Čeprav je dandanes, v primerjavi s preteklostjo, tudi na podeželju bistveno manj pravih domačih rokodelcev, ki s svojimi rokami izdelajo čudovite izdelke, so med nami ljudje, ki jih lahko občudujemo. In med njimi je tudi Rudolf Brumen iz Dragotincev v občini Sveti Jurij ob Ščavnici, ki bo 14. aprila prihodnje leto obeležil 70. rojstni dan. Nanj so nas že ob izteku minulega šolskega leta, opozorili učenci OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici, ki so se priključili projektu „Mladi posvojijo rokodelca“. Pod vodstvom mentorjev: Irene Skotnik, Petra Korošca in Vide Tivadar Mesarič, so se namreč otroci najprej seznanili z različnimi rokodelskimi dejavnostmi, ki so jih raziskali in spoznali, katere rokodelske obrti se pojavljajo v Pomurju. Na koncu so za podrobnejšo obdelavo izbrali rokodelca, ki se ukvarja s pletenjem košar in izdelovanjem brezovih metel.
Njihov „posvojeni rokodelec“ je postal vsestransko zanimivi Rudolf Brumen, ki je otrokom razkazal kako se pletejo košare in brezove metle. Slednje so izdelovali tudi učenci sami. Za izdelavo teh metel potrebujemo brezove veje, vrv, žico, škarje in seveda dobro voljo. Da nastane na koncu lepa brezova metla, potrebujemo tudi čas, saj eno metlo izdelujemo približno eno uro. Ob ponazoritvi izdelave metle so otroci spoznali, kakšno je bilo življenje nekoč. Prav tako so ob Rudolfovem pripovedovanju o svojih življenjskih izkušnjah in modrostih lažje dojemali svet starejše generacije in se zavedali pomena medgeneracijskega druženja, ki je pomemben za razvoj ustvarjalnih potencialov mladih ter varovanje in ohranjanje nesnovne dediščine. Učenci in njihovi mentorji so tudi spoznali, kako zelo pomemben je stik otroka z drugimi generacijami. Ne moremo namreč živeti v polnosti, če nismo povezani. Izkušnje odraslih otroku pomagajo, da lahko sam sebe vrednoti naprej za naslednje rodove. Tako začuti skupne korenine in pripadnost, da bo nekega dne zmogel poiskati lastno globino...
Mojster Rudolf pa nam pove, da se je „poklica“ pletenja košar in metel, naučil sam, in sicer že pred pred skoraj štirimi desetletji. V družini se s tem ukvarja sam in družina ga pri tem zelo podpira. To delo ga zelo veseli in zato ga opravlja tudi danes, čeprav bi lahko užival zaslužno pokojnino in vse drugo kar si je ustvaril skupaj s soprogo Antonijo. Z njo in najmlajšim izmed štirih otrok Robertom živi na prijetni domačiji ob gozdičku, le nekaj deset metrov od „Pomurske AC“, od koder ima večji del občine Sveti Jurij ob Ščavnici, kot na dlani. Obkrožen s številnimi živalmi, na domačiji z veliko rož in zelenja, lepim vrtom, obdelanimi polji in zelenimi gozdovi ter pašniki, Rudolf dejansko uživa jesen življenja. A vedno ni bilo tako idilično, in zato ne preseneča, da tudi danes ne more mirovati in vedno nekaj dela. „Dejansko ne morem mirovati in moram vedno nekaj delati. In poleg dela na kmetiji, v hlevu in podobno, mi čas krajša tudi pletenje, ki me nekako spremlja že več kot tri desetletja. To je zanimivo delo, a ne tako enostavno, saj je potrebno biti zelo natančen, previden in tudi strpen. Od priprave materiala, ki se dandanes vedno težje dobi, do končanja pletenja ene same košare minejo tudi več kot tri ure. Zato to delo ni izplatljivo. Sam največ svojih izdelkov razdelim prijateljem in znancem. Res je sicer, da se tako košara kot brezova metla, ki jo uporabljamo v hlevu, lahko kupi, a je vseeno lepše če si narediš sam in jo še komu podariš“, razlaga Rudolf.
Naš sogovornik se je sicer rodil prav v času, ko je bila v Evropi najhujša kriza, vojni časi pa so še dodatno obremenjevali življenje. Tudi njegovega očeta so hitro mobilizirali v nemško vojsko in poslali na rusko fronto. Nikoli več se ni vrnil domov, čeprav je preživel vojno. Rudolf je z bratom Jožetom, ki danes z družino živi v Šratovcih pri Radencih, ostal sam z mamo in babico. Pozneje samo s slednjo. Ko je prišel iz JLA se je leta 1966 poročil z Mariborčanko Antonijo, ter se tudi preselil v Maribor, kjer je bil zaposlen v Mariborski livarni in je zaradi benificirane delovne dobe nekoliko prej dočakal upokojitev. Že veliko pred upokojitvijo, ko mu je babica prepisala grunt, so se preselili v Dragotince. Zraven so prišli tudi tudi štirje otroci: Ivica (z družino živi v Murski Soboti), Marjana (Rožički Vrh), Cvetka (Sodišinci) in omenjeni Robi, ki je doma. Zraven je tudi kar osem vnukinj in niti en vnuk. Kmalu pričakuje tudi kakšnega pravnuka...
PLETENJE KOŠAR IZ VRBOVIH VEJ
Poklic pletenja košar je sila zanimiv in prijeten, tako za odrasle ljudi, mlajše upokojence in vse ostale, torej tudi mlajše in otroke, saj pletenje košar na stari način gotovo kaže ohraniti. Za pletenje potrebujemo surove (sveže) enoletne vrbove šibe. Lahko so tudi posušene, a jih je potrebno pred uporabo nekaj dni namakati v vodi. Narezano šibje je potrebno očistiti in sortirati po debelini šib. Čiščenje zajema rezanje poganjkov na glavnih šibah. Poganjke na glavnih šibah odrežemo tesno ob glavni šibi z ostrim nožem, tako, da je očiščena šiba uporabna pri izdelavi košev. Šibe, ki smo jih pridobili s čiščenjem, sortiramo in jih uporabimo pri postopku izdelave izdelkov iz šibja.
Pri pletenju potrebujemo delovno mizo, to je lahko tudi kuhinjska, saj jo pri delu ne obremenjujemo, stol, oster nož, vrtne ("trsne") škarje, pripravo za "kalanje" debelejših šib za "vitre", večje šilo (v ta namen lahko uporabimo primeren izvijač), kladivce (do 250 gramov) in dva kilograma težko utež (za kar lahko porabimo tudi primeren kamen). Iz poprej očiščenega in sortiranega šibja poteka izbira primernih šib za izdelavo koša. Izbrane šibe po potrebi, tako kot zahteva način izdelave, ošilimo. Iz debelejših delov šib pripravimo "vitre", ki jih pridobimo z "razcepljanjem" debelejših delov šib na dva, tri ali štiri dele. Razcepljene dele šib ostrim nožem zgladimo, po potrebi stanjšamo, da je "vitra" bolj prožna in primernejša za pletenje. Potem pa pletenje, od spodaj proti vrhu...