki. In med slednje gotovo sodi tudi nova zibelka, ki jo je izumil študent Garry Cho, in ki zazna že najšibkejši otrokov jok in nemudoma prične z nežnim zibanjem. Zibelka deluje tudi kot nekakšna virtualna varuška, saj lahko zazna določeno nevarnost za otroka. Senzorji, nameščeni na zibelki, ves čas nadzorujejo dihanje in gibanje novorojenčka ter sobno temperaturo, saj se pri otrocih pri višjih sobnih temperaturah poveča nevarnost nenadne smrti.
Zibelko je kot rečeno izumil omenjeni študent zadnjega letnika na Univerzi Brunel iz severnega dela Londona, in sicer kot prototip na podlagi običajne lesene zibelke. Mikroskopski senzor, nameščen v notranjosti zibelke, zazna otrokov jok in nemudoma sproži mehanizem, ki prične zibati posteljico. Zibanje traja približno 45 sekund in če otrok ne preneha jokati, se zibanje še enkrat ponovi. Če otrok po drugem zibanju še vedno ne zaspi, zibelka pošlje signal staršem. Enako se zgodi pri nadzoru sobne temperature. Omenjena zibelka zaznava tudi spremembo temperature. Priporočljiva temperatura prostora, v katerem spi novorojenček, je od 16 do 20 stopinj Celzija. Starši prav tako prejmejo sporočilo o nevarnosti, kadar se njihov dojenček v zibelki ne premakne več kot 90 minut, kar je čas, ko dojenčki ostanejo v trdnem snu…
Kakorkoli že, bodisi enkratna lesena zibelka iz mizarske delavnice Franca Pelcla ali katerega drugega mizarja, bodisi pa omenjena sodobna zibelka, naj bo vodilo vsem, ki lahko poskrbijo za več rojstev, povsod po Sloveniji, od Hodoša do Debelega rtiča, od Svečine do Metlike. Po znanih stihih pesnika Simona Gregoriča: »Naj je Soča nas zibala; Dravski ali Savski tok; Vendar le v Slovenji stala; Zibka vseh je nje otrok«!