V prekmurskem Dobrovniku ali kjerkoli drugje bi lahko odprl muzej, kakršnega gotovo ni nikjer v bližini; Od Puškaša in Štruklja, do Brigite in Janice; od Tokia in Seula, do Madrida, Lizbone in Havane…
Že mnogokrat potrjeno dejstvo, da tudi konjiček, ljubiteljsko zbiranje različnih spominkov lahko dobesedno »zastrupi« človeka, se gotovo potrjuje tudi v primeru Franca Bobovca iz Dobrovnika v Prekmurju, ki ga mnogi v Sloveniji in tudi izven državnih meja poznajo tudi kot »nogometnega novinarja«. Bobi, kot ga kliče večina znancev in prijateljev, je pred nedavnim obeležil 60. rojstni dan, saj je bil rojen 5.7.1951 v Lendavi. Po gimnaziji se je zaposlil v kadrovski službi lendavske enote mariborskega Primata. In gospodarska recesija je naredila svoje, tako da je tudi Bobi pred poldrugim desetletjem ostal brez službe. Zato se je moral praktično profesionalno posvetiti svoji »stari ljubezni« - športnemu novinarstvu. »To me je vedno zanimalo in zato ni bilo nobenih težav. Posebej me je zanimal nogomet, katerega sem tudi redno igral«, pravi Bobi, ki je v mladosti, predvsem v sedemdesetih in tudi osemdesetih letih, aktivno igral za lendavsko Nafto, pozneje pa je igral predvsem mali nogomet. Pravzaprav pa je Bobi vseskozi v športu, predvsem nogometu, in prav pri športu, toda ne nogometu, temveč pri namiznem tenisu, je nekako tudi spoznal in se zaljubil v svojo življenjsko sopotnico Gabiko, ki je igrala namizni tenis, in s katero si je ustvaril družino z dvema pridnima otrokoma, Petra in Robijem, ki sta se že visoko izšolala.
Poleg družine in športnega novinarstva, je njegova največja ljubezen v življenju gotovo ljubiteljsko zbiranje raznih, predvsem športnih spominkov in sedaj ima doma pravi muzej z več tisoč različnih enkratnih originalnih eksponatov, kateri so bogastvo neprecenljive vrednosti še zlasti za prave ljubiteljske zbiralce. Z zbiranjem je začel z dobrimi dvajsetimi leti, torej pred skoraj štiridesetimi, ko je predvsem zbiral nogometne značke in zastavice. Posebej všeč so mu bile večje zastavice, ki sta si jih pred začetkom tekme izmenjevala kapetana. Ko gre za značke so ga zanimale in ga zanimajo samo kakovostne emajlirane značke. Vse to je zbiral že v mladosti, potem ko je postal športni novinar pa je vzpostavil kontakte in poznanstva, tako da je do vseh vrst spominkov prihajal še bistveno lažje.
„Od začetka sem večinoma prosil znance, da so mi prinašali značke, zastavice, drese ipd., v nadaljevanju pa so mnogi ljudje izvedeli za mojo veliko ljubezen in potem so mi sami prinašali. Sicer pa sem najprej, pred okoli 35 leti, začel zbirati nogometne suvenirje – značke nogometnih klubov. Spomnim se, da mi je prvo poslal zdaj že pokojni ing. Dušan Paradina iz Splita (to je bil romunski klub Progresul Bucuresti), pri osemnajstih letih. In takrat sem se dejansko navdušil na ta hobby, katerega sem podrobneje spoznal na obisku v ČSSR, kjer je zbiranje značk izjemno priljubljeno“, nam je razlagal naš sogovornik, ki sedaj prav vse ima zelo lepo urejeno in sortirano, tako da je ogled »muzeje v Dobrovniku« dejansko pravo doživetje.
