Očitno postaja ajda čedalje bolj donosna in tudi priljubljena kultura, ki je poleg pomembne žitarice za prehrano ljudi, postala tudi priljubljena jesenska paša za čebele. Ajda, ki je te dni zacvetela tudi v Plitvici (Apaška dolina), je tista rastlina, ki v naših krajih predstavlja drugo žetev, saj jo sejejo po žetvi pšenice, ječmena ali rži, in tako prinaša drugi pridelek letine z njive. V preteklosti so jo sejali skoraj vsi, ki so sejali pšenico ali rž. V zadnjih nekaj letih pa je bila tovrstna žitarica zanemarjena. Nekaj po zaslugi sproščenega uvoza, saj smo ajdovo zrnje za kašo in in moko dobivali iz sosednje Madžarske. V prejšnjih časih je bila ajda kot kaša pogosto na jedilniku, posebno čaščena pa je bila pri izdelavi kašnatih klobas ob kolinah, ki so bile pogoste na podeželju. Ajdova moka pa je bila najbolj prisotna pri pripravi ajdovih žgancev, ki so bili pogosto na mizi ob zajtrku. Iz te moke pa so pripravljali tudi močnike ali »zlevanke«. Ajdovo moko so mešali z drugimi mokami za peko kruha, posebno, ko je primanjkovalo drugih žit.

Sejanje ajde, o njej je zna tudi ljudska pesem »Po krajnskem koroškem že ajda zori«, je bilo tudi pomembno za čebelarje, saj so si čebele na cvetoči ajdi nabirale med za zimske zaloge. Res je še vedno redko možno videti cvetočo ajdovo polje, je cvetoča njiva Valnerjevih v Plitvici pravi obliž za dušo in srce. Sploh pa, glede na zdravilne in hranilne vrednosti ajde, si pohvale zasluži vsak kmetovalec, ki se odloči za sejanje te kulture, ki je nekoč bila zanemarjena, sedaj pa očitno vedno bolj priljubljena...