Število bolnikov z multiplo sklerozo se je v zadnjih letih povečalo. Več kot polovica ljudi zboli med dvajsetim in štiridesetim letom. Bolezen je težko prognozirati. Najlažje je pri benigni obliki, ki jo ima manj kot 20 odstotkov bolnikov. Vsaj osem od desetih novo odkritih bolnikov bo čez nekaj let tako prizadetih, da bo to pomembno vplivalo na njihovo življenje, družino, kariero. Brez zdravljenja najmanj polovica bolnikov petnajst let po začetku bolezni potrebuje berglo ali drugo pomoč pri hoji. Za približno trideset odstotkov bo neizbežen invalidski voziček. Bolezen je znana že zelo dolgo, vendar ni jasno, kaj jo povzroča. Imunski sistem posameznika spozna lastno tkivo - konkretno ovojnico živčnih vlaken (mielinsko ovojnico) - za tujek in jo napade. Začetni vnetni procesi jo poškodujejo, zato je prenašanje sporočil moteno. Prevodnost živčnih dražljajev je spremenjena ali je celo ni več. Kaj povzroči takšen odziv imunskega sistema, žal ni dognano. Vemo le, da so pomembni tako genetski dejavniki kot dejavniki okolja. V družinah z multiplo sklerozo je obolevanje kar dvajsetkrat pogostejše kot pri drugih. Poslabšanje sprožijo tudi razne okužbe. Ali so krivci virusi ali bakterije, ne vemo. Pogosteje omenjajo viruse ošpice, varicelle zostra, EBV in humani virus 6. Bolezen je pogostejša v severnih geografskih širinah, denimo v Skandinaviji, Kanadi in Severni Ameriki.
Kot pravi prim. Srečko Rutar, dr. med., specialist splošne medicine, žarišča bolezni se pojavljajo različno: v velikih in malih možganih, hrbtenjači in v očesnem živcu. Lahko se začne z mravljinčenjem v kateremkoli delu telesa, najpogosteje v okončinah. Začetek lahko naznanja mravljinčenje v obeh nogah, ki potuje po telesu navzgor. Možne so tudi ohromitve okončin. Pogoste so težave z vidom. Vidni živec je namreč izjemno občutljiv, zato vnetni procesi zelo hitro povzročijo tudi začasno slepoto. Nekateri se najprej srečajo s slabostjo, vrtoglavico in bruhanjem. Najpogostejši simptom je utrujenost, ki je najizrazitejša popoldne in zvečer. Poslabšata jo lahko napor in povišana zunanja ali telesna temperatura. Prav tako so mogoče naraščajoča napetost ali teža v okončinah ali pa težave, podobne revmatizmu. Bolniku pogosto padajo predmeti iz rok, nekateri so celo začasno negibljivi. Drugi imajo najprej motnje ravnotežja ali jih pesti nezmožnost usklajevanja gibov, zato imajo težave pri vsakodnevnih opravilih, osebni higieni in hranjenju.
Pojavljajo se motnje odvajanja in zadrževanja vode, dolgotrajno zaprtje in tudi psihične motnje. „Omenjeni znaki se lahko pojavijo zelo naglo, v nekaj minutah ali urah, lahko tudi počasi v nekaj dneh. Težave običajno po nekaj dneh minejo. Bolezen najpogosteje obravnava nevrolog, ki opravi kompletni nevrološki klinični pregled. Naslednji korak je običajno magnetna resonanca. To je najbolj senzitivna preiskava, ki je na voljo. Na slikah so v beli možganovini vidne značilne lezije. Včasih to skupaj s kliničnim pregledom zadošča za postavitev diagnoze. Če obstaja dvom, bolnika še lumbalno punktirajo, da dobijo tekočino, ki obdaja možgane in hrbtenjačo. Če najdejo za multiplo sklerozo značilne vnetne spremembe, je bolezen potrjena. Včasih se meri tudi hitrost prevajanja po vidnih poteh. Ob hujši prizadetosti je hospitalizacija nujna. Poznamo več oblik bolezni. Mlade ljudi najpogosteje prizadene recidivno-remitentna oblika (v 70 do 80 odstotkih). Govorimo o poslabšanju ali zagonu in vmesnem izboljšanju, ki je lahko delno ali popolno. Med zagoni je zdravstveno stanje posameznika stabilno. Pri 50-70 odstotkih bolnikov se po nekaj letih razvije sekundarno progresivna oblika multiple skleroze. Njihovo stanje se počasi slabša tudi med zagoni, po njih pa se stanje le delno popravi. Stopnja prizadetosti se počasi veča. Približno dvajset odstotkov bolnikov ima benigno obliko multiple skleroze, kjer je prizadetost tudi po 15 letih nizka. Naslednja oblika je primarno progresivna, stanje se slabša počasi, zagona tu ni, invalidnost nastopi hitreje. Običajno bolniki zbolijo pozneje kot za recidivno-remitentno obliko. Približno enako pogosto prizadene oba spola, zbolijo lahko tudi otroci“, pravi dr. Rutar, ki dodaja, da zdravila, ki bi bolezen pozdravilo, ni. Od leta 1995 imamo tudi pri nas nekatera zdravila, s katerimi jo lahko le upočasnimo.