Sedaj Bobiju pri zbiranju športnih spominkov in suvenirjev, poleg značk in zastavic, so to različne slike, nogometne žoge s podpisi s pomembnih nogometnih tekem, originalni nogometni dresi, katerih gotovo nima nihče v Sloveniji…, pomagajo na različnih športnih, predvsem nogometnih zvezah. „Sem se strogo specializiral in me zanimajo samo nogometni klubi, nogometne federacije in zveze, ter tudi nekatere druge športne zveze iz različnih držav, ter tudi olimpijade in svetovna prvenstva. Pripravljen sem za eno kakovostno značko, ki jo potrebujem dati tudi tisoč drugih. Včasih mi kakšen znanec, med pospravljanje, kleti ali podstrešja podari tudi več kot 5000 različnih značk, in med njimi ne najdem niti ene, katero ne bi imel oz. bi jo potreboval. Poleg več tisoč dejansko kakovostnih, izvirnih in tudi unikatnih značk, imam tudi foto materiala, kjer si urejam lastni arhiv, saj se zavedam, kako pomembno je, da ohraniš kakšno kakovostno sliko. Seveda vse to je potrebno kakovostno zaščititi, kajti v nasprotnem je vse skupaj brez veze. Tukaj so originalni nogometni dresi, predvsem tisti, ki se izmenjujejo na pomembnejših mednarodnih in meddržavnih tekmah. Imam tudi drese in zastavice vseh tekem, ki jih je slovenska nogometna reprezentanca odigrala od osamosvojitve. To je pravzaprav zgodovina, kajti tukaj je zajet tudi nastop na EP in SP, kamor se bo Slovenija znova težko kmalu uvrstila“, nam je med obiskom v Dobrovniku pripovedoval Franc Bobovec in nadaljuje: „Zanimajo me le originalni dresi in večinoma na njih imam tudi posvetila igralcev in so numerirani z etiketo, ki potrjuje čigav je dres, na kateri tekmi je bil oblečen ter datum tekme. Tako so tukaj dresi takšnih zvezdnikov kot so: Recoba, Raul, Mihajlović, Bozgo, Šiljak, Zahovič, Milanovič, Čeh..., tukaj pa je tudi veliko originalov številnih svetovnih reprezentanc in klubov. Poleg značk in zastavice ter dresov pa imam polne vitrine pokalov, plaket in priložnostnih suvenirjev v čast jubileju ali kot priznanja za dosežke in darila ob srečanjih. Ob tam so tukaj še velika tekmovanja (Olimpiade, Svetovna in Evropska prvenstva, Univerziade…), posebej pa sem navdušen nad spominki federacij, športnih zvez, in zato ni države na svetu iz katere ne bi imel vsaj dva – tri spominka“.
Največ mu pomenijo značke olimpijskih iger s posvetili Štuklja, Kostelićeve, Petkovića in Cerarja. Zbirateljstvo je njegova velika strast, njegova zbirka pa je dejansko impresivna. Tudi za nekoga, kot za laike, ki jim ne pomenijo prav veliko imena, kot so Ferenc Puskas, Hans Krankl ali Dragan Džajić. A zbirateljstvo ni mačji kašelj. „Imeti moraš predvsem znanje. Ker ti včasih hoče kdo kaj prodati, pa sploh ni izvirnik. Pa seveda je potrebna tudi potrpežljivost. A danes mi pri zbiranju pomagajo mnogi. Skoraj vsi, ki so mojo zbirko videli v živo, mi sami nosijo stvari. Od trenerjev recimo Klančnik, Horjak, Blažević in številni drugi. Od igralcev pa Šiljak, Bozgo, Cipot, Simeunovič in številni iz Nemčije, Madžarske in Hrvaške. Moj največji partner pri zbiranju pa je nekdanji vratar hrvaške reprezentance Marijan Mrmić“, razlaga Bobi. Njegova zbirka je pravzaprav spoznavanje sveta. Ne le sveta športa, ampak vsega sveta, saj pravi, da ni države na svetu, od koder ne bi imel vsaj dveh spominkov. A ne le to! O vsakem zna povedati tudi zanimivo zgodbo. Da je zašel v športno novinarstvo je »krivec« sedaj že pokojni urednik in novinar zagrebških Sportskih novosti Zvone Mornar, toda takrat si Bobi, še ni upal sanjati, da bodo nekdaj njegovi, predvsem nogometni idoli, postali pozneje, ko so se pričeli ukvarjati s trenerskim poslom, njegovi prijatelji. Tako skorajda ne mine dan, da se ne bi slišal ali kako drugače bil v stiku z velikimi trenerskimi imeni, kot so Miroslav Blažević, Petar Nadoveza, Zlatko Krajnčar, Marin Kovačić, Dušan Savić, Luka Bonačić, Bojan Prašnikar, Borut Jarc in drugi.
Kot se sedaj spominja, je bilo zanj posebej pestro in razgibano obdobje takoj po osamosvojitvi Slovenije, ko je imela pomurska regija kar tri nogometne prvoligaše, v posebnem spominu mu je ostalo gostovanje z murskosoboško Muro v Novem Sadu, kjer je svoje domače tekme evropskega pokala igral Bečej. „Spomnim se, da sem s tekme poročal za številne medije, pogoji za delo, bilo je takoj po vojni, so bili katastrofalni. Takrat mi je pomagal Boris Radoš, poročila s tekme pa sem predajal kar s tamkajšnje medicinske fakultete. Vse skupaj, preden sem delo opravil, je trajalo kar nekaj časa, zato sem skorajda ostal brez prevoza nazaj v Slovenijo. Oba Murina avtobusa - v enem so bili igralci, v drugem pa navijači - sta se že odpravila proti domu kar brez mene. Vendar je policija še pred mejnim prehodom ob izhodu iz Srbije avtobusa zaustavila in pripeljala mene. Počutil sem se kot kak visok državnik, že v naslednjem trenutku pa sem že bil deležen »kletvic« utrujenih Murašev, ki so morali čakati“, se ene izmed dogodivščin, ki se mu je pripetila ob številnih gostovanjih po Evropi, spominja Bobovec, ki je po duši "Naftaš". Zato je ob stoletnici lendavskemu prvoligaškemu nogometnemu klubu tudi podaril besedilo za himno. Vendar, kot rad poudari, mu je bil vselej pri srcu tudi Maribor, kjer ima še danes izvrstne prijatelje.
„Veliko lepega sem doživel na svoji poti, in če bi danes izbiral, bi kljub naporom in stresnemu življenju izbral enako pot. Bil sem mlad fant, ki je sanjal o športnih veličinah, o svojih idolih, s katerimi sem po tolikih letih postal celo prijatelj. Nobena druga pot me ne bi privedla do tega“, doda Bobi, ki ga je najbolj navdušilo srečanje z legendarnim Leonom Štukljem, o svojem muzeju najrazličnejših spominkov, pa Bobi pravi, da je tukaj potrebno predvsem imeti idejo in potem ni težav. Sam je veliko videl v Realovem muzeju v Madridu ter Barceloninem na Nou Campu. Ko je tudi sam »prišel« v nogomet na velika vrata in je začel kot športni novinar redno spremljati svetovni nogomet ter o njem tudi pisati, je Bobi imel še več možnosti za potovanja in navezavo stikov z mnogimi klubu in ljudmi, ki mu pošiljajo svoje suvenirje. V začetku jih je bila samo nekaj (Real, Barcelona, Werder, Bayern, reprezentance Nemčije, Španije, Nizozemske…), danes pa je teh izjemno veliko. »Resnici na ljubo, še danes mi mnogi pomagajo; skoraj vsi tisti, ki so se prepričali in v živo videli mojo urejeno zbirko. To so domači trenerji in pa tudi nogometaši iz Nemčije, Madžarske, Hrvaške ipd.“, pravi Bobi, kateremu so mnogi predlagali, da bi pripravljal kakšne razstave in predstavitve, saj so bili pri njemu ljudje, ki so dejali, da so bili na številnih olimpiadah in drugih mednarodnih tekmovanjih, in nikjer niso videli toliko kvalitetnega materiala na enem mestu. „Sam nisem pristaš tega, kajti vse to zbiram predvsem za svoje zadovoljstvo in veselje. Kljub temu, če bi šlo za kakšen pomembnejši dogodek ali jubilej, najbrž bi bil pripravljen vse to predstaviti širši javnosti. Hvala moji ženi in otrokoma, ki so imeli razumevanje za to mojo veliko ljubezen, kajti začelo se je z malo, sedaj pa ni več niti enega kotička kamor bi lahko kaj dodali. Pravzaprav so polne vse stene, vse vitrine, predali in omare. To je zame dejansko pravi muzej velike vrednosti“, pravi Bobi in dodaja: „Vsako zastavico je bilo treba očistiti, jo zaščititi s folijo, da jo ne bo uničila svetloba, muhe, prah ipd. Zato ne preseneča, da so tukaj tudi 50 in več let stare zastavice enake kot so bile takrat ko so narejene“.
Povsod tako že vedo, da se Bobi ukvarja z ljubiteljskim zbiranjem in mu značke, zastavice, žoge, drese ipd. pošiljajo po pošti, po prijateljih in znancih, večinoma pa kar po sedanjih slovenskih nogometaših in drugih športnikih, ki nastopajo v tujini. Bobija je še posebej prijetno presenetila pošiljka iz Splita, katere je pred nedavnim bil deležen. Ko so namreč obnavljali prostore starega Hajdukovega stadiona, popularno »plinaro« v Splitu so mu poslali celi arzenal starejših zastavic, značk in drugega materiala, tako da je bilo kar nekaj dela z urejanjem in sortiranjem. In kaj je Bobiju še posebej pri srcu? „Najbolj priljubljen izmed vseh spominkov mi je moj lastni dres izpred dobrih 35 let, ko smo imeli ekipo malega nogometa v Lendavi (Fist). V Sloveniji takrat ni bilo malega nogometa in smo edini tretjeligaš nastopili na mednarodnem turnirju v Szombathelyju na Madžarskem, kjer smo premagali tri prvoligaše in dosegli veliki uspeh. To je za nas bil velik dosežek in zato mi je dres z omenjenega turnirja še posebej priljubljen. Od ostalih reči so mi se v spomin posebej vrezali dresi in drugi suvenirji, ki so vezani na vrhunske dosežke slovenske nogometne reprezentance. Potem so tukaj Ferenc Puškaš, Florian Albert, Hans Krankl, Dragan Džajić in mnogi drugi svetovno znani nogometaši, pa Brigita Bukovec, svetovna bokserska prvaka Teodillo Stevenson in Emilio Corea (oba Kuba), pa Janica Kostelić, Miro Cerar… Vse je to še kako vredno in lep psomin, a kot rečeno, največ mi le pomenijo olimpijske značke s posvetilom Leona Štuklja, s katerm sva bila, lahko rečem, prava prijatelja. Ker imam tudi izjemno osebno arhivo fotografij, so tudi tukaj, med vodilnimi Štukljeve, med njimi pa tudi tiste, ko je blestel na OI v Münchnu 1936, pred očmi Adolfa Hitlerja. Veliko mi pomeni tudi zastavica iz leta 1965, po ruski intervenciji na Madžarskem, zastavica pa je znana s prijateljske tekme Madžarska – Avstrija, ko se je poslovila zlata generacija madžarskega nogometa s Puškašem na čelu. Pravzaprav pa med vsem tem je težko izbrati najbolj priljubljen spominek. Mogoče je to tudi npr. dres Romuna Popescua, ki ga je imel oblečenega na tekmi, ko je Slovenija izločila Romune v dodatnih kvalifikacijah za SP. Tukaj so zanimive tudi značke - zbirka vseh svetovnih nogometnih federacij, imam pa tudi značko Nogometne federacije Vatikana. Enako je pred leti bilo s Palestino, ko sem prej imel značko njihove federacije, kot so postali članica FIFA ipd.“, nam je še s ponosom pristavil Bobi, ki nam je pokazal tudi sliko, ko so ga na domu v Dobrovniku obiskali tudi slovenski nogometni reprezentanti, ki so prišli na langaše. Tudi sicer Bobi vse pomembnejše dogodke najraje poslika in arhivira tako da je vse ovekovečeno in ostane za spomin.
Vsekakor pa ima Bobi tudi ogromno športne, predvsem nogometne literature, videokaset in podobnega gradiva. Njegov največji partner pri zbiranju pa je bivši vratar hrvaške nogometne reprezentance Marjan Mrmić iz Varaždina. Z Mrmićevimi so tudi družinski prijatelji, in ko se srečajo, ženi predvsem razpravljata o kuharskimi recepti, Marjan in Feri pa o spominkih